Maja Sunčič: Zakaj ne podpiram demonstracij
Demonstracijski val po Sloveniji, pozivi k ukinitvi predstavniške in k uvedbi neposredne ali radikalne demokracije vzbujajo številne dvome. Kljub vztrajnemu govoru o spontanosti in miroljubnosti je ton demonstratorjev vse prej kot miroljuben. S svojimi gesli »gotof je«, »gotovi ste« grozijo z nasiljem in likvidacijo vsem, ki jih ne bi podprli ali pa o njih podvomili. V njihovih težnjah zaznamo željo po rušenju slovenskega pravnega reda, nad katerim bentijo, češ da ne deluje.
Ne vemo, kdo so tisti, ki si lastijo pravico, da govorijo v imenu ljudstva. Ker so se samovoljno in arogantno oklicali za predstavnike vsega ljudstva, po mnogih lastnostih spominjajo na tirana Tita in druge nekdanje totalitarne trdorokce iz propadle Jugoslavije. V Jugoslaviji je formalno vladalo ljudstvo, v bistvu pa ni imelo nobenih pravic, ampak so po piramidalnem sistemu vladali partijci, ki so likvidirali vse, ki so kakorkoli podvomili o »pravici ljudstva«, v resnici o pravici komunistične partije, da vlada do konca sveta. Simpatizerstvo demonstrantov s propadlim totalitarizmom prepoznamo v simbolih – v zvezdah, jugoslovanski ali slovenski zastavi z zvezdo, sliki diktatorja in klavca Tita itd.
Njihovi »argumenti« o nedelovanju demokratičnega sistema so nesmiselni, vendar se ujemajo s težnjami propadlega Danila Türka in njegovih podpornikov. Ko je Türk popolnoma pogorel na volitvah, je bilo slišati, češ da so volitve nelegitimne. Kako, prosim? Vreščanje pičlih nekaj tisoč demonstrantov je legitimno, 725.768 glasov volivcev (42,41 odstotka) pa ni? Po njihovem mnenju so te volitve znak nezaupanja v politiko. Seveda, volitve so odsev nezaupanja v politiko Danila Türka!
Ostanite obveščeni
Prejmite najboljše vsebine iz Reporterja neposredno v svoj poštni predal.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo, ne ulica. To je ljudstvo, ki ima volilno pravico. Odloča večina. Vseh demonstrantov po Sloveniji je bilo doslej zgolj nekaj tisoč ali zanemarljiv delež volilnih upravičencev. Morda jih bo 21. decembra več, ampak se najverjetneje ne bodo približali številki, ki je na lanskih volitvah pomenila parlamentarni prag (48.499). Demonstranti govorijo o nelegitimnosti izvoljenih predstavnikov na državni in lokalni ravni. Kakšno legitimnost pa imajo oni? Lanskih predčasnih volitev se je udeležilo 1.212.475 ali 65,59 odstotkov volilnih upravičencev. Mar glas manjšine, nekaj tisoč demonstrantov, velja več kot glas večine volivcev? Gre za teror peščice nad večino, nad ljudstvom.
Ko se demonstranti sklicujejo na ljudstvo in zahtevajo neposredno demokracijo, zanikajo same sebe z zahtevami po tehničnem mandatarju. Tehnični mandatar je prevara in je povsem proti volji ljudstva, saj ga ljudstvo ni izvolilo po večinskem principu. Med najbolj protiljudske spada ideja o »svetu modrecev«. Podobno idejo je že lani prodajal danes propadli Danilo Türk, ravno tako Radovan Žerjav. Vedno zakrožijo imena Spomenke Hribar, Franceta Bučarja, Mira Cerarja in drugih iz klike stricev in tet iz ozadja. Čeprav v demokraciji velja pravilo »en človek, en glas«, si Hribarjeva, Bučar, Cerar in njim podobni že dolgo domišljajo, da njihov glas velja več kot glas drugih volivcev.
Proteste so doslej najbolj vneto podpirale propadle stranke LDS, Zares, TRS in danes propadli predsedniški kandidat Danilo Türk. Ti se nenehno pojavljajo v medijih in se prodajajo kot predstavniki večinskega mnenja, čeprav rezultati volitev to domnevo izpodbijajo. Če pogledamo rezultate volitev 2011, nam bo marsikaj jasno. Nekdanji predsednik Zares Gregor Golobič je na volitvah dobil 102 glasova, sedanji predsednik Zares Pavel Gantar, ki ga v Delu skoraj vsak dan citirajo na 2. strani, 107 glasov, Bogdan Biščak, tudi kolumnist Sobotne priloge Dela, 109 glasov, stranka Zares pa borih 7.218 glasov (0,65 odstotka). Katarina Kresal, ki so jo v dominantnih medijih branili do zadnje kaplje krvi, je dobila 150 glasov, nekdaj njena LDS pa 16.268 (1,48 odstotka). Podobno velja za Matjaža Hanžka, ki je bil zelo neuspešen na zadnjih volitvah, saj je prejel le 233 glasov, njegova stranka pa je zaradi nesposobnega Branimirja Štruklja dobila 13.477 glasov (1,22 odstotka). Parlamentarna demokracija jih očitno moti, podpihujejo tiste, ki jo rušijo, saj si domišljajo, da jim bo tako uspelo splezati čez parlamentarni prag.
Če še lahko razumemo, da demonstracije podpirajo luzerske stranke Zares, LDS in TRS, pa drža PS in Jankovića vzbuja številne dvome. Zakaj bi nekdo, ki je vpleten v toliko afer, preiskav in je v kazenskem postopku, podpiral demonstracije? V bistvu bi se moral bati, da bodo še njega linčali. Kako lahko človek, ki je tajkun in s svojo družino redno na lestvici 100 najbogatejših, predstavnik enoodstotne družbe, hodi med ljudmi, ki nosijo transparente proti takim, kot je on? Zakaj bi Janković in člani PS, ki so zmagali na zadnjih volitvah in so največja parlamentarna stranka, podpirali rušenje parlamentarne demokracije? Ravno v tem je zanka: Janković je proti parlamentarni demokraciji, ker v njej ne more uspeti. Čeprav je zmagal, mu ni uspelo sestaviti koalicije in postati premier. Potem se je cmeril, da so nesojeni koalicijski partnerji izdali ljudstvo. Katero? Saj njegovi volivci ne pomenijo celotnega ljudstva! V demonstracijah in zahtevah po odstopu vlade očitno vidi priložnost, da bi se vendarle zavihtel na premierski stolček. Očitno se ne zaveda, da se igra z ognjem, ki bo tudi njega požgal.
Zgodovina nas uči, da so tisti, ki se sklicujejo na ljudstvo, po navadi njegov največji sovražnik. Podobna lekcija velja za neposredno ali radikalno demokracijo, ki se nikoli ne izide dobro. Kdor podpira demonstrante, se bori proti samemu sebi in je topovska hrana za politične luzerje, ki želijo uničiti Slovenijo. Če hočete zase in za Slovenijo mir in blaginjo, recite demonstracijam ne in obnovite svojo zavezo demokraciji, za katero smo se odločili pred 22 leti.