Združenje novinarjev in publicistov zavrača predlog zakona o medijih. S predvideno ustanovitvijo Sveta za medije želi aktualna oblast nadzirati medije, menijo v ZNP. Nasprotujejo tudi določbam o statusu svobodnega novinarja - na pridobitev statusa ne sme vplivati katera koli organizacija ali novinarsko častno razsodišče, so prepričani. Spremembe obstoječega zakona so po mnenju ZNP boljša rešitev, kot pa predlog novega zakona.
V celoti objavljamo izjavo ZNP:
Državni zbor Republike Slovenije
Odbor za kulturo, šolstvo, šport in mladino
Pripombe in amandmaji ZNP na predlog Zakona o medijih
Združenje novinarjev in publicistov se je do predloga zakona o medijih opredelilo v izjavi 17. junija 2011 in ga zavrnilo iz več razlogov. Kot glavni razlog smo navedli naše nasprotovanje ustanovitvi in vlogi Sveta za medije, preko katerega želi aktualna oblast nadzirati medije. Zavračamo, da domnevno strokovni organ, ki ga imenuje parlament z navadno večino, razpravlja o novinarski etiki ter imenuje člane novinarskih častnih razsodišč.
Drugi glavni razlog za naše nasprotovanje predlaganemu zakonu so določbe o statusu samostojnega novinarja, saj zavračamo, da bi na pridobitev tega statusa vplivale katera koli organizacija ali novinarsko častno razsodišče. Izjavo smo objavili na spletni strani www.znp.si, objavili oziroma povzeli so jo tudi nekateri mediji, tudi MMC RTV SLO, žal pa ne STA kot državna tiskovna agencija. Ker izjave ne želim ponavljati, jo prilagam k temu besedilu, še vedno pa je dostopna na tej povezavi: http://www.znp.si/index.php/component/content/article/1-glavne-novice/255-predlagani-medijski-zakon-hujsi-od-madzarskega
V nadaljevanju podajam predloge poslancem, kako naj spremenijo predlagani zakon, čeprav v združenju menimo, da ni potreben in da bi bilo dovolj, če bi z manjšimi popravki spremenili obstoječi zakon. K predlogu Zakona o medijih Združenje novinarjev in publicistov predlaga naslednje amandmaje in ustrezne obrazložitve:
Pri 24. členu - gre za določbe o pridobitvi statusa samostojnega novinarja - predlagamo sprejem naslednjih amandmajev:
V drugi točki se črta zadnja črtica: da v zadnjih treh letih ni bil obsojen na novinarskem častnem razsodišču.
Obrazložitev: Častno razsodišče je etični, vrednostni organ in ne sodišče. Častno sodišče ne obsoja, ampak razsoja, uči, podučuje in v skladu z etičnim kodeksom in profesionalnimi standardi usmerja delovanje novinarjev. Presoja častnega razsodišča po veljavni ureditvi nikomur ne jemlje pravice do opravljanja novinarskega poklica. V pravni državi je za to pristojno edino sodišče. Poleg tega imamo dve častni razsodišči novinarskih organizacij. Častna razsodišča ne morejo razsojati novinarjev, ki niso člani društva ali združenja, ki je ustanovilo častno razsodišče.
Opozoriti je še treba, da predlagani zakon ne omogoča pravice do sodnega varstva za novinarje, ki se ne strinjajo z razsodbami častnega razsodišča. Če bi zaradi razsodbe častnega razsodišča nastale pravne posledice za novinarja, npr. da ne bi dobil statusa samostojnega novinarja, bi moral zakon predvideti možnost tožbe zoper tako razsodbo na rednem sodišču, ki bi poleg tega odločilo tudi o odškodninski odgovornosti za nastalo škodo v primeru, če bi novinar tako tožbo dobil. Zato je v tem primeru ta odstavek tudi protiustaven.
Črtata se tudi četrta in peta točka:
(4) Predlagatelj mora vlogi iz prejšnjega odstavka priložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka tega člena in predhodno mnenje najmanj ene registrirane strokovne organizacije novinarjev.
(5) Za registrirano strokovno organizacijo novinarjev po tem zakonu šteje reprezentativna strokovna organizacija novinarjev, v katero je včlanjenih najmanj 100 novinarjev ali drugih avtorjev medijskih prispevkov. Obstoj pogoja reprezentativnosti ugotavlja pristojno ministrstvo na predlog strokovne organizacije novinarjev.
Obrazložitev: Precejšen del novinarjev ni včlanjenih v nobeno strokovno organizacijo novinarjev. Po dosedanji praksi so se morali prosilci včlaniti v tako organizacijo, sicer niso dobili njenega priporočila, kar pa je v nasprotju z ustavno pravico do svobode združevanja in organiziranja. Nobena organizacija nima pravice dajati mnenje, ali ima posamezni novinar pravico do statusa samostojnega novinarja ali ne. To je nekaj podobnega, kot če bi obrtno-podjetniška zbornica dajala mnenje o tem, ali lahko nekdo dobi status samostojnega podjetnika ali ne. Zato je dovolj, če novinar predloži ustrezna dokazila, da se dejansko ukvarja z novinarstvom kot glavnim virom zaslužka.
Ker ni podlage za obstoj četrte točke, je nepotrebna tudi peta točka, ki pa je sporna tudi z vidika poseganja v novinarsko avtonomijo in način organiziranja. To se kaže zlasti iz določbe o reprezentativnosti novinarskih organizacij, ki naj bi jo ugotavljalo ministrstvo. Iz same določbe je namreč razvidna zahteva do vpogleda članstva, saj sicer ni mogoče ugotoviti, ali neka organizacija izpolnjuje številčne kriterije. Organizacija bi morala skladno z zakonom ministrstvu pokazati seznam članov, kar je sporno ne samo z vidika varstva osebnih podatkov, ampak tudi iz vidika novinarske avtonomije. Politiki ne smejo imeti vpogleda v članstvo novinarskih organizacij niti tega ne smejo zahtevati.
Pri tretjem poglavju (Svet za medije) se v celoti črtajo členi 79, 80 in 81, v nadaljevanju pa tudi 95. člen.
Obrazložitev: Menimo, da ne potrebujemo organa, kot je Svet za medije. O smiselnosti takega organa je podvomil tudi dr. Jurij Žurej, prvotni pisec tega zakona, v intervjuju v Delu 6. junija 2011. Za združenje je povsem nesprejemljivo, da bi organ, ki ga imenuje državni zbor z navadno večino, spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, ker je to naloga novinarskih strokovnih organizacij, ne pa države ali njene podaljšane roke.
Popolnoma nesprejemljivo pa je tudi, da bi tak organ predlagal zunanje predstavnike novinarskih častnih razsodišč, saj država v častnih razsodiščih novinarstva nima kaj iskati. Gre za napad na svobodo tiska in novinarsko avtonomijo brez primere v EU, česa takega si ni upal privoščiti niti madžarski premier Viktor Orban, ki si je prav tako omislil sporni svet za medije. Ta določba je dokaz, da je predlagani medijski zakon celo slabši in bolj avtoritaren od madžarskega močno javno in mednarodno kritiziranega zakona. V nadaljevanju 95. člen takemu organu daje celo pravico do predhodnega mnenja glede koncentracije v medijih, kar je spet dodatno poseganje države v svobodo tiska. Gre tudi za poseg v pristojnosti Urada za varstvo konkurence.
Pri 94. členu predlagamo, da državni zbor prisluhne argumentom v. d. direktorja Urada za varstvo konkurence Damijana Matičiča, ki je javno zavrnil predlagane določbe, saj meni, da obstaja nevarnost poseganja države v lastništvo lokalnih radijskih postaj. Kot je znano, je zaradi tega prišlo do spora z ministrico Majdo Širca, ki mu je sodeč po besedah gospoda Matičiča zagrozila s povračilnimi ukrepi nadrejene ministrice Darje Radić, ta pa ga pozneje v resnici ni hotela imenovati na funkcijo direktorja urada.
Na koncu bi poslance pozval, da zavrnejo tak zakon, sicer Slovenijo čaka podobna sramota kot Madžarsko. Če ne bodo takoj umaknili sporne določbe v zakonu, bomo o tem obvestili mednarodno skupnost, posebej pa Evropski parlament, ki je že obveščen o političnih pritiskih na medije in novinarje, ki se dogajajo pod sedanjo vlado. Obvestili bomo tudi madžarskega premierja g. Orbana, ki je celo sam zahteval, da veljajo enaka merila za vse članice EU, ne samo za Madžarsko. Zato sem prepričan, da bo našega pisma zelo vesel. Če bo zakon sprejet, bomo pozvali poslance, da zberejo podpise za referendum, volivce pa da ga zavrnejo.
Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov
Ljubljana, 29. junija 2011