Glede Virantove liste, ki sem jo neposredno podprl in tudi pripravljal njen gospodarski program, je rezultat dober. Bojim se, da bi več pomenilo, da bi Virantova stranka postala nestabilna, saj bi prehitro zrasla, podobno kot se zgodi podjetjem, ki se prezgodaj razvijejo. Če bi bila to zelo velika stranka, bi ljudje mislil, da lahko dela iz vode vino. Dvomim, da bi bila pripravljeni razumeti, da so pred nami resne stvari, reforme so še vedno nujne. Pričakovanja bi bila nemogoče velika, kot so bila tako za Pahorja kot zdaj za Jankovića. Pahor jih ni mogel ujeti, za Jankovića pa mislim, da jih bo tudi težko izpolnil.

 

Kakšno vlogo imate pri pogajanjih z Zoranom Jankovićem o tem, ali bo šla Lista Gregorja Viranta v koalicijo z Jankovićevo Pozitivno Slovenijo v novi vladi?

 

Nekatere bom razveselil, nekatere razočaral z besedami, da nimam pri tem nobene posebne vloge, razen da sem dvakrat na svetu stranke povedal svoje mnenje o tem, kaj iz njihovega gospodarskega dela programa je nemogoče umakniti v procesu pogajanj. Tisto, kar je tam zapisano, ni nekaj iz zraka ali nekaj, kar bi si jaz izmislil, pač pa sledi priporočilom domačih institucij, Banke Slovenije in Urada za makroekonomske analize in razvoj, in tujim: OECD, IMF, Evropski centralni banki. To je nemogoče umakniti, ker gre za neposredno naslovljeno realnost glede na slovenske probleme. Če se kdo umika na teh točkah, pristaja na gradove v oblakih.

 

Katere so tiste točke, s katerih ni umika?

 

Nemogoče in nesmiselno je zvišati DDV za eno odstotno točko. To bi v proračun prineslo 130 milijonov evrov, toda zaradi višjega DDV bi se zvišale cene, povečala bi se inflacija, to pa pomeni usklajevanje vseh pokojnin, plač v javnem sektorju, socialnih transferjev … neposredno bi tako izginilo 70 milijonov evrov. V seštevku dobimo od 50 ali 60 milijonov evrov v državni proračun, letnega primanjkljaja pa je kar 1,8 milijarde evrov. Večji DDV se izkaže za precej idiotski instrument ekonomske politike. Zaradi višje inflacije bi se podražili tudi krediti, ta zgodba je nora. 

 

Nemogoče je tudi umakniti zavezo za popoln lastniški umik iz NLB, da država sploh ni več lastnica, niti 25-odstotna. Ni več debate o tem, ali naj država ostane v lastništvu NLB ali ne, NLB je enostavno v zelo slabi kondiciji. To kaže kazalec kapitalske TIER 1, boniteta, delež slabega portfelja, potrebuje precej veliko količino denarja, 450 milijonov evrov dokapitalizacije takoj, okoli 900 mio. evrov dodatne dokapitalizacije pa, če želi doseči desetodstotni kapitalski količnik. Gre za skoraj 1,4 milijarde evrov, ki jih v Sloveniji enostavno ni, fiskalne omejitve so jasne, treba je najti tujega partnerja, ki bo NLB pripravljen dokapitalizirati. 

 

Zaradi proračunskih omejitev tudi enostavno ni več možnosti povečevati dolg za neke gigantske projekte new dela. To lahko prinese še večjo finančno nestabilnost in povečevanje dolga. To je še ena od stvari, o kateri se Virantova lista ne sme pogajati. Zanimivo, tudi dr. Velimir Bole, ki je sicer zagovornik keynesijanskih injekcij za velike državne projekte, je dejal, da se morajo te umakniti stabilizaciji proračuna.

 

Kdaj naj bi bila prodana NLB, gre za mesece, leta? Janković pravi, da je zdaj cena slaba in ni čas za prodajo.

 

Izgovor je vedno enak; ko je podjetje v slabem položaju, je cena prenizka in ga je nesmiselno prodajati, ko pa je v dobrem položaju, ga spet nima smisla prodajati. Dejstvo je, da bo Slovenija v naslednjih dveh letih zelo težko načrpala 1,4 milijarde evrov v NLB, praktično je to nemogoče. Šlo bi spet za veliko povečanje dolga in obrestne mere za slovenski dolg. Težko zdaj rečem, kdaj je treba NLB prodati, gotovo pa čim prej. Upoštevati moramo finančno nestabilnost znotraj evroobmočja, toda banka je treba nujno prodati.

 

Ena od nenavadnih zahtev Virantove liste v pogajanjih z Jankovićem je, da zaradi Jankovićevega zadolževanja v mestni občini in nerazčiščenih davčnih zadev v zvezi z Jankovićem in njegovo družino, ljudje iz Pozitivne Slovenije ne smejo voditi finančnega, notranjega in pravosodnega ministrstva. Je sploh odgovorno biti v vlado z nekom, ki mu ne zaupaš vodenja ključnih ministrstev?

 

To je vprašanje za ljudi iz Virantove pogajalske skupine. O finančnem ministrstvu sem sicer glede na situacijo jaz postavil zahtevo naši pogajalski ekipi. Janez Šušteršič je dober kandidat za finančnega ministra, gospodarski program stranke za javnofinančno stabilizacijo stranke sem pisal zaradi ekstremne pozicije Slovenije, lahko se nam pričarata nova finančna in gospodarska kriza. Z mojega vidika je naš program najboljši, pripravili smo ga ravno zato, da nekdo to stabilizacijo izvede. Enak pomislek bi imel, če bi volitve dobila SDS, moj glavni motiv bi bil uresničevanje našega javnofinančnega programa po finančnem ministrstvu, zato bi vztrajal, da postane finančni minister nekdo, ki bo to storil. Ta stvar nima nobene zveze z zadolževanjem MOL, to nima smisla. Jankovićev program stabilizacije javnih financ me ni prepričal, govori le o večjem DDV, kar se mi ne zdi smiselno.

 

Imate občutek, da se druge stranke za vstop v vlado z Jankovićem dejansko posredno pogajajo z njegovim političnim botrom Milanom Kučanom?

 

Popolnoma noro bi bilo mišljenje, da Kučan ni v ozadju glede na to, da je imel Janković v Kučanu izjemno močno podporo, omogočil mu je mobilizacijo volilnega telesa. Kučan ima velike, 40-letne politične izkušnje, kakršnakoli zgodba o tem, da Kučan aktivno ne sodeluje pri vsej zadevi, bi bila pravljica za otroke.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI