Uvod v protest zaradi združitve ministrstva za kulturo z drugimi ministrstvi, ki ga je organizirala kulturna kasta pred Cankarjevim domom, igralec Uroš Potočnik pa je na dr. Žiga Turka kričal, da je smrad in da smrdi, se je začel z lažjo. Veno Taufer je namreč pod blagovno znamko predsednika Društva slovenskih pisateljev lažno navajal ministrovo izjavo, da bo kulturi pobral polovico proračuna.

Resnici na ljubo je res povsem nekaj drugega. Kar polovico od 200 milijonov evrov težkega proračuna, ki smo ga doslej namenili za kulturo, je bilo porabljeno za administracijo na ministrstvu za kulturo, in to je tudi eden izmed glavnih razlogov za združevanje ministrstva za kulturo z drugimi ministrstvi. Če lahko verjamemo televizijskim anketam, je to odločitev vlade, s katero ukinjajo samostojno ministrstvo za kulturo, podprlo kar 66 odstotkov sodelujočih v anketi, združevanju ministrstev je nasprotovalo le 34 odstotkov. Ob tem je umestno vprašanje, čemu je nastalo tako razburjenje le med kulturniki, ne pa tudi med šolniki, ki bodo prav tako združeni v eno ministrstvo, odslej imenovano ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo, šport.

Precenjena administracija, podcenjena prava umetnost

Nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti v vladi Janeza Janše (2004–2008) meni, da se v sedanjem pretiranem uporu proti združitvi ministrstva za kulturo z drugimi ministrstvi precenjuje administrativni ustroj ministrstva, obenem pa podcenjuje prava umetnost: »Prešernovi nagrajenci ne bi bili nič manjši umetniki, če bi bilo ministrstvo za kulturo samostojno ali ne. Niti v preteklosti, niti danes, niti v prihodnosti ni bilo in ne bo odvisno od ministrstva za kulturo, če bo narejeno karkoli dobrega na področju kulture.«

Simoniti je ob tem izrazil še presenečenje nad tem, da kulturnikov sploh ni skrbelo, da v času Pahorjeve vlade ni bil sprejet nacionalni program za kulturo, ki opredeljuje prioritete v njej, kar je vsebinsko mnogo pomembnejše od tega, ali je ministrstvo samostojno ali ne. Bojazen o ogroženosti kulture, in to samo zato, ker ministrstvo ne bo več samostojno, lahko obstaja, a je za Simonitija neupravičena; namen združevanja posameznih ministrstev je le racionalizacija znotraj administrativnega ustroja.

Ta bo vključevala ugotovitve, ali je prišlo znotraj posameznih ustanov ministrstva za kulturo do nenadzorovane porabe ali ne: »Ko sem opravljal naloge ministrstva, je računsko sodišče, za katerega vemo, da sprejema politične odločitve, nenehno bedelo nad delovanjem ministrstva, ni mi pa znano, da bi izdalo kakšno mnenje za posamezno ustanovo ministrstva v zadnjih treh letih. Pred novim ministrom bo seveda naloga, da ugotovi, kakšno je bilo poslovanje v minulih letih. Zagotovo bo imel olajšano delo, če bodo ugotovili, da je bilo vse v redu.«

Vsi tisti, ki poznajo delovanje ministrstva za kulturo, dobro vedo, da ni tako, nenamensko porabljena sredstva v obliki subvencij in dotacij pa so delili ozkemu krogu izbrancev ter po ključu sorodstvenih in prijateljskih vezi. Med njimi izstopata umetnika, ki sta se preimenovala v ime Janez Janša; Zasebni zavod Maska, kjer je direktor eden od preimenovane dvojice, je po podatkih protikorupcijske komisije prejel od leta 2003 kar 2,4 milijona evrov, samo v času Pahorjeve vlade pa skupno 1,03 milijona evrov.

Kar 545.000 evrov je prispevalo ministrstvo za kulturo, ljubljanska mestna občina 236.000 evrov, Javna agencija za knjigo pa še 206.000 evrov. Visoki zneski so bili nakazani tudi neprofitnemu zavodu Aksioma, ki ga prav tako vodi drugi preimenovani umetnik Janez Janša; med ministrovanjem Majde Širca je bilo Aksiomi nakazanih kar 289.000 evrov, mestna občina je prispevala še 117.000 evrov, uporaba prostorov pa je bila kar brezplačna.

VEČ V TISKANI IZDAJI