Ko je ustavno sodišče odločalo o ustavni pritožbi Janeza Janše na obsodilno sodbo v zadevi Patria, ker so mu bile kratene temeljne človekove pravice, je tako opevani »super program« Miroslava Mozetiča povsem izpuhtel. Skupaj s petimi ustavnimi sodnicami je zagovarjal mnenje, »da zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane s tisto stopnjo očitnosti, ki se zahteva, da bi ustavno sodišče lahko odločalo pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.« Tako je bila odločitev pilatovsko dana vrhovnemu sodišču, ki mu predseduje Mozetiču prav dobro znani sodnik Branko Masleša.

Namesto Mozetiča so čast in dobro ime ustavnega sodišča reševali z ločenimi mnenji ustavni sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Ernest Petrič in Jan Zobec. Slednji je bil povsem jasen: »V naši državi (kot povsod v normalnem in civiliziranem svetu) se ne sme zgoditi, da bi bil kdorkoli obsojen za abstraktno storjeno dejanje. Pri nas je človek lahko obsojen samo za svoje dejansko ravnanje. To je nekaj tako samoumevnega, da ni nobene potrebe, da bi se o tem vprašanju najprej izreklo vrhovno sodišče.«

Na to, da bi nedvomno nastale nepopravljive posledice, če bi bila osebna svoboda odvzeta s kratenjem človekovih pravic, je opozoril dr. Ernest Petrič, dr. Mitja Deisinger pa je v ločenem mnenju poudaril nelogičnost sklepa o zavrženju Janševe ustavne pritožbe. Po mnenju Mitje Deisingerja je šlo v izpodbijanih sodbah za kršitev tako prvega odstavka 28. člena ustave (opisano kaznivo dejanje v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje je bilo brez znakov kaznivega dejanja), očitna je tudi kršitev 29. člena ustave (pritožniku ni bila omogočena učinkovita obramba) kot tudi 22. člena ustave zaradi arbitrarne obrazložitve v sodbi sodišča druge stopnje in odvzema pritožnikove pravice do izjave. Ob tem velja poudariti, da se je z ločenim mnenjem sodnikov Jana Zobca in Mitje Deisingerja strinjal celo nekdanji sodnik Matevž Krivic. Njegova pripomba, da je ustavno sodišče s takšno odločitvijo povzročilo, da se bo opozicijski voditelj kljub tako sporni obsodbi znašel v zaporu v času predčasnih volitev, veliko pove. Z njo toliko bolj pride na svetlo ravnanje sodnic in še bolj predsednika ustavnega sodišča Miroslava Mozetiča, ki se ima sicer prav Matevžu Krivicu zahvaliti za to, da je lahko leta 2007 postal ustavni sodnik. Ali bi se Krivic tudi danes strinjal z njegovim imenovanjem, ko je že znano, kaj vse je Miroslav Mozetič počel na ustavnem sodišču do dne, ko je po razglasitvi za predsednika sodišča razglasil svoj »super program«?

V sedmih letih, reci in piši, mu je uspelo napisati deset mnenj (le v enem letu, kot je povedal Mozetič, je imelo sodišče več kot tisoč ustavnih pritožb!), kar kaže na njegovo pridnost, še bolj pa na to, da večinoma sploh nima lastnega mnenja. Ob Janševi ustavni pritožbi mu je bila dana priložnost, da bi napisal še enajstega, a jo je zamudil, hkrati je v odločilnih trenutkih, ko javnost še ni vedela, kakšno odločitev je sprejelo ustavno sodišče, začel vnašati še večjo zmedo in vznemirjenje.

Le kaj je imel v resnici v mislih, ko je začel zatrjevati, da ustavno sodišče ni psihiatrična klinika, da bi zdravilo vse politične norosti? Ali res le kritike, naslovljene iz vrst stranke Solidarnosti, ki se ni strinjala z odločitvijo ustavnega sodišča o razpisu volitev za 13. julij, ali pa je hotel s temi besedami pred javnostjo upravičiti svojo zadnjo umazano raboto. Iz spomina je nenadoma izbrisal, da je glavna, najpomembnejša naloga ustavnega sodišča varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav zato ne bo ostal v spominu kot ugledni ustavni sodnik, pač pa le kot Poncij Pilat ustavnega sodišča.