Vsi trije totalitarni apokaliptični jezdeci so teptali Slovence in pobrali svoj krvavi davek. Pustošili so po tej zemlji, na kateri naj bi po božji zamisli živeli veseli ljudje in zagrnili deželo v žalost in črnino. Iz dežele sodelovanja in vzajemnosti, kakor nas je učilo krščansko izročilo,  so napravili opustošeno tiranijo smrti, sužnosti in maščevanja. Uničevalno sovraštvo, pohlep in sla po osebnem uveljavljanju in žrtvovanju drugih še danes puščata posledice   osebne in družbene zaznamovanosti, travmatiziranja in ran, ki še vedno pod površjem zavesti najedajo osebno in narodno samobitnost. Še vedno v veliki meri laž kraljuje nad resnico, krivica in krivosodje nad pravico in pravičnostjo, umor v različnih oblikah in posledica nad radostjo življenja. Tragične usode nam potrjujejo razsežnosti te resnice in naj spodbujajo k sočutju in usmiljenju.   V Arhivu Komisije Vlade za RS za izvajanje zakona o popravi krivic je takih zgod okoli 30.000. Če zgodbam prištejemo še družine in sorodnike, emigrante, ki niso ali niso mogli več vložiti zahtevkov za popravo krivic, se število povzpne več sto tisoč. Torej toliko zamolčanih zgodb, življenj, ljudi oseb kot Ti in jaz. Prisluhnimo eni izmed njih:

»Po smrti očeta so doma ostali mama in onadva. Bili so brez vsakih sredstev za preživljanje. Mama je morala veliko delati pri okoliških kmetih, da je kaj zaslužila za hrano. Poleg tega je delala tudi, da so najeli njivo, ki so jo obdelovali in kaj pridelali sami. Mama si je sama odtegnila od ust, da je bilo kaj za otroka. Hudo je bilo tudi to, da so jima drugi ljudje dajali vedeti, da sta manj vredna od drugih, ker sta sinova domobrancev. To je trajalo do 18. leta, ko sta se izučila in začela delati ter s tem zaslužila za preživljanje sebe in mame. Tudi v šoli so se jima dogajale krivice. Učiteljice, ki so bile iz partizanskih družin, so ju ves čas zaničevale. Velikokrat sta bila neupravičeno kaznovana. Imela sta najslabše ocene, kljub temu, da sta bila dobra učenca. Učiteljica je Stanislavu rekla, da če bi prišlo do nove vojne, bi bil on ravno tak izdajalec kot njegov oče. Ko je povedal mami, je ta prišla k učiteljici, a jo je ta pred vsemi osramotila ter ji rekla, naj se le pritoži, če se ima kam. Tudi kasneje v poklicni šoli sta bila nadzorovana in vodstvo je njune prijatelje ščuvalo proti njima.«

Domobranci, mobiliziranci, partizani, podjetniki, plemiči, intelektualci, verni in številni drugi, ki so ohranjali svobodo, osebni pogum in dostojanstvo na eni strani, na drugi pa rablji, ki so se vpregli v sistem zločinov in sodelovanja; vsi so postali žrtve popolnega nadzora velikega brata, ki ga je gnala sla po oblasti in popolni podreditvi vsega njegovi volji. Narod, zgodovina in usode oseb so postale revolucionarni plen in žrtev izživljanja peščice, ki je potrgala tradicionalne narodove življenjske korenine ter jih posadila v krhko zemljo novih,  za lase privlečenih družbenih ureditev. Razumljivo, da je potem vse životarilo, stagniralo in propadalo do svojega tragičnega konca. A prijele so se in ostale zgrešene navade, vzorci in mehanizmi na glavo postavljenega in nečloveškega sveta.  Da je bilo ustrahovanje po vojni prav tako nečloveško in brezobzirno in  totalitarizem vseskozi uničevalski, potrjujejo povojne zgodbe:  Otroci »navajajo, da so nekega dne (avgusta 1949) prišli možje s črnim avtomobilom in odpeljali mamo, katere nikoli več niso videli. Prikrajšani so bili za materinsko ljubezen v najnežnejših otroških letih, kar jih je zaznamovalo za vse življenje.« Eden od sinov je zapisal: »Možje, ki so jo prišli aretirat, so se pripeljali v črnem avtomobilu, premetali vso hišo in mamo odpeljali. V naročje mi je dala osem mesecev starega bratca ter naročila, naj pazim nanj, dokler se ne vrne.«

Številni so bili pobiti po vojni od sosedov,  zaradi zelo sebičnih razlogov, zavisti, pohlepa po zemlji, ljubosumja In podobno.  Potomce žrtev je smrt in vsestransko šikaniranje s strani oblasti, šole in sosedov  zaznamovalo za vse življenje: »Ubili so ga brez sojenja. Jaz imam še danes psihične posledice mučenja naše družine.«

Poleg društva Združeni ob Lipi sprave in drugih pobud se številni v civilni pobudi Resnica in sočutje zavzemamo, da resnica slovenske osebne in družbene travmatiziranosti le pride na dan. To je naš dolg do žrtev in naš prispevek k bodočemu zdravemu življenju oseb in naroda. Tako žrtve postajajo seme novega narodovega življenja in upanje za prihodnje rodove. Ko se klanjamo njihovemu spominu, Boga prosimo, naj nam pomaga obuditi  ukleti spomin ter razkleniti človeška srca, kajti kot pravi P. Ricoeur, nas spomin  povezuje v posamezne osebne identitete, vse skupaj pa v narodovo identiteto, ki je naša obveza in zaveza. A dokler ne uvidimo resničnosti  te povezanosti, ni mogoče dojeti resnice o povojnih pobojih in o totalitarizmu bivšega sistema, ki ga imajo nekatere še vedno za normalnega. Žalostno je, da tako razmišlja celo predsednik Državnega zbora demokratične Slovenije in skuša opravičevati takratne oblastnike za povojne poboje z golim upoštevanjem naravnega prava. Kaj pa usode vseh žrtvovanih ljudi?  Kje so torej etični standardi SMC, o katerih je bilo toliko govora? Ali moramo eni še vedno vse prenesti, ko pričajo navedene zgodbe ion dogajanje danes, ko si v demokratični državi določeni še vedno dovoljujejo imeti del naroda za drugorazredni oziroma za neenakopravn. Ali ni že čas, gospod Berglez, da nehamo teptati dostojanstvo dela državljanov in posebno, da se državne ustanove in njeni služabniki oziroma službeniki (ministri) poklonite  spominu vseh žrtev in jim končno dovolite počivati v miru? Šele ko boste nehali manipulirati z zatiranim delom naroda, takrat bomo lahko vsi zaživeli v svobodi in pravičnosti in začeli skupaj tlakovati pota sprave med nami. Zato imate odgovorni v državnih ustanovah svoj dolg tako do revolucionarnih kot tudi vseh drugih žrtev do danes ter na razpolago tudi sredstva, da končate revolucijo in institucionalno zagotavljate uresničevanje družbene pravičnosti za vse, ob postavki seveda, da daste kaj na človekovo dostojanstvo.