I. Klemenčič: Kdaj Milan Kučan pred sodišče?

Milan Kučan je tako eklatanten primer dvojne morale, je dvoličnež. In prvi odgovoren, da po več kot dvajsetih letih čakamo na demokratizacijo slovenske države, na dekomunizacijo in s tem lustracijo, na dezideologizacijo družbe ter s tem odpravo ključnih ostankov zločinskega totalitarnega režima. Prav akt lustracije naj končno uradno in zavezujoče nasproti komunističnim postavi demokratične vrednote, slovensko družbo evropeizira.

xV svoji temeljni nemorali in neodgovornosti do slovenskega naroda, v sli po oblasti, poskusu nasilno ohraniti legitimnost zločinskemu sistemu in s tem preprečiti, da zločinski režim doleti zaslužena obsodba z vsemi posledicami, ni bil zmožen samokritično oditi z oblasti in prepustiti razvoj Slovenije demokratičnim silam v dobro vseh Slovencev.

Zato je že čas, da se vprašamo, kdaj bo prvi komunist, simbol zla in uničevanja slovenskega naroda, prišel pred sodišče. Da se objektivno politično, moralno in pravno ugotovi njegova odgovornost. Ne gre za maščevanje in tudi ne za njegov komunistični model obtožnice o neznanem kraju, neznanem času, neznanem načinu. Dokazov za prvega komunista je veliko in preveč, je skoraj vse, kar je počel. Naprej utemeljujemo vsebinski predlog obtožnice, ki se bo dopolnjeval.

Pri tem izhajamo iz Resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1096 z dne 27. junija 1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov, še posebno iz njenega 7. člena: »Skupščina tudi priporoča, da se kazniva dejanja, ki so bila storjena za časa komunističnega totalitarnega režima, preganjajo in kaznujejo na podlagi splošno veljavnih kazenskih zakonikov. Če ti predvidevajo zastaranje določenih zločinov, se le-to lahko podaljša, saj gre le za proceduralno in ne vsebinsko vprašanje.«

A)    Milan Kučan je postal član zločinske komunistične partije Slovenije leta 1958, to je z osemnajstimi leti. Deloval je na pomembnih in vodilnih mestih v totalitarni komunistični državi. Leta 1969 je postal član sekretariata CK ZKS in to nelegitimno in zločinsko strankarsko združbo kot zaupanja vreden izbranec vodil, kot vemo, med letoma 1986 in 1990. V tem obdobju in vse do danes je vzdrževal razklanost slovenskega naroda, to je kontinuiteto državljanske vojne v njenem latentnem stanju, vojne z drugimi sredstvi za ohranitev totalitarne oblasti, nadzora nad slovenskim narodom. Slovenski narod je delil na cenjene nedemokrate in necenjene in preganjane demokrate. Tako je (pravno milo rečeno) kratil človekove pravice, za kar je kazensko odgovoren. Razume se, da kazensko odgovornost, kot v vseh nadaljnjih navedbah, izražamo kot domnevo.

1)     Kot učenec nekaterih komunističnih krvnikov je nasilno vzdrževal stanje  (tudi po letu 1990), v katerem je komunistična avantgarda slovenski narod potisnila iz zahodne krščanske civilizacije in neposrednega zgodovinskega okolja Srednje Evrope v totalitarno barbarstvo. Moralni normi zahodne krščanske civilizacije ljubezen do sočloveka in duhovnost sta zamenjali komunistični »vrednoti« sovraštvo in primitivni materializem. Slovenski narod je tako izstopil iz svoje zgodovine. To je bil napad na slovensko identiteto.

Milan Kučan je vzdrževal politično ekskluzivnost, s katero so Slovencem odvzeli politično subjektiviteto in jih spremenili v objekte politike, totalitarne politike, širše gledano, jih razčlovečili. Tako ni bil v nesvobodi izrabljen velik duhovni potencial slovenskega človeka. Tudi zaradi vzdrževanja absolutne oblasti z dragim vojaškim in policijskim aparatom ter privilegiji komunistične avantgarde so ljudem bistveno poslabšali življenje bodisi duhovno ali materialno. Konstrukt družbe in posebej gospodarstva v nesvobodi ni deloval primerljivo z zahodnim kapitalizmom z bistveno boljšim socialnim statusom posameznika. Izkoriščan je bil v resnici delavec v komunizmu.

Povojne javne obsodbe s pobijanjem in zapiranjem za zastraševanje so v slovenski narod vnesle strah, tako je oblast celotno Slovenijo spremenila v veliko kaznilnico. Ta strah je deloma preživel in pri nekaterih ostal do danes.

Najbolj grobo povojno obdobje se je postopno do osemdesetih let umikalo bolj prefinjenim metodam, ker so komunisti dosegli popoln nadzor nad družbo. Vendar je bila tudi v obdobju partijskega vodstva Milana Kučana možnost, da sežejo po skrajnih sredstvih, kot dokazuje še po osamosvojitvi umor Ivana Krambergerja ali načrt državnega udara, kar bo še razvidno. Tudi v zadnjem obdobju komunizma na Slovenskem govorimo o kompleksnem stanju komunistične represije in nadzora s temeljnim kratenjem človekovih pravic, v katerem bo moralo tožilstvo obravnavati kazensko odgovornost Milana Kučana.

2)     Zaradi vsega tega je v letih Kučanove oblasti pred osamosvojitvijo (in ves čas po njej) nastala velika politična, moralna in materialna škoda. Slovenski narod ni imel političnega vpliva, ni odločal o svoji usodi. Tudi v Kučanovem predosamosvojitvenem času je delovala tako imenovana udbomafija, ki se je še nedavno iz ozadja potrdila s sodno oprostitvijo voditeljev balkanskega mafijskega narkokartela (čeprav so ga v Italiji in Srbiji nedvomno obsodili). Razrasla se je komunistična morala egoizma in privilegijev z zgledom od vrha navzdol, neverodostojnost, dogovorna ekonomija je naravno podpirala korupcijo kot osrednji način političnega in širše družbenega življenja, spet z zgledom od vrha navzdol. Svoje je prispevalo kadrovanje nesposobnih kadrov po moralnopolitičnih merilih. Zaradi vsega tega je prišlo do velike in tudi izmerljive materialne škode, še večje po slovenski osamosvojitvi. Zato živi slovenski narod s primerljivimi narodi občutno slabše, oropan je normalnega razvoja. Draga represivna parazitska država je terjala svoj davek. Za materialno oškodovanje slovenskih ljudi in države bosta morali policija in tožilstvo preiskati kazensko odgovornost Milana Kučana.

3)     Še posebno veliko odgovornost, objektivno in subjektivno,  prevzema Milan Kučan kot najvišji nadrejeni tajni komunistični policiji Udbi. Po označitvi Janeza Janše je Kučan »po takrat veljavnem zakonu kot predsednik komiteja za SLO in DS Udbo neposredno upravljal«. Ta zločinski represivni organ je z vsemi sredstvi skrbel za ohranitev komunistične države in s tem oblasti, od nadzora ljudi do njihovega zapiranja in pobijanja. Raziskovalec in publicist Igor Omerza dokumentirano predstavlja dejavnost Udbe v času, ko je bila podrejena Milanu Kučanu (intervju v Reporterju, 17. marec 2014): »Leta 1987 so zasledovali tisoč ljudi zelo natančno, s t. i. operativno obdelavo, okoli 15 tisoč ljudi v povezavi s temi ljudmi (tako doma kot v tujini), okoli sto tisoč pa so jih preverili. Tako imamo več kot sto tisoč ljudi, ki so jih bolj ali manj preverjali ali nadzirali, imeli pa so okoli tri tisoč sodelavcev, torej ovaduhov, 700 jih je bilo v Udbi zaposlenih, na voljo pa so imeli infrastrukturo javne varnosti, telefonskega omrežja itd. itd. Hodili so po Sloveniji in svetu, očitno vohunili in ubijali tudi hrvaško emigracijo.« Tako ali drugače so nadzirali več kot pet odstotkov slovenskega prebivalstva. Bilo je skrajno sprevrženo, ker so lastni nadzor s celotnim represivnim aparatom s 700 zaposlenimi morali plačevati kar nadzirani slovenski ljudje sami. Za tako velik obseg in stopnjo zločinske dejavnosti Udbe pod Kučanovim najvišjim nadzorom se lahko njena in vodstvena odgovornost po mednarodnem pravu klasificira kot zločin proti človeštvu. Gre za najhujše kriminalno dejanje pri obsodbah ali kakršnihkoli zločinskih dejanjih nad večjimi skupinami ljudi.

4)     Kot neposredni upravljavec Udbe, kot poznejši predsednik države in prav tako najvplivnejši zasebnik iz ozadja je Milan Kučan posebno intenzivno nadaljeval oziroma oživil komunistično prakso organiziranja političnih afer. Za to njegovo dejavnost raziskovalci v novejšem času odkrivajo dokumentirane dokaze, ki se začenjajo nedotakljivemu komunistu vračati kot bumerang. Resnica nezadržno prihaja na dan.

Ko se je še pred padcem berlinskega zidu novembra 1989 bližal čas demokratičnih sprememb v takratni komunistični Vzhodni Evropi, je prvi komunist razširjeni kolegij republiškega sekretariata za notranje zadeve aprila 1988 posvaril: »Jaz nič ne podcenjujem, mogoče se celo bolj kot drugi zavedam, kakšna je nevarnost v tej situaciji, realna nevarnost in domet te naše opozicije, protisocialistične in protikomunistične /…/« Za pisanje Mladine, ki je bila takrat v konici demokratičnih prizadevanj, je dejal, da je »nasilje, je fašistična manira, ki kaže, da mi politične kulture nimamo, in če te fašistične manire, ki se kaže skozi pisanje, skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem centru, ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo leta 1931 v Nemčiji, kjer so bile gospodarske in socialne razmere približno takšne in kjer je bilo možno z malo demagogije in z organizirano falango osvojiti oblast.« To  je bila zamenjava vlog, totalitarni Kučan je bil v vlogi branitelja demokracije in politične kulture ter proti nasilju, ki ga je nenehno povzročal. Skrajno sprevrženo, za Kučanov komunizem etično.

Prvi komunist je predvsem Janeza Janšo že zgodaj identificiral kot nevarnega ohranitvi njegovega komunističnega imperija in njemu osebno. Tretji razlog je bilo komunistično načelo, po katerem totalitarna oblast potrebuje notranje in zunanje sovražnike. Z angažiranjem za boj proti njim se pozabi, kdo je resnični sovražnik družbe. Po zadnjem načelu to pomeni, da če Janeza Janše ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. To je bil trojni razlog, da je Kučan Janeza Janšo indentificiral za državnega sovražnika številka ena. Kdo že potrebuje sovražnike slovenskega naroda? Tisti, ki je največji sovražnik slovenskega naroda.

Milan Kučan je tako za afere proti Janši sprožil v totalitarizmih preskušeno gonjo svojega agitpropa, točneje podanikov med svojimi »kritičnimi« 571 novinarji. Komunistično načelo diskvalifikacij in likvidacij, aktualno od vojnega časa, je pojasnil neposredno pred afero Depala vas 23. februarja 1994 v Novi Gorici: »Najprej diskvalifikacija, nato likvidacija, če je treba, tudi fizična.« To načelo s postkomunističnim modelom zamenjave vlog je znova etični Kučan pripisal Janezu Janši, a je največ povedal o sebi: o tridesetletnih poskusih diskvalificiranja in politične likvidacije Janeza Janše, o fizični likvidaciji Ivana Krambergerja itd.

Kakšne nepredstavljive razsežnosti je doseglo Kučanovo sovraštvo do Janeza Janše, dokazuje dejstvo, da je bilo v tridesetletnem obdobju med letoma 1983 in 2014 proti slovenskemu demokratu, prvaku največje opozicijske stranke, voditelju demokratične opozicije in v polletnem mandatu predsedujočemu polmilijardni Evropski zvezi, sproženih 160 postopkov, afer itd., to je na leto več kot pet! (prim. najnovejšo obsežno izdajo dokumentov Primer JJ. Najprej diskreditacija … nato likvidacija! Ljubljana, 2014)

Po še nedokončani raziskavi enega od evropskih inštitutov je Kučanovo organizirano sovraštvo sprožilo za zdaj več kot 180.000 prispevkov elektronskih in tiskanih javnih občil; negativnih, neresničnih, sovražnih, nestrpnih, demonizirajočih, žaljivih, tudi do Janševe družine, in to doslej evidentiranih 270 avtorjev. Etični Kučan, kot se razglaša, bi to norijo lahko ustavil, ko je bil javno aktivni politik, a tudi pozneje. Očitno jo je le spodbujal, to bo še podrobneje razvidno, zato prevzema tudi na tem področju veliko kazensko odgovornost, ki jo bo moralo utemeljiti sodišče.

5)     V luči novih odkritij prihaja do vsakršnih dokazov o Milanu Kučanu kot organizatorju afer proti Janezu Janši. Tako za posebno odmevni 31. junij 1988, ko je dal prvi komunist aretirati Janšo s pretvezo o iskanju nekih partijskih dokumentov iz Beograda. V ta namen je Udba uredništvu Mladine podtaknila svoje falzifikate. Čeprav je Kučan skrival in zanikal svojo vlogo, je raziskovalec Igor Omerza iz dokumentov razbral, da sta se republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl in vodja slovenskih komunistov pogovarjala o datumu Janševe aretacije (prim. Igor Omerza, JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje, Ljubljana 2013). Kučan je skušal s svojo verzijo in predajo primera okupatorski JLA skriti svojo odgovornost, s pomočjo svojega agitpropa ohraniti videz nedolžnosti, a je glede na odkrita dejstva tako objektivno kot subjektivno odgovoren. Za podtaknjeno afero in Janšev zapor. Pravno se njegovo podlo dejanje po mednarodnem kazenskem pravu uvršča med zločine proti človečnosti. Se pravi za kaznivo preganjanje in uničevanje posameznikov zaradi kulturnega, verskega ali političnega prepričanja.

B)    Neposredno pred osamosvojitvijo leta 1991 in po njej je Milan Kučan dvanajst let v funkciji predsednika republike s precej omejenimi možnostmi političnega delovanja svoje pristojnosti nelegitimno iz ozadja močno razširil ter brez formalnih nalog nadaljeval do danes kot neformalni vodja paradržave in s tem slovenske države. Zadnjih skoraj petindvajset let ima tako nanjo glede temeljne usmeritve največji vpliv, vodi kadrovsko politiko komunističnega bloka in poskuša negativno vplivati na opozicijo, ukinja stranke in ustanavlja nove, s prikritim državnim udarom je odstranil legitimno vlado Janeza Janše in nastavil svojo. Ker deluje iz ozadja brez odgovornosti in vsakršne krivde, tudi pri izražanju domnev ne smemo biti naivni; njegovo zanikano in neotipljivo dejavnost so že nedvoumno razkrili obremenjujoči dokumenti.

To, kar imamo danes, je Kučanova Slovenija.

1)     Kot poglavitni politik je Milan Kučan odgovoren za načelno in odločno zaviranje, onemogočanje demokratizacije Slovenije, se pravi tranzicije iz komunističnega totalitarizma v demokratično državo. Znotraj demokratične Evrope poskuša celo restituirati nekdanji preživeli sistem. Slovenska država je tako po Kučanovi zaslugi še vedno utemeljena na genocidu nad slovenskim narodom. Kučan s svojimi zločinskimi vrednotami še naprej ščiti največje slovenske zločince, ti imajo še vedno spomenike, poimenovanja ulic itd. To pomeni dajati legitimnost nelegitimnim, prevzemati njihovo odgovornost nase, pomeni sodelovati pri zločinu. V skladu z moralo slovenskega naroda: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki drži vrečo. Kučan je tat, ki zločincem drži vrečo. To je moralno stališče vsega civiliziranega sveta, z Voltairovimi besedami povedano: Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec. Po mednarodnem pravu sklepamo, da je Milan Kučan soodgovoren za zločin proti človeštvu, se pravi soodgovoren za medvojne komunistične zločine in povojni genocidni poboj političnih nasprotnikov komunistične revolucije na Slovenskem.

2)     Kučan je zadnjih trideset let najbolj odgovoren za hudo moralno krizo v Sloveniji. Ta kriza je podaljšek komunističnih psevdovrednot, monopolne oblasti in zaprte družbe, mafijskega delovanja psevdoelite, njene temeljne koruptivnosti kot načina delovanja. To je predvsem morala neresnice, laži kot eksistenčnega temelja komunizma in postkomunizma, njegove lažne identitete, morala dvojnih meril, moralnopolitičnih meril, manipulacije, zavajanja, varanja, lažnih obtožb, ovajanja, hujskanja, šikaniranja, poniževanja, odvzemanja človekovega dostojanstva, demoniziranja, nepoštenja in nepravičnosti. Znova povedano: to je na glavo postavljena morala zahodne krščanske civilizacije.

Kučanovo lažno identiteto v prelomnem času pred prvimi demokratičnimi volitvami začenja njegovo »sestopanje z oblasti«, njegova »Evropa zdaj«, njegova »zamrznitev partijske knjižice«, razglašanje za novega demokrata. Resnično sporočilo: nepreklicno ostajamo na oblasti, v Evropo gremo le s stisnjenimi zobmi, zamrznitev partijske knjižice je cenena predstava za naivne, saj me poznate, sem in ostajam komunist. Sklicevanje na zahodnoevropske vrednote postane novo sredstvo varanja naivnih, lažne verodostojnosti za ohranitev oblasti in celo model zamenjave vlog z demokrati. Etika prvega postkomunista.

Za ohranitev in podporo oblasti, za njeno delno izgubo iz komunizma, je bilo po Kučanovih sugestijah nujno prevzemanje družbene lastnine (ki jo je obvladovala avantgarda kot svojo) v kapitalski obliki. Tako se je z novo moralo ob Kučanovi asistenci oblikovala nova kasta Kučanovih tajkunov, obogatelih na račun skupnosti. Ti ropajo Slovenijo in podpirajo njegovo oblast. Ideološko točneje povedano: danes se njegova socialistična podjetja podirajo kot hiše iz kart, umetno vzdrževanim ne pomaga niti pomoč njegovih socialističnih bank, ki jih ropajo njegovi socialistični tajkuni. Plačnik je slovenski narod. To je njihov socializem.

Obenem s tem prevzema Kučan veliko odgovornost za ekonomsko zaprto Slovenijo, se pravi brez spodbudne mednarodne konkurence in s tem normalnega razvoja ter posledično boljšega življenja Slovencev. Zakaj zaprta Slovenija, vprašajte Milana Kučana. Tako je najlažje ohraniti nadzor, še posebno ekonomski, nad slovensko družbo. Svoje menedžerje je že lepo evidentiral in jih nadzira v za to posebej ustanovljenem Forumu 21; znova jim je dal legitimnost in z njo vpliv. Slovenski narod, njegov razvoj in boljše življenje ljudi je žrtvoval za nadzor nad slovensko družbo. S svojo zakulisno politiko zaprtosti in še posebno od tod izraslega nacionalnega interesa (ki je partijski interes – sicer je bil Kučan kot pravi komunist vedno proti vsemu nacionalnemu, zatorej: laž na laž) je spravil slovensko družbo v stanje pred bankrotom. Ekonomskim, političnim, moralnim. Zaradi delovanja proti vitalnim interesom slovenskega naroda prevzema veliko kazensko odgovornost, ki jo bo moralo tožilstvo podrobno utemeljiti.

3)     Prehajamo k posameznostim Kučanovega pravno formulirano domnevnega zločinskega delovanja. Posebno obravnavo in raziskave zahteva njegovo »osamosvajanje« Slovenije. Osamosvojitvi je Milan Kučan vseskozi nasprotoval. Sabotiral jo je javno s svojim podpisom projugoslovanske temeljne listine in ne osamosvojitvene Majniške deklaracije. Pred grozečim napadom Miloševićeve JLA je podpisal deklaracijo za mir, po kateri naj Slovenija ne bi potrebovala vojske (vse je dokumentirano v Beli knjigi slovenske osamosvojitve. Nasprotovanje, ovire, izdaja, Ljubljana, 2013). To je bila sramotna sabotaža in izdaja vitalnih slovenskih interesov, nevredna predsednika države. Maja 1990 je dopustil JLA razorožitev slovenske teritorialne obrambe. To dejanje je bilo že večkrat označeno kot veleizdaja (dokumentira jo zbornik Veleizdaja Slovenije. Razorožitev Teritorialne obrambe Slovenije RS maja 1990, Ljubljana, 2011; prim. tudi Dejan Kaloh, Milan Kučan: Ko boter spregovori o sebi, Ljubljana, 2013). Gre za pravno obtožbo veleizdaje, ki sta jo proti Kučanu prva izrekla Jože Pučnik in Ivan Oman: »Razorožitev slovenske Teritorialne obrambe je bila veleizdaja, ki nikoli ni bila sankcionirana.«

4) Ko je Kučan že pozno, a ne prepozno sprevidel, da bi ga vztrajanje proti ljudski volji odvrglo na smetišče zgodovine, kamor prej ko slej pride, je postal osamosvojitelj. V ozadju je bil velik strah, da bo avantgarda na prvih večstrankarskih volitvah po aferi JBTZ izgubila oblast, kar se je izkazalo za utemeljeno. Šlo jim je zgolj in samo za oblast, ne za slovenski narod in sploh ne za osamosvajanje. Potem se je Kučan, etičen kot je, promoviral kot veliki, če že ne prvi osamosvojitelj.

 5) V kontekstu njegovega brezkompromisnega boja proti demokratični opoziciji je prišlo 7. junija 1992 do umora Ivana Krambergerja. To je bil vsekakor organiziran politični umor v predsedniški volilni kampanji, v kateri je bil populistični Ivan Kramberger Kučanov konkurent in izpričan protikomunist. Spet nismo naivni, da Milan Kučan o njem ne bi nič vedel. Ni bil primer individualnega strelca – le zakaj? – bil je dobro organiziran politični umor starih sil, ki naj ne bi pustil sledov in vzbujal asociacij, ki so na dlani. Ob vsem, kar vemo o Kučanovi združbi, nismo in ne moremo biti naivni. Pravno je šlo vsekakor za zločin proti človečnosti.

6) Afero Depala vas je Janez Janša nedavno po dvajsetih letih dokumentiral z novim odkritjem (dopolnjena izdaja knjige Okopi, predstavil jo je marca letos), v kateri se je kot glavni organizator te afere potrdil Milan Kučan. Njegov namen je bil odstraniti obrambnega ministra v Drnovškovi vladi Janeza Janšo. Posredno je Kučana razkrinkal operativec KOS s Hrvaškega Radenko Radojčić. Tega je kot specialista za psihološko vojno proti Janši angažiral Tone Peinkiher, vodja varnostnega oddelka na Janševem ministrstvu za obrambo. Radojčić je bil pripravil načrt, po katerem so afero tudi izvedli. Težava zločinskega naklepa je bila, da se je Radojčić še istega marca 1994 predal hrvaškim oblastem in v zelo obsežnem objavljenem pričanju (najdemo ga tudi na spletni strani sds.si) razodel podrobnosti o aferi Depala vas in vpletenih vanjo. Tako je dokumentirano, da ni šlo za kakšen spontan dogodek, marveč za natančno organizirano akcijo republiškega predsednika Kučana in njegovih ljudi, v kateri je bil že določen Janšev naslednik. Ko sta namreč Kučan in Jelko Kacin odpotovala v Izrael zaradi nepotrebne nabave orožja, tudi smrtno nevarnega, kot se izkazalo po nakupu, je Kacin tamkajšnjim sogovornikom razodel, da bo čez štirinajst dni minister za obrambo, kar se je tudi zgodilo. Obtožnica, da so 20. marca 1994 na »grozovit« način aretirali civilista, ki je bil v resnici tajni policist, je bila konstrukt. Vse štiri pripadnike Slovenske vojske so po devetih letih sodno oprostili. Organizator za afero ni odgovarjal, se pravi najmanj za zločin proti človečnosti.

Da bi Janeza Janšo še bolj obremenili, so mu podtaknili poskus državnega udara. Obremeniti so ga hoteli s tem, kar so sami pripravljali. Spet torej Kučan, njegova etika zla in neodgovornosti, zlorabe predsedniške funkcije, kar je pravno zločin proti človečnosti.

7)     Točneje povedano, poleg političnega umora Janeza Janše so Kučanovi ljudje za vzpostavitev popolnega nadzora v državi načrtovali državni udar. Janša je v svoji knjigi objavil faksimile rokopisa direktorja kriminalistov Mitja Klavore z dne 17. februarja 1994 in pojasnil, da je ta »izdelal načrt, v katerem je predvideno, da policijske enote zasedejo državne organe, televizijo, preprečijo dostop do objektov in napadejo ministrstvo za obrambo.« »Kar so pripisovali nam, so v resnici delali sami.« To je stalni refren komunističnih metod delovanja do danes. Tako so dokumentirano pripravljali akcijo, pri kateri bi »prišlo do najmanj deset drastičnih kršitev zakonov in ustave.« Glede objektivne in subjektivne odgovornosti je Janša povsem določen: »Državni udar je pod patronatom Milana Kučana pripravljala skupina v policiji, načrt zanj je napisal Mitja Klavora« in podpisal ga je minister za notranje zadeve Ivo Bizjak, za kar je bil nagrajen. Pravno gre za kompleksen poskus kaznivega delovanja proti državi, ki zahteva ustrezno pravno utemeljitev.

8) V kontekstu uradnega zaviranja demokratizacije Slovenije je Milan Kučan 26. novembra 1997 v državnem zboru nastopil s svojim pismom proti temu, da bi najvišje slovensko zakonodajno telo Slovenije sprejelo že omenjeno Resolucijo Evrope št. 1096 in k njej slovenski zakon. Kučan ni bil v vlogi socialnega demokrata in ne morebiti liberalca. Kot zakrknjen komunist je v sporočilu državnemu zboru trdil, »da sta oba predložena dokumenta politično in moralno neutemeljena in škodljiva, pravno pa nedopustna«. Celoten Evropski parlament je arogantno poučil, da sta on in njegov komunistični imperij nedotakljiva. Nedvomno bolj logično bi bilo, da bi kot kaznjenec premišljal o svoji komunistični preteklosti. S tem je kot predsednik države pomembno vplival, da evropska resolucija za odpravo komunizma ni bila sprejeta v državnem zboru, s čimer je bila formalno in dejansko ohranjena kontinuiteta s komunističnim totalitarnim sistemom in onemogočena tranzicija. Tako prevzema veliko kazensko odgovornost za preprečevanje tranzicije na Slovenskem in s tem za podporo zločinskemu komunističnemu totalitarizmu. Tako je bil tudi v nasprotju z resolucijama Evropskega parlamenta št. 1481 o potrebi za mednarodno obsodbo totalitarnih komunističnih režimov (2006)  in o evropski zavesti in totalitarizmu (2009).

9) Afero Patria je neučakani novinar Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku napovedal kot Kučanov veliki pok. Ker prejšnje Kučanove afere niso uspele, je bil to vnovični veliki poskus Kučanove diskvalifikacije in politične likvidacije Janeza Janše. Prvi namen afere je bil, kot pri drugih, čim dlje zavleči proces, še posebno, ko je možno ali verjetno, da konstrukt ne bo najbolje uspel, se pravi, da nad Janševo glavo nenehno visi Demoklejev meč obsodbe, diskvalifikacije, demonizacije, ter ustvarja javno mnenje. Ker načrt ni povsem prepričal, je bil medtem proti Janši sprožen že nov proces KPK in bo morda še kakšen.  V aferi Patria gre za popoln politični konstrukt brez dokazov in za obtožbo, sramotno za slovensko sodstvo, zdaj že pregovorno navajano: »na neznanem kraju, ob neznanem času, na neznan način, za neznano obljubo podkupnine v neznani višini«, in to kar od medtem oproščenih predstavnikov Patrie. Podrobnosti s primerom Timošenko niso naključne. Tako sodijo Janukovičeva in Kučanova sodišča, Kučanu pa bodo morali vsekakor soditi za zločin proti človečnosti, glede na vse povzročene afere v maksimalni obliki (prim. tudi Dejan Kaloh, Od partije do Patrie, Ljubljana 2010).

Kako že? Ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi?

Kučan je bil predvsem neformalno nenehno vpet v vsakršne vprašljive dejavnosti, med katerimi po osamosvojitvi omenimo zakonsko nedovoljen in zato privilegiran nakup funkcionarske hiše, in to za nerealno nizko kupnino. Etika, korupcija? Posebno veliko poglavje so Kučanovi nakupi in prodaja orožja. Ker je napad najboljša obramba, to trgovino prikrivajo s konstruktom in obtožbo Janeza Janše o njegovih velikih zaslužkih pri trgovanju z orožjem. Posebne Kučanove afere so nedvomno Janševo odkritje orožja na mariborskem letališču 21. julija 1993, afera Kaminsky, pri kateri se je s prodajalko orožja Phillis Kaminsky mimo ministra za obrambo dogovarjal za nakup 20 ameriških lovcev F-16; nakupi orožja s Kacinom v Izraelu – kako so bili uspešni, smo že omenjali (v točki  a 5). Vsekakor gre za konkretne stike s konkretnimi ljudmi (Kaminsky, Šajke Dan, Hasan Čengić, Hedy Laks …).

Ali je šlo za podkupnine? Ali izvira iz te obsežne dejavnosti Kučanova premoženjska korist? In drugo premoženje? Preiskava premoženja prvega demokrata, zakaj ne prvega komunista? Če sta bila pri Janši poglavitni postavki preiskava nezakonito pridobljenega premoženja in podkupovanja, zakaj ne bi mogla biti pri Kučanu? Če je prvi moral dokazovati, za kaj je pred sedmimi leti porabil 8 evrov, bi drugi moral pričakovati najmanj temeljito preiskavo – če ni edini nedotakljiv, tudi ne glede na govorice. Skratka nejasno ostaja Kučanovo premoženje: kakšno je, kje ga je pridobil, ga je pridobil tudi v orožarskih aferah?

10) V zadnjem času se postavlja vprašanje odgovornosti za uničenje arhivov Udbe v pretežnem delu, to je devetdesetodstotno. Čeprav so se najvišji komunisti o kriminalnih dejanjih najraje dogovarjali neformalno, ni dvoma, da so za mnoge in posebno za zadnjega prvega komunista zelo obremenjujoči. Uradno, in ker je bil vpleten v toliko stvari, je bil nedvomno zainteresiran za uničenje arhiva tajne policije. Do tega je prišlo po 7. marcu 1990 po ukazu zadnjega načelnika SDV Ivana Eržena, verjetno z vednostjo zadnjih dveh predsednikov Stanovnika in Kučana (prim. navedbe v Demokraciji 20. marca 2014, str. 43). Na fotografiji 7. maja 1990 pred tovarno papirja Količevo so vidna vozila SDV in predsedstva SRS. Po mnenju Igorja Omerze (Reporter, 17. marec 2014, str. 26) se uničenje udbovskega arhiva ne bi moglo zgoditi brez Kučanove vednosti. Republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je imel tesen odnos z njim, zato je šlo najmanj za ustni dogovor med najbolj vplivnimi politiki propadlega režima. Dodajmo, da bi bilo potrebno soočenje osumljenih, pri katerem bo težko izmikanje, da je neposredno odgovorne povsem zapustil spomin. Po povedanem lahko sklepamo, da ne bi bilo presenetljivo, če bi bil predlagatelj uničenja arhiva med njimi verjetno najbolj obremenjeni in tudi najbolj vplivni Milan Kučan, objektivno in subjektivno. Tudi če gre za deljeno odgovornost, bi obtožnica temeljila na obsodbi kulturnega genocida.

V predstavljenem obtožnem predlogu je očitno z vsebinsko formulacijo v ospredju vsebinska utemeljitev in ne pravno izveden predlog. S pravnega vidika sklepamo, da se Milan Kučan utemeljeno obravnava kot domnevni večkratni storilec hudih zločinskih dejanj, da je odgovoren za različne vrste kriminalnega delovanja proti slovenskim zakonom in ustavi, to pomeni proti slovenskemu narodu, in delovanja v nasprotju s priporočili treh evropskih resolucij o komunizmu.

Za izpeljavo procesa seveda ne moremo mimo Kučanovega nadzora slovenske družbe in posebej sodstva. Dokler to ne bo demokratizirano, si težko predstavljamo, da bi proces potekal na slovenskem sodišču, ideološko deformiranem in politično instrumentaliziranem. Dotlej, po zgledu nürnberškega procesa za nacistične zločince, bi bilo primerno nevtralno haaško sodišče za komunistične zločine in zločince. Načelno bi morala za to možnost čim prej poskrbeti Evropska zveza in tako nujno pomagati pri reševanju neuspele tranzicije v nekdanjih komunističnih državah v njeni sestavi.

Politično in moralno stanje v Sloveniji določa razmerje sil z zatečenim velikim delom indoktriniranih Slovencev. V njem pogrešamo tiste trdne demokrate, ki so jih komunisti med vojno in po njej pobili, pogrešamo njihove potomce. Enostransko obveščanje je tudi dezorientiralo nekatere demokrate in vernike. V celem usodno ostaja privzgojeno poglavitno moralno nerazločevanje med dobrim in zlom. Vendar za Slovenijo v Evropski zvezi prihaja čas, da se upre nasilju nedotakljivega Milana Kučana in njegovih, da prav v sedanji politični, moralni in gospodarski krizi znova obudi pomladnega duha izpred petindvajsetih let, se pravi duha za svobodo, demokracijo, proti zatiranju, izkoriščanju in ropanju, za dostojno življenje.

Nasprotna stran ima nenehno pobudo. Bil bi že čas, da prevzame pobudo demokratična stran. Za to ima neprimerljivo veliko razlogov in na voljo dejstev. Ima verodostojnost nasproti neverodostojnosti in ima resnico nasproti laži. Ima edina zmožnost vrniti Slovenijo v normalni tek stvari, z blaginjo in perspektivo. Ima svojo demokratično skupno državo Evropo za intenzivno internacionalizacijo slovenskega primera, za njeno podporo, pomoč v sili. Čas je že zato za zborovanja, proteste, za upor proti kučanovski Sloveniji, njegovi balkanski Sloveniji, čas je za osamosvojeno in evropsko Slovenijo razvoja, blaginje, normalnosti. Tega je slovenski narod vreden, naj se že dodobra ove, prebudi in aktivno poseže v politiko, odločno v ustanovah in dostojno in nepopustljivo na cesti.