V tiskani izdaji revije Reporter zadnje tedne objavljamo intervjuje s predsedniki političnih strank ali vodji njihovih poslanskih skupin. Pogovarjali smo se tako z levimi kot desnimi in nobeden sogovornik nam intervjuja ni pogojeval s tem, da bi ta moral biti prijazen. V prejšnji številki Reporterja smo objavili pogovor s predsednikom Pozitivne Slovenije Zoranom Jankovićem in vodjo poslanske skupine SLS Mihaelom Prevcem, v zadnji številki pa s predsednikom SD Dejanom Židanom in vodjo poslanske skupine NSI – krščanski demokrati Matejem Toninom. V naslednji, zadnji pred predčasnimi volitvami, pa smo imeli namen objaviti intervjuja tako z Janezom Janšo kot Mirom Cerarjem. Lider opozicije, ki je še vedno v zaporu na Dobu, natančneje na odprtem oddelku Puščava pri Mokronogu, nam bo na vprašanja odgovoril pisno. Janšo lahko v zaporu obišče, pa še to samo dvakrat na teden za nekaj ur, samo njegova družina, ne pa tudi novinarji. Zapletlo pa se je z intervjujem z Mirom Cerarjem.

Prejšnji teden smo po telefonu kontaktirali glavnega piarovca Stranke Mira Cerarja (SMC) Gregorja Jagodiča, ki je sicer zaposlen na funkciji tiskovnega predstavnika Univerze v Ljubljani. Jagodič, ki na listi SMC tudi kandidira za poslanca državnega zbora, nam je že ob prvem kontaktu dejal, da bi predsednik stranke intervju za Reporter dal samo pod pogojem, »da bi bil prijazen«. Na kar pa seveda nismo pristali. Še več, takšno pogojevanje je bilo naravnost nezaslišano! Tiskovnemu predstavniku Cerarjeve stranke smo zagotovili, da bo pogovor, ki bi ga opravil novinar Nenad Glücks, korekten, intervjuvanec pa bi nato imel pred objavo možnost tudi avtorizacije teksta. Sledilo je še nekaj klicev, da bi se dogovorili za termin pogovora, a se je Jagodič vseskozi nekaj izgovarjal, da nam to sporoči naslednji dan, dokler v nedeljo zvečer ni posredoval SMS sporočila, da »intervju žal ne bo šel skoz«.

Miro Cerar je z zavrnitvijo intervjuja za Reporter pokazal svojo strahopetnost, s pogojevanjem, da bi v pogovor privolil samo pod pogojem, »da bi bil prijazen«, pa je pokazal svoj pravi totalitaren obraz. Gre za škandal brez primere, podobne stvari v odnosu do kakega medija, si danes privoščijo razni politični samodržci v avtoritarnih državah; npr. v Belorusiji, Azerbajdžanu… To sramotno dejanje si je privoščil politik  (od javnomnenjskih anket, ki mu napovedujejo zmago, očitno že povsem pijan), ki obljublja nekakšno novo politiko in se pri tem sklicuje na moralo in etiko, na spoštovanje človekovega dostojanstva. To si je privoščil politik, ki obljublja dvig ravni politične kulture in etičnega delovanja. Ob tem velja še enkrat ponoviti, da sta intervju za Reporter v času zadnje predvolilne kampanje dala tako Zoran Janković kot Dejan Židan in nobeden od njiju pogovora ni pogojeval s »prijaznostjo«. Toliko o strpnem in prijaznem Cerarju.

Miro Cerar poskuša danes priti na oblast očitno za vsako ceno, da se v državi ne bi nič spremenilo, in to v času, ko je njegov glavni tekmec – predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša politično onemogočen. Lider opozicije je bil tri tedne pred predčasnimi volitvami zaprt predvsem zato, da bi Cerar lažje zmagal, da bi nato kot novi marionetni predsednik vlade omogočil nadaljevanje vladavine stricev iz ozadja. Moralni teolog dr. Ivan Štuhec ima še kako prav, ko v zadnji kolumni piše, da bi moral Cerar kot profesionalni varuh ustavnosti in človekovih pravic odločno zahtevati, da se takšno nevzdržno stanje odpravi nemudoma (op. p. zaporna kazen za Janšo), sicer pa bi svojo moralnost moral zavarovati z izstopom iz volilnega boja in počakati na okoliščine, ki bodo zagotovile legalnost in legitimnost volitev.