Protestov in nekakšnih ljudskih vstaj nihče ne organizira, a se vendarle dogajajo. Če se bo ta direndaj širil - mediji pridno obveščajo o kraju in času tiste, ki jim internet ni tako blizu - bo dobil tudi jasen političen in politikantski predznak. Protesti ne morejo biti, kot si domišlja eden od njihovih družboslovnih privržencev, tako heterogeni in fluidni, da bi ne bili, če se bodo nadaljevali, nemudoma politično zlorabljeni. Ne pozabimo, v začetku oktobra je vodja opozicije Zoran Janković izjavil, da je prišel čas, ko se bo »narod dvignil in pokazal, da nasprotuje predsedniku vlade«.

Smejali smo se brkatemu večno včerajšnjemu borcu, ko je grmel, da so oziroma morajo biti predsedniške volitve plebiscit. Pred prvim krogom je kazalo, da gre še za ene navadne volitve, nekaj dni pred drugim krogom, ko je napovedan poraz Türka, pa se dogaja prav Stanovnika narodnoosvobodilni scenarij. Namesto normalne volilne kampanje, ki bi morala biti svetinja demokracije, imamo ulico in čutimo grožnje z (revolucionarnim) nasiljem.

Türk je še pred tremi tedni vabil k sebi predsednika vlade, liderja opozicije, sindikate, predsedniška kandidata na pogovore, kar je s tem demonstriral operativno sposobnost (namesto Pahorjevih »praznih fraz«) združevanja. »Zdaj je čas za dogovor,« je pozival. In bil sila ponosen na svoj, kot se je izkazalo, predvolilni trik: »Pokazal sem, kako se takšna priložnost pretvori v resničen proces dialoga.« Namesto dialoga, povezovanja in dogovora je Türk zabrenkal na strune dela javnega mnenja in dal na dnevni red kampanje zamenjavo Janševe s tehnično vlado. Naredil je križ če vse, za kar se je do zdaj zavzemal. Dolžnost novinarjev na preostalih soočenjih je, da ga soočijo s preobrazbo v nedostojnega populističnega protivladnega »bobnarja«.

Mi pa pojdimo v nedeljo na volitve in spontano glasujmo za pravno državo, demokracijo, svobodne volitve, normalno življenje ... Na plebiscitu ubranimo avtonomijo, suverenost in dostojanstvo predsedniške funkcije.

P. S.
In še o represiji, ker da naj bi nikoli v zgodovini ni bila produktivna, kot je včeraj dejal programski vodja EPK Mitja Čander. Pričakovano estetsko stališče. A ne drži kar tako in brez opomb. Ostanimo v zgodovini. Če bi se nemška weimarska demokracija z dosledno kazensko represijo lotila pučista Hitlerja in njegove falange (beri delo Hitler Iana Kershawa, str. 163: Hitler bi moral odslužiti še tri leta in 333 dni sicer kratke petletne zaporne kazni za veleizdajo). Prava stopnja represije nad komunisti bi koristila poglabljanju demokraciji med obema vojnama (karkoli si že mislimo o njej, dr. Peter Vodopivec pravi, da so se takrat različne ogrožene družbene skupine lahko oprle na vodstvo političnih skupin in sindikatov) in bi nas mogoče rešila polstoletne komunistične diktaturo.

Kershaw: »Dopustili so mu, da je sodno dvorano spremenil v odrsko prizorišče za svojo propagando.«
Hitler leta 1922: »Nisem nič več kot bobnar in sklicevalec zborovanj.«