Po njegovih besedah gre za precej dobro usklajeno akcijo, ki bi bila težko naključje. Najverjetneje je bila dejansko oblikovana v navezi med vlado, piarovskimi eksperti in glavnino dominantnih medijev. Očitno je, da je bil pravi podatek ob pravem času lansiran v določene kroge, ti pa so nato pripravili teren za trditev, da ta številka ni previsoka. Z vidika vlade je to seveda razumljivo in tega ne moremo obsojati, saj se vsaka vladajoča politična elita želi izogibati novicam, ki so v medijih videti slabe, in zagotavljati take, ki so videti dobre. Kot bistveno bolj vznemirljivo v zvezi s tem Makarovič ocenjuje izrazito servilnost medijskega prostora, v katerem so vsaj dominantni mediji žal izgubili tudi zadnje ostanke kritičnosti.

Glede na razmere pred nekaj leti, ko se je zdelo, da so mediji vseeno zmožni vsaj nekaj kritične drže ne glede na to, kdo konkretno je na oblasti, gre vsekakor za velik korak nazaj. Pri takih dominantnih medijih pravzaprav niti ni važno, ali bi morali davkoplačevalci kriti eno, pet ali pa morda deset milijard, saj gre za zelo spretno izkoriščanje dejstva, da si povprečni državljan številk, ki presegajo milijon, ne more več predstavljati. Zato brez ustrezno nazorne predstavitve niti ne more razumeti razlike med 50 milijoni in petimi milijardami, čeprav je stokratna.