Pomembne pravne dokaze, da pravnomočna sodba proti Janši ne vzdrži,  so doslej dali nekateri znani pravniki, bivši ustavni sodniki, v ločenih mnenjih pa tudi trije sedanji ustavni sodniki – Jan Zobec, Mitja Deisinger in Ernest Petrič.

Mitja Deisinger, ki se že celo življenje ukvarja s kazenskim pravom in sodi pri nas za enega največjih specialistov za to področje, je v svojem ločenem mnenju opozoril na zelo pomembno dejstvo. Takole je zapisal: “V kazenskem postopku se vedno in obvezno izhaja iz opisa dejanja v pravnomočni sodbi. Vse, kar je v opisu dejanja (do zadnje podrobnosti), mora biti z obrazložitvijo sodbe storilcu kaznivega dejanja dokazano. To je izhodišče kazenskega prava, vsebovano tudi v 28. In 29.členu Ustave. Takšna strogost v kazenskih postopkih je nujna in obvezna, ker kazensko pravo pomeni zadnje sredstvo in ne sega na področje etike, morale in politike, kjer se lahko vzpostavijo druge oblike odgovornosti.”

Deisinger potem zapiše bistveno, za primer patria usodno trditev: »V opisu kaznivega dejanja torej ni zakonskega znaka kaznivega dejanja.« Ustavni sodnik Mitja Deisinger je torej med drugim povedal, da je bil Janez Janša obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni. Višje sodišče bi bilo namreč dolžno abstraktno sodbo (neznanega dne, na neznani lokaciji itn.) prevesti v konkretnost: kdaj ,kje, s kom, o čem, kako itn. Ker tega ni storilo, ampak je samo povzelo prvostopenjsko tožbo, v resnici ni izreka sodbe in če tega ni, ni kaznivega dejanja. Janez Janša sodno-zakonsko torej ni storil nobenega kaznivega dejanja, nič mu ni bilo dokazanega, abstraktnost sodnega izreka iz prvostopenjske sodbe pa izničuje tudi sklicevanje sodišča na indice. Če namreč v pravnomočni sodbi ni konkretnega opisa kaznivega dejanja, to govori o tem, da ni prav nobenega indica o kaznivem dejanju, kaj šele dokaza.