Prejšnji teden ste se vrnili z devetdnevnega službenega obiska na Kitajskem, kjer sta s predsednikom uprave Luke Koper Gašparjem Gašparjem Mišičem iskala nove poslovne priložnosti. Kakšen je rezultat?

Nad pričakovanji, čeprav sem že po naravi optimist. Zlasti so me presenetili dobri stiki Gašparja Mišiča s predstavniki države, natančneje ministrstva za zunanje zadeve oziroma slovenskimi diplomati. Bili smo v stikih s konzulom v Šanghaju, prijetno me je presenetil, saj dela res kvalitetno. Organiziral nam je izredno koristne sestanke s kitajskimi predstavniki na najvišjem možnem nivoju. Vzeli so nas zelo resno, pogovori so sloneli na možnosti sodelovanja kitajskega gospodarstva z Luko Koper in na gradnji drugega tira železnice iz Kopra proti Ljubljani. Ne verjamem namreč v neumnosti, da bi potrebovali za gradnjo sedem let in 1,4 milijarde evrov, kot nam zatrjujejo slovenski strokovnjaki. Želel sem slišati od Kitajcev, kako bi se oni lotili takšne gradnje, koliko časa bi trajala in koliko bi stala pri njih. Temu znesku se glede na slovenske razmere doda 20 ali 30 odstotkov in se dobi približno realna številka. Pri nas dejansko nihče ne ve, koliko bi to stalo, saj nimamo izkušenj, zato sem hotel na konkretnem primeru izvedeti od predstavnikov resne kitajske firme. Zdaj vem, kolikšna bi bila realna cena, upoštevaje predore: relacija Divača- Koper bi stala, če bi bili predori, po kitajskih parametrih 270 milijonov dolarjev. Pri nas pa se govori o 1,4 milijarde evrov. Vedno sem govoril, da enostavno to v Sloveniji ne more stati več kot 400 milijonov evrov. Za ceno 1,4 milijarde evrov ne bomo nikoli dobili investitorja, ki bo vložil denar v tako drag projekt – v kolikšnem času, če sploh kdaj, pa bi dobil zasebni investitor denar povrnjen?

Ste se na Kitajskem dogovarjali s potencialnimi investitorji za to železniško progo?

Mestna občina Koper ne more nadomestiti države, se pa kot župan občine zavedam, da je ta proga za nas ključnega pomena, enako se Gašpar Mišič zaveda njene pomembnosti za Luko Koper. Ob predsednici vlade in ministru za infrastrukturo sva najbolj poklicana za poizvedbe v tej smeri. Ker se noben predsednik vlade in noben pristojni minister do zdaj tega problema ni resneje lotil, je bilo nujno nekaj storiti in se na konkretnih primerih pozanimati o možnostih. Od Kitajcev smo dobili oceno, koliko bi to stalo, za koliko denarja bi oni lahko projekt izvedli po sedaj predvideni trasi, prosili smo jih še za mnenje, ali bi lahko izpeljali projekt še na kakšen drug način. Dejali smo jim, da ni nujna proga do Divače, proga bi lahko šla tudi direktno do Postojne ali do kakšnega drugega kraja, lahko gre, na primer, le za en daljši predor … Na ta vprašanja mi do zdaj ni znal odgovoriti noben minister,tudi ne predsednik vlade.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ POPOVIČEVIH KRITIKAH ALENKE BRATUŠEK IN UROŠA ČUFERJA; ZAKAJ POPOVIČ NE VERJAME, DA LAHKO POSTANE PREDSEDNIK VLADE; KAJ MENI O JANŠEVI OBSODBI V ZADEVI PATRIA; KAKŠNO MNENJE IMA O GORANU KLEMENČIČU IN ROKU PRAPROTNIKU.