Jože Hribernik: Tožilstvo z nebulozami do onemoglosti zavlačuje postopek

Poglavitna hiba tega procesa je v tem, da razpravljajoča sodnica ni opravila preizkusa, ki ga v skladu z določilom 435. člena ZKP mora narediti sodnik posameznik pred začetkom postopka. Pri tem se opiram tudi na stališče sedanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, objavljeno v številki 3 Pravosodnega biltena, Ljubljana 2002. Iz njegovega prispevka izhaja, da mora sodnik po uradni dolžnosti preizkusiti sklepčnost obtožnega akta, da »bi se ga dalo sploh obravnavati, prav tako pa tudi, ali so podane materialne in procesne predpostavke za vodenje postopka«. Kolikor pa naj bi bil preizkus v konkretni zadevi opravljen, je bilo to storjeno slabo, nikakor niso bile odpravljene nekatere ključne pomanjkljivosti vloženega obtožnega predloga. Tako predsednik vrhovnega sodišča v svojem prispevku izrecno ugotavlja, da so pogosti primeri, da je opis kaznivega dejanja v obtožnem aktu pomanjkljiv, niso navedene okoliščine, ki konkretizirajo zakonski opis kaznivega dejanja, v opisu ni naveden čas ali kraj storitve kaznivega dejanja ipd.

Kolikor bi ob formalnem preizkusu obtožnega akta sodnik posameznik ugotovil, da ta ni v redu sestavljen, bi moral ravnati v skladu z določbo drugega odstavka. 270. člena ZKP in od upravičenega tožilca z dopisom zahtevati, naj obtožni akt v treh dneh popravi. Če državni tožilec ne bi vrnil obtožnega predloga, glede katerega je sodeči sodnik zahteval popravo, bi se štelo, da obtožni predlog sploh ni vložen, kolikor pa bi tožilec vrnil obtožni akt nepopravljen, bi ga moral sodnik s sklepom, v smislu tretjega odst. 76. Člena ZKP, zavreči kot vlogo, ki ni primerna za obravnavanje.

Evidentno je, da je opis kaznivega dejanja v predmetnem obtožnem predlogu v tenorju nemogoč in nerazumljiv in ga državno tožilstvo sploh ne bi smelo vložiti, sodišče prve stopnje pa bi ga moralo zavreči že ob preizkusu v smislu 435. člena ZKP. Že večkrat je bilo opozorjeno, da v obtožnem predlogu ni naveden niti kraj, niti čas, niti način storitve kaznivega dejanja, v smislu 2. točke prvega odst. 269. člena KZ pa mora opis kaznivega dejanja obsegati vse znake kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki tako kaznivo dejanje natančno označujejo. Kaznivo dejanje po obtožnem predlogu – po prepričanju obrambe – tako sploh ni opredeljeno kot kaznivo dejanje.

V zvezi z zgornjimi izvajanji želim sodišče opozoriti tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 1 Ips 153/2012, z dne 1. 3. 2012. Sto sodbo je Vrhovno sodišče RS ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja iz leta 1945, s katero je bil P. F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih; izrečena mu je bila smrtna kazen z obešanjem, ki je bila kasneje tudi izvršena. Opozarjam, da je Vrhovno sodišče RS pri odločanju o tej zahtevi med drugim ugotovilo tudi naslednje:

»Kolikor se očitki nanašajo na ravnanja, so ta opisana tako ohlapno, nejasno in presplošno, da jih ni mogoče preizkusiti in iz njih izluščiti prvine očitanega ali sploh kakšnega kaznivega dejanja ...« In: »Brez potrebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil v konkretnem primeru kaznivo dejanje zločinstva, skratka brez stika z življenjsko dogodkovno stvarnostjo. Vsak očitek o posameznem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega, neponovljivega in nezamenljivega.«

Vznemirja ugotovitev, da se tudi v konkretni kazenski zadevi obdolžence preganja, da bi naj storili nekaj nezakonitega, in to neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način. Vznemirja dejstvo, da je 67 let po omenjeni sodbi mariborskega vojaškega okrožja naslovno sodišče pripravljeno, s podobno argumentacijo in podobno pravno podlago, odločati o krivdi obdolženih. Je možno pravne standarde, na katere sodba Vrhovnega sodišča RS izrecno opozarja, v predmetni zadevi res opustiti in slediti eklatantnemu kratenju človekovih pravic v citirani sodbi mariborskega vojaškega sodišča?

In kako s procesom Patria vnaprej in v prihodnje? Bojim se, da bo šla stvar po isti poti naprej kot doslej in da se bo vlekla ad calendam greacam. Ta proces je bil pripravljen z velikimi ambicijami, zanesljivo tudi z enormnimi stroški, pa z enim samim ciljem: da se politično onemogoči in očrni sedanjega predsednika vlade. Ta cilj se je, t.j. očitno, sfižil. Zaželena obsodba je vedno bolj oddaljen in nestvaren cilj. Vendar so pri roki drugi, rezervni učinki. Takšen rezerven učinek je ta proces sam, njegovo trajanje in postopki, ki se odvijajo v zvezi z njim. Vsi ti ponedeljki, po potrebi tudi torki ali celo srede, vse to snemanje in fotografiranje obdolžencev, zlasti predsednika vlade, kako se prestopajo v razpravni dvorani in kjer se počutijo kot kakšna skupina kriminalcev, je pravzaprav hud napad na dostojanstvo obdolžencev, pa čeprav je za takšno početje dano soglasje s sodnega vrha. In če se morda zgodi, da kateri od obdolžencev na obravnavo ne pride, sodišče pričakuje in zahteva opravičilo. Na takega obdolženca se zgrnejo pripombe »kritičnih medijev«, češ, da se obdolženci norčujejo iz sodišča, zahteva se celo njihova prisilna privedba.

O prisilnih ukrepih razmišlja tudi sodišče, hkrati pa ne pojasni, da udeležba obdolženca, ki je bil že zaslišan, na obravnavi ni obvezna (razen, če je to nujno) in da je prihod na sodišče njegova pravica, ne pa dolžnost. Tako je določeno v 442. členu ZKP: »Če obdolženec ne pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan.« Tudi zahteva sodnice, da obdolženci svoj morebitni izostanek z obravnave ustrezno opravičijo, je nesprejemljiva. Ni mi znano, da bi katerikoli zakoniti predpis zahteval predložitev opravičila.

Ta »rezervni cilj« je torej dosežen z nenehnim opozarjanjem na dejstvo, da mora predsednik vlade vsak teden na sodišče, kjer se mu sodi zaradi korupcije, pri čemer je ta kulminiral v nekoliko škodoželjni izjavi predsednika republike, da sta na svetu samo dve državi, kjer sta v kazenskem postopku predsednika vlade, prva država je Pakistan, druga pa Slovenija.

Opisana dogajanja, ki so bodisi dopuščena, bodisi celo injicirana s strani sodišča, pomenijo hudo kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic. V tem postopku so podane kršitve Ustave RS, in sicer člena 21, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem postopku. Prav tako je podana kršitev člena 22 Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku, še zlasti pa je podana kršitev člena 23 Ustave RS, ki določa, da o obtožbah odloča neodvisno in nepristransko sodišče brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče, ki skoraj v letu dni, po dvaindvajsetih opravljenih obravnavah in sto urah obravnavanja, ni izvedlo niti enega samega dokaza, ki bi potrdil utemeljenost obtožnega akta, nima niti moralne niti zakonske pravice, da tak postopek nadaljuje. Ta postopek pomeni zlorabo prava. Državno tožilstvo bi moralo bodisi predložiti konkretne dokaze, ki bi dokazovali krivdo obdolžencev, ali obtožni predlog umakniti. Tretje možnosti ni. Vendar državno tožilstvo takšnih dokazov ne predloži, obtožnega predloga ne umakne, temveč z nebulozami do onemoglosti zavlačuje postopek in očitno čaka, da se bo zgodil čudež in da se bodo dokazi že od nekod pojavili. Čudeža ne bo, ker takšnih dokazov preprosto ni.

Zadevo je treba nemudoma končati.

Sodišču pa sporočam, da pri nadaljevanju tega procesa ne bom več sodeloval. Ne strinjam se z neselektivnim vodenjem tega procesa, z do onemoglosti izvajanjem dokazov, ki to sploh ni, z jalovimi videokonferencami itd. Preprosto nimam časa in ne energije, da bi nekoristno posedal na klopi v razpravni dvorani. Ne pristajam tudi na oceno sodnice, ki je mojo, povsem dobronamerno (in po mojem mnenju nujno potrebno) pripombo, ocenila kot motenje obravnave. Takšen poskus utrjevanja avtoritete sodišča se mi zdi nesmiseln in nepotreben. Nikoli doslej nisem motil obravnav. Na discipliniranje take vrste in na grožnje z denarnimi kaznimi pa nisem nikoli pristal in tudi tokrat ne bom.

V dogovoru z mojim klientom Antonom Krkovičem torej sporočam, da se obravnav v tej zadevi ne bom več udeleževal. Zanesljivo pa se vrnem, ko bodo na vrsti sklepne besede.