Na okrogli mizi v Ljubljani ste skupaj s finančnim ministrom Janezom Šušteršičem razmišljali o problemih slovenskega gospodarstva. Kako vi vidite namere po privatizaciji slovenskega bančnega sistema in državnega premoženja, kot ga zagovarja minister Šušteršič?

Ko ljudje govorijo o t. i. nacionalnem interesu, mi nihče mi ne zna natančno pojasniti, kaj to pomeni. Nacionalni interes po mojem mnenju ne pomeni prav nič. Francozi so pred nekaj leti ugotovili, da je njihov nacionalni interes jogurt. Toliko o pomenu te besedne zveze. Gre enostavno za sredstvo pri uveljavljanju pajdaškega kapitalizma in klientelističnih zvez. Slovenija ima zelo majhen delež tujih investicij: to pa ni odvisno toliko od ekonomskega okoliša, ampak je predvsem povezano z ekonomsko politiko, ki so jo imele posamezne vlade. Tuji investitorji seveda niso povezani s predstavniki lokalnih vlad. To je sicer za gospodarstvo zelo dobro, ker omogoča boljše upravljanje podjetja, hkrati pa pomeni trganje klientelističnih zvez, ki so nastale med politiko in domačim gospodarstvom. Zato mislim, da gre prava pot nujno skozi privatizacijo s tremi značilnostmi: bolje, hitreje in pametneje. Slovenija je vse to precej dolgo odlašala, zato je že skrajni čas, da se tega resno loti.

Veliko pri nas govorijo o privatizaciji bančnega sistema. Bi morala biti to začetna točka?

Ja, začetek bi moral biti privatizacija bank, predvsem zato, da se jih iztrže iz rok lokalnega klientelizma. Banke bi morale biti posrednik med tistimi, ki v njih denar hranijo, in onimi, ki si ga izposojajo. To bi morale početi banke, ne pa biti brezplačna veleblagovnica za oblastnike. To potiska Slovenijo veliko bolj proti Balkanu, medtem ko bi bilo potrebno čim prej spustiti v državo tuje investitorje. To bi pomagalo Sloveniji. Nočem se ponavljati, a vseeno, geslo privatizacije mora biti: bolje, hitreje, pametneje.

Kako pa odgovarjate na očitke, da bi prihod tujih investitorjev lahko dolgoročno pomenil delokalizacijo in premestitev slovenskih gospodarskih in finančnih aktivnosti v ugodnejše države po fiskalni in delovnopravni plati?

Mislim, da gre za strah, ki je nekoliko napihnjen. To se res včasih dogaja, a gre za redke primere. Ko govorimo o tem, moramo biti bolj pozorni na dodano vrednost posameznega podjetja ali gospodarske in finančne dejavnosti. Splošno znano je, da politiki niso sposobni prepoznavanja dodane vrednosti. Lep primer za to je Indija in tamkajšnja rast IT-sektorja, ki je danes med pomembnejšimi postavkami njihovega proračuna: ko se je ta sektor začel razvijati, je indijska politika temu nasprotovala. Danes so tudi Indijci, ki delajo na tem področju, zelo izobraženi in zaslužijo petdesetkrat toliko, kolikor so zaslužili njihovi starši. Nihče si ni mislil, da bo to nekoč za Indijo tako pomemben vir prihodkov, še najmanj tamkajšnji politiki.

Razmišljanje o tem, da so tuje investicije zato, da se kasneje razderejo, je napačno razumevanja tujih naložb. Zakaj bi to kdo delal? Šlo bi za zelo čudno logiko. Podjetja propadajo zaradi napačnih strategij in upravljavskih odločitev in ker niso bila sposobna ustvarjati dodane vrednosti.

V TISKANI IZDAJI VEČ O POGLEDU AMERIČANA NA EVROPO; V ČIGAVEM INTERESU JE ZARES REŠEVANJE GRČIJE; ZAKAJ JE ROMNEY IZGUBIL VOLITVE IN V ČEM JE OBAMA ŠE SLABŠI OD BUSHA.