K sreči pa so se nekateri drobci le ohranili, še več, na njihovi osnovi nam je mogoče rekonstruirati obsežnost delovanja SDV in rekonstruirati armado »voljnih«, ki je v takšni ali drugačni obliki z njo sodelovala. Pri gornjem dokumentu gre za preprosto dejstvo, da je označen z naslovom »akcija »Island«. Najverjetneje gre za angleško ime otoka, dejavnost angažiranih v projektu pa se nanaša na spremljanje t. i. »sovražne emigracije«. To lahko z veliko verjetnostjo ugibamo, ni pa tako jasno, kot velja za »akcijo Mediteran«, v kateri je sodeloval dolgoletni odgovorni urednik Dela, Mitja Meršol, njen namen pa je bil zbirati informacije glede na pripravljajoči se obisk Josipa Broza v ZDA.

Vendar že ime »akcija« pove, da ne gre za osamljeno dejanje, temveč za prizadevanje oz. organizirano dejavnost z določenim ciljem, kot se o besedi izraža Slovar slovenskega knjižnega jezika. Akcija »Island« bo torej pomenila široko razvejeno delovanje, usklajeno s smotrom, kot smo ga poskušali očrtati v gornjem odstavku. Ne bo šlo za nič sporadičnega, enkratnega, spregledljivega ali v celoti nedolžnega, kot se danes izreka eden njenih protagonistov, predsednik Društva slovenskih pisateljev, Veno Taufer.

Če vzamemo kot delovno hipotezo dejstvo, da je »akcija Island« bila namenjena »pokrivanju« Draga Lovrenčiča, moža sestre Cirila Žebota, avtorja Neminljive Slovenije (in kroga njegovih prijateljev iz emigracije), potem vidimo, da je bil Taufer docela usklajen z linijo demokratičnega socializma, za katerega so bili Lovrenčič in podobni sovražni elementi št. 1. Da bi dokazal svojo lojalnost, Taufer bližnjega prijatelja Draga Lovrenčiča, to je Franc Sekulec, označi kot »starega senilneža, ki sicer vzdržuje stike z Ljubom Sircem, profesorjem na univerzi v Glasgowu, in se o njem zelo pohvalno izraža kot o zelo nadarjenem človeku. Kaj več si ne upa … Sekulec je Tauferja tudi večkrat vabil k sebi na dom, kar je ta vljudno odklonil.« (ARS, AS 1931, TE 112, str. 119) Ista zgodba se potem ponovi tudi z Dušanom Plesničarjem. V luči postulatov socialistične Jugoslavije in njene tajne službe ga Taufer odločno zavrne. Kot emigracijo je predsednik DSP zavrnil tudi celotno emigrantsko literaturo, kot je razvidno iz uradnega  zaznamka.

Drug drobec, ki ga tukaj objavljamo, je skoraj desetletje in pol mlajši, prispeval pa ga je Tauferjev podpornik, predsednik slovenske sekcije Pena, Marjan Strojan. Tudi on je šel skozi »prosekturo« slovenske sekcije na BBC. Kako kooperativen pa je bil z Udbo, pove gradivo, v katerem se Marjan Strojan opredeljuje do dveh demokratičnih radiev tedanje Evrope, do Radia Deutsche Welle in do Radia svobodna Evropa. Slednjega Tea Derguti, ob priložnosti razstave v kranjski mestni hiši januarja letos, opredeljuje kot »simbol svobode v obdobju hladne vojne«. Kar o njem Udbi izpove Marjan Strojan, je v velikem neskladju z gornjo definicijo. »Po Strojanovem mnenju je glavni problem pri BBC v tem, ker skuša tekmovati s postajami, kot so RDW in Radio svobodna Evropa«, obenem pa (biti) isti tip postaje, saj je njihova propaganda ´blazno» mila v primerjavi s temi kampanjskimi psihološkimi vojnami, ki jih ti dve postaji uprizarjata. Gre za to, da čim bolj si senzacionalističen, čim bolj si lažniv, tem bolj si poslušan.«(ARS, AS 1931, TE 112, str. 283)

To je Marjan Strojan izjavil 1. aprila 1982, v letu, ko je bilo v SFRJ uvedenih nekaj ostrih ukrepov »ekonomske stabilizacije«. Iz tistega časa se namreč spominjamo logike parnih in neparnih dni, bonov, pomanjkanja osnovnih živil, detergentov … Ideje o demokraciji so bile tedaj že blizu, smo pet let od izida 57. številke Nove revije, vendar v vseh glavah očitno še ne. Strojanu so se takšna prizadevanja očitno zdela »kampanjska psihološka vojna«, ki jo uprizarjajo zahodni mediji.

Nekateri bi radi danes nadomestili vse tisto, kar so takrat zamudili. Naslednja ura resnice bo septembrsko srečanje svetovnega Pena na Bledu. Tedaj bo videti, koliko vesti je v domovini še ostalo.