Kot izhaja iz priložene dokumentacije, pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve Vlado Gruden, namestnik načelnika SDV Janeza Zemljariča, v zadevi Predlog potreb po specialnih sredstvih za vojno-organizacijske enote piše: »V prilogi pošiljamo predloge potreb po specialnih sredstvih za pokrajinski center, za podcenter in posebni podcenter.« Dopis je nastal 1. decembra 1976, ko je bil republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen, tega pa je leta 1978 nasledil Zemljarič.

Med predlogi potreb za pokrajinski center SDV Ljubljana navaja 10 ostrostrelnih pušk, 20 pištol z glušilci, sredstva za živo diverzijo (sprožilni mehanizmi, časovni, kemični), kemična zažigalna sredstva, ročno puškarsko delavnico, plastične posode za shranjevanje orožja in druga sredstva za diverzije. Med opremo so omenjena tudi ABH zaščitna sredstva, ki so namenjena zaščiti pred atomskim, biološkim in kemičnim orožjem. Poleg tega potrebujejo tudi sredstva za omamljanje, razpršilec za slepilo, obstojne strupe in aparature za ugotavljanje strupov. Pri dokumentni tehniki je omenjena tiskarna za izdelavo dokumentov in vzorci uradnih dokumentov, ki omogočajo njihovo ponarejanje.

Podcenter je med drugim potreboval ostrostrelno puško, tri pištole z glušilcem, po deset komadov hladnega orožja in sredstev za tiho likvidacijo. Med sredstvi za fino diverzijo so omenjeni sprožilni mehanizmi (časovni, mehanski, kemični) v obliki uporabnih predmetov in kemična zažigalna sredstva, vsakega po deset komadov. Med kemičnimi sredstvi so želeli po pet kompletov sredstev za omamljanje, slepilni in mrtvičnih razpršilcev in obstojne strupe. Posebni podcenter pa je med drugim potreboval ostrostrelno puško, tri pištole z glušilcem, pet sredstev za tiho likvidacijo, deset kompletov sprožilcev (mehanizmom, vgrajenih v razne uporabne predmete), deset kompletov sredstev za omamljanje in slepilo, razna maskirna sredstva (tudi ABH zaščitna sredstva).

Vodja podcentra Sora Vili Mlakar pa je 23. novembra 1976 na center SDV v Mariboru naslovil Predlog potreb specialnih sredstev, opreme in orožja, v katerem med drugim predlaga naslednjo oborožitev: 31 pištol s 3.100 nabojev, 31 brzostrelk z 30.000 nabojev, 500 defenzivnih bomb, 10 pištol z 20 dušilci, 6 pušk z dušilci in daljnogledi ter 500 nabojev, 8 kosov brzostrelk-pištol tipa škorpijon in 1600 nabojev, 100 kompletov eksplozivnih naprav s 500 kg eksploziva TNT, po 30 kompletov zažigalnih sredstev, sredstev za drogiranje in doz s plinskimi sredstvi itd.

Vsa oprema in orožje bi morala biti avstrijskega izvora oziroma porekla, ki se uporablja v Avstriji, iz česar lahko sklepamo, da so akcije v sosednji državi skušali naprtiti njihovim prebivalcem. »Spisek opreme in orožja še ni popoln in ga bomo sproti dopolnjevali,« še piše v dokumentu, ki je bil poslan v vednosti tudi tovarišu Pavletu Carju, takrat šefu drugega oddelka uprave SDV, ki je leta 1982 postal republiški javni tožilec, znan pa je predvsem po zaplembah Mladine, ko je bila ta še kritična do komunističnega režima.