Igor Koršič škandalozno na Odmevih: Demokracije in Reporterja ne bi smelo biti!

Da so ljudje iz kulturnih krogov sposobni česa takšnega je po svoje veliko presenečenje! Celo v bivšem komunističnem režimu so posamezni kulturniki – tisti, ki pač niso sodelovali z udbo in bili hlapci komunističnega establišmenta – zastavljali svoje kariere za borbo proti omejevanju svobode govora in svobode medijev. To, kar se zdaj dogaja v teh hujskaških časih polnih črne tudi kulturniške propagande, pa je popolnoma sprevrženo. Tudi že fašistoidno, to niti ni več ultra levičarstvo, ampak stalinistični refleksi, kar je za tretje tisočletje čisto zombijevstvo.

Koršič se je prvič javno diskreditiral, ko je za žensko revijo Jana lani poleti izrekel naslednje: »Pri nas pa je za našo osamosvojitev, kar se mene tiče, naredil več Milošević kakor pa mi sami.«  S čimer je natančno označil svoj odnos do osamosvojitve in slovenske države. To je tudi sprevržen jugo nostalgični pogled na preteklost in sedanjost. Zato je pravično tega Koršiča vprašati: kje si bil, ko smo stali na Roški in kje si bil, ko se je delala slovenska država!

V glavnem se ukvarja s teorijo in zgodovino filma, njegove znanstvene in strokovne reference pa so sila vprašljive. Njegov zadnji izvirni znanstveni članek je izšel leta 2009 kar v Vrhniških razgledih, torej v občinskem glasilu (Idealist na klancu: težave s Cankarjem in filmom). Tudi sicer se z znanstveno izvirnostjo in more pohvaliti, saj ima v kategoriji »izvirni znanstveni članek« samo štiri enote! Blagor slovenski znanstveni ustvarjalnosti in akademski univerzitetni prostodušnosti.

Sicer pa Igorja Koršiča širša javnost sploh ne bi poznala, če se ne bi v zadnjem času večkrat pojavil kot veliki kritik kulturne in siceršnje politike sedanje koalicije. Je pravi vojak revolucije levičarskega spontanega vstajništva.  Zdaj je v imenu Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS) pomagal spisati pamflet, ki je perverzno lažnivo obtoževanje. Včeraj pa je nastopil v Odmevih na nacionalni televiziji – nastop, ki mu lahko zelo milo rečemo kulturni škandal.

Koršič je tudi voditelju Odmevov Slavku Bobovniku priznal, da pismo, ki je namenjeno tuji javnosti, še ni končano. Na vprašanje, kako to, da sta ga potem on in Veno Taufer že razpošiljala na različne naslove, pa je Koršič odgovoril, da sta ga pošiljala kot zasebnika. Zanimivo je, kako neko nedokončano kolektivno pismo, ki naj bi ga pisalo nekaj stotnij kulturnikov, zasebno že širiš naokrog. Koršič tudi ob soočenju z dejstvom - da Janez Janša nekaterih besed, ki mu jih očitajo v pismo, ni izrekel in da torej pisci lažejo – ni bil resnicoljuben – še več, izmišljeval si je naprej. Resda, je rekel, vsega, kar mu v pismu očitajo ni izrekel predsednik vlade, ampak on mora odgovarjati za vse, kar je izrečeno. Zaradi  »zgoščenosti pisma« kakšnih 50.000 avtorjev so pač morali izjave »personificirati«, je brez sramu rekel Koršič in ni zardel.

Tako je bilo pred TV ekrani nedvoumno dokazano, kako so avtorji pisma s Koršičem na čelu potvarjali izjave, pa tudi nekatera druga dejstva. Zapisali so na primer, da skušata Janša in vlada »celo z zapiranjem velikega števila mladostnikov. Slednje naj bi imeli za talce, s čimer naj bi izsiljevali njihove starše, da prenehajo protestirati, če želijo, da izpustijo njihove otroke.« To, da je šlo za polnoletne »otroke«, ki so z granitnimi kockami napadli policijo in številne policiste tudi huje ranili, pa Koršič in njegovi v pismu ne pišejo. Ne gre v kontekst. Kontekst pa je, čim bolje z lažmi in neresnicami oblatiti Janeza Janšo in vlado na tujem. Tu gre za absolutno podobnost s tisto novinarsko peticijo 571, ki je Janšo lažno obtoževala cenzure in kratenja svobode govora in medijev.

Še več, podobnost Koršič-Koksovega pisma s tisto peticijo se namreč nadaljuje, saj tudi v tem pismu piše, da »vlada skuša ovirati svobodo govora in svobodo tiska in uporabiti telekomunikacijska omrežja kot trobila svoje lastne stranke«. Res grozno, če Koršič v nekem trenutku pogovora na nacionalni televiziji ne bi izrekel tole: »Demokracija in Reporter sta pravzaprav, težko je to imenovat novinarska izdelka časopisa. Jaz bi rekel, da v normalnih demokracijah takih izdelkov ne bi smelo bit.«

Potem pa nadaljeval, kot da prejšnjih fašistoidnih besed o Reporterju in Demokraciji ne bi izrekel: »Mislim da smo s popuščanjem na tej točki okrog problema svobode govora in neodvisnosti medijev prišli v situacijo, da sprejemamo zdaj pritiske na medije, ki so nedopustni spet v normalnih demokracijah in omejevanje svobode govora…«
Ker Bog je, bo morala udariti strela.