S protestom za ohranitev javnega zdravstva na letošnji dan državnosti smo po 8. februarju in 27. aprilu dobili že tretji praznik letos, ki so si ga za uresničitev svojih zasebnih interesov in nenehno politično insceniranje prisvojili takšni ali drugačni »vstajniki«. Tokrat je na tapeti iniciativa zdravnikov, ki so se jim takoj pridružile različne »vstajniške« klike ter Semoličev in Štrukljev sindikat. Ker je »vstajnikom« po padcu Janševe vlade vse šlo po gobe, se morajo tako ali drugače ohranjati pri življenju. Podobno velja tudi za sindikate, ki so že z lansko zavrnitvijo referenduma na ustavnem sodišču izgubili glavni vzvod za nenehno izvajanje državnega udara, s spremembo ustave o referendumu pa se soočajo z resno krizo identitete. Dodaten problem je, da niti »vstajniki« niti sindikati ne demonstrirajo proti »svoji« Bratuškovi in njenim ekonomskim ukrepom, zato so si morali izmisliti odvod, problem, ki jezi veliko ljudi, vendar je v resnici v danih kriznih okoliščinah povsem obrobnega pomena. Tako so iz naftalina povlekli idejo propadlega politika Dušana Kebra o preoblikovanju, beri ukinitvi, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Da bi dobil svoj citat na drugi strani v Delu in povabilo v prime time oddaje na televiziji, se je v igro vključil še Danijel Bešič Loredan. Zakaj še on ne bi bil kot Uroš Lubej, ki vseskozi buta o neki »vladajoči politiki«, ne o vladajoči Bratuškovi? Kaj šele, da bi Lubej taboril pred ljubljanskim magistratom in do konca zahteval Jankovićev odstop. Verjetno mu je prevroče. Boj proti skorumpiranim političnim elitam je out, kajne, Lubej? Zdaj nenadoma trobezlja, da pod to vlado podpira varčevanje, čeprav je zaradi istega varčevanja prej organiziral proteste. Kakor Semoliča in Štruklja ga še naprej pri življenju ohranjajo novinarji in mu delajo reklamo za vsak izrečeni stavek. Očitno ti novinarji po zgledu Melite Župevc in Tamare Vonta upajo na politično kariero, če Lubeju in njemu podobnim vendarle nekoč uspe preboj v parlament.

Pri protestu na dan državnosti lahko prepoznamo več vzporednih spinov: javnost naj bi se ukvarjala z namišljenimi problemi zdravstva, zastarelim vprašanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, namesto da bi se ukvarjali z zanič vlado Bratuškove, ki se ji ne sanja, kako reševati hudo ekonomsko in socialno krizo. Ali razpravljali o njeni odgovornosti za prodajo Mercatorja. Namesto tega se gredo protestniki vaje v hinavščini, ker s sindikalistoma Štrukljem in Semoličem ne nasprotujejo višjemu DDV, še zlasti nižje stopnje, ki bo najrevnejše udaril po žepu za veliko več kot 28 evrov mesečno za dopolnilno zavarovanje, ki ga baje ne more plačevati kar 100 tisoč ljudi (hm, zelo sumljiva okrogla številka). Namesto tega so vsi sodelujoči vladi Bratuškove postavili ultimat s 1. septembrom, saj bodo vmes šli na »vstajniške« počitnice, ki so si jih kakopak zaslužili po vsem tem tuljenju v obrambo lastnih interesov in interesov svojih klik.

Če bi že res organizirali proteste zaradi zdravstva, potem bi morali stavkali proti našim zdravnikom: imajo izredno visoke plače, vendar »pridelajo« dolge čakalne vrste. Protestirati bi morali proti izredno visoki ceni obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za ohranitev javnega zdravstva bi morali demonstrirati tudi proti prvaku SD Igorju Lukšiču, utelešenju slovenske levičarske hinavščine in pravemu učencu Milana Kučana in Danila Türka. Tadva se kakor Lukšič vseskozi borita za javno zdravstvo, vendar se potem zdravita v tujini. Lukšič je v večini intervjujev nabijal proti razpadu javnega zdravstva in zasebni pobudi. Potem se mu kar nenadoma ni zdelo sporno, ko je njegova žena Marta Macedoni Lukšič šla med zasebnike, ponuja samoplačniške storitve in je po hitrem postopku dobila koncesijo. Češ koncesije so del javnega zdravstva, meni Lukšič, ko gre za ženin in njegov zasebni profitni motiv.

Še pomembnejši in bolj vznemirljiv spin pri ugrabitvi dneva osamosvojitve pod pretvezo boja za ohranitev javnega zdravstva je težnja, da bi na dan osamosvojitve spremenili simbolne pomene in dobili predznak, s katerim se trži slovenska levica: »v Jugoslaviji je bilo bolje«. Kot da bi ZDA na dan neodvisnosti vzklikali »pod britansko krono je bilo bolje« in nosili majčko s kraljičino sliko. Pri nas pa je to glavno sporočilo sindikatov, »vstajnikov« in tudi Lukšičeve SD, ki v najslabših totalitarnih letih 1945–1990 vidi najboljša leta Slovenije. S takšno izkrivljeno podobo zgodovine, totalitarnih simbolov in v zadnjem času celo »vstajništva« nas vsak dan ne posiljujejo zgolj dominantni mediji, ampak so si jo prisvojili celo »marketingarji«, kar lahko vidimo iz Mobitelove reklame za Itak.

Dominantni mediji in »marketingarji« kot trendovske že nekaj časa prodajajo propadlo totalitarno ideologijo in njene simbole – zvezdo, Tita, vse v zvezi z bivšo Jugoslavijo. Tako lahko isti ljudje, ki so bili konec 80. let in ob osamosvojitvi proti Titu, proti Jugoslaviji, proti komunizmu in za samostojno Slovenijo, danes podpirajo vse, proti čemur so takrat bili, in narobe. Takrat so nosili anti-Tito, danes Tito-majčke, takrat so se ponašali s simboli Slovenije, danes z rdečo zvezdo. Kako deluje pranje možganov, lahko vidi vsak, če le naredi krog po Ljubljani. V skladu s tem je kot netrendovsko predstavljeno vse v zvezi s Slovenijo, še zlasti osamosvojitev, demokracija in kapitalizem, v zadnjem času pa tudi EU, Bruselj in Zahod. Tako ne bomo videli trendovskih majčk s simboli Slovenije, kot na primer Američani ali Britanci nosijo oblačila z ameriško oziroma britansko zastavo. V Sloveniji je trendovska samobalkanizacija, sopomenka za podrejen odnos do Srbov in Hrvatov, in samototalitarizacija, ki z zvezdami, jugoslovanskimi zastavami, Titovimi kuharicami in podobnim prosi za ponovni odvzem temeljnih človeških pravic in svoboščin. In to celo na dan državnosti.