Ko smo predlagali ustanovitev preiskovalne komisije, smo imeli v mislih preiskovati predvsem Celovške dvore in tamkajšnje dogajanje. Takrat je postopek investicije še potekal, tako da vseh podatkov nismo uspeli zbrati. Naleteli pa smo na negativno mnenje Računskega sodišča v zvezi z donacijami. Šlo je za obdobje, ko se je župan hvalil, da je uspešen pri pridobivanju donatorjev. Izkazalo pa se je, da donacije dejansko niso bile prostovoljne, župan je podobno funkcioniral že pred tem v Mercatorju, in sicer po načelu daj – dam. Veliko podjetij je bilo odvisnih od njega, on pa je to izkoriščal. To pa ni več donacija, ampak prisila.

 

Okoli donacij pa se je, prav pri Celovških dvorih, tudi Janković hudo uštel. Zaradi stečaja Vegrada ni dobil stanovanj, ki so bila načrtovana za neprofitne najemnine. Od Vegrada je takrat prejel zelo visoko donacijo in jim zato omogočil posel, Vegrad pa tega posla sploh ni izpeljal do konca, ampak je prej dočakal neslavni konec.

 

Problematična se mi zdi že sama donacija – ne razumem namreč, kako si lahko podjetje v hudi finančni stiski privošči MOL-u donirati 500 tisoč evrov.  Po mojem mnenju je že to jasen pokazatelj, kako prostovoljne so bile te takoimenovane donacije.

 

Med donatorji je bil tudi podjetnik Marjan Pišljar, tisti, ki je Juretu Jankoviću posodil tri milijone evrov in se zaradi zamudnin pri vračanju posojila »usedel« na Juretov delež v Electi.

 

Tudi Marjan Pišljar je bil med donatorji MOL in tudi zanj težko rečemo, da se je kar sam odločil za donacijo. Župan je podjetnikom, to je sam priznal, svetoval, naj donirajo, predlagal jim je celo višino donacije in izrazil razočaranje, če so donirali premalo.  

Marjan Pišljar je denar sicer posodil Juretu, vendar pa Zoran Janković govori o posojilu 2 milijonov  evrov, mi pa imamo podatek in v zvezi s tem je bil zaslišan tudi gospod Pišljar, da mu je posodil 3 milijone evrov. Prav tako ne drži, da se Zoran Janković in Marjan Pišljar ne poznata oziroma da se ne srečujeta: dogovarjali so se o projektu veletržnice. 

 

Med večjimi donatorji je bil na primer tudi Jože Anderlič, ki ima v Ljubljani veliko poslov z garažnimi hišami, omogočili pa so mu tudi rušenje Kolizeja. In nazadnje smo ga videli tudi na Kongresnem trgu na dan, ko je Janković »dahnil usodni da«…

 

Ja, to je spet očiten primer, ki kaže na sistem in »pravilnik« donacij za MOL.

 

No, z donacij ste prišli do Cipra. Kako je to potekalo?

 

Mestna občina Ljubljana je takrat pripravljala občinski prostorski načrt. Ker smo delovanje župana dotlej že nekoliko spoznali, smo domnevali, da se bo težko uprl skušnjavi, da ne bi ob tem naredil kakšnega posla tudi zase. Dejstvo pa je, da je ob nastopu funkcije župana najprej zahteval, da se mu posredujejo podatki o zemljiščih in takoj pričel s sprejemom občinskega prostorskega načrta. Občinska uprava je za približno 570 hektarjev zemljišč predlagala, da se jim spremeni namembnost iz kmetijskih zemljišč v možnost stanovanjske gradnje. To je celo za Ljubljano zelo veliko, kar je povzročilo tudi nestrinjanje Ministrstva za kmetijstvo.

 

O upravičenosti takega predloga in strokovnih podlagah smo na zaslišanju spraševali tudi načelnika za mestni urbanizem, Mirana Gajška. Tudi on nam marsičesa ni znal pojasniti. Tam, kjer strokovne podlage ni bilo, pa se je skliceval na Vizijo 2025. Pri tem dokumentu ne gre za  uraden dokument oziroma strategijo, ampak za skupek želja, ki jih je sestavil podžupan g. Koželj. Dokument, ki ni uraden in ni bil potrjen v mestnem svetu, pa ne more biti podlaga za odločitve glede spremembe namembnosti zemljišč. Župan je zatrjeval, da so za predloge bila izdana soglasja pri vseh pristojnih organih in ministrstvih. Tudi to smo preverili in ugotovili, da je bilo precej soglasij izdanih s pridržkom in s sugestijami o popravkih prostorskega načrta.

 

Pridobivanje soglasij je potekalo v veliki časovni stiski, ker se je županu mudilo sprejeti občinski prostorski načrt (OPN) pred lokalnimi volitvami. Po volitvah namreč ni nujno, da bi še imel takšno večino, ki bi omogočila sprejem delno spornega OPN. Organi, ki so izdajali soglasja, so bili pod velikim pritiskom MOL-a. Večkrat jih je »obiskoval« celo sam župan. Preiskovalna komisija je zaslišala tudi oba pristojna ministra, kmetijskega – Dejana Židana in okoljskega – Roka Žarnića, in jima svetovala, naj še enkrat pregledajo vsa sporna soglasja in preverijo, ali ne gre morda za špekulacijo z zemljišči.

 

Minister Židan se je odzval in pojasnil svojo vlogo pri zadevi z zemljiščem na Smodinovcu ter na koncu, morda nekoliko tudi pod pritiskom javnosti, spremembi namembnosti odrekel soglasje. Minister Žarnić pa je vseskozi zatrjeval, da so delali strokovno, kljub našim nasprotnim dokazom. Še več, od ministra smo izvedeli, da je odločbo podpisal dva dni po zadnjem možnem roku. Zato smo ga ovadili za antidatiranje ter ga pri tem opozorili, da naj preveri, ali so bile sploh upoštevane vse njihove smernice, ker bi sicer lahko bil sprožen postopek za razveljavitev. To pa pomeni nov postopek za pridobivanje soglasij. Sklep in odločbo je minister Žarnić podpisal dopoldne, popoldne pa so OPN že sprejemali mestni svetniki, ne da bi pred tem imeli možnost preučiti dokumente. Sprejetje po hitrem postopku v mestnem svetu, kjer je imel ljubljanski župan absolutno večino, seveda ni bilo vprašanje.

 

Skratka, prišlo je do zmešnjave, ko en organ za drugega ni vedel, kaj dela, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je najprej izdalo pozitivno mnenje, isti dan pa mnenje s pridržkom, skratka situacija, ki bi jo lahko presekal le minister Žarnić. Očitno pa te politične volje ni bilo, zato je komisija zoper njega podala ovadbo za nevestno delo v službi. 

 

VEČ V TISKANI IZDAJI