Če bo Janković postal premier, bomo v težavah vsi novinarji

Okrogla miza: Mediji v prelomnem obdobju (Inštitut Jožeta Pučnika, 24. 11. 2011)

Svoboda tiska v Sloveniji: Ko novinarji obračunavajo z novinarji

Svoboda tiska je temeljna svoboščina, ki je osnova za svobodno in demokratično družbo. Toda svobode tiska ni brez enakih možnosti za izdajanje medijev, brez enakih možnosti za obveščanje javnosti in brez enakih možnosti za novinarsko delo. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali imamo v Sloveniji vsi enake možnosti za izdajanje medijev, ali imajo vse družbene skupine, tudi politične, enake možnosti za obveščanje javnosti ter nenazadnje, ali imamo vsi novinarji enake možnosti za svoje delo. Novinarji tako kot vsi državljani različno razmišljamo, kot vsak državljan ima tudi novinar pravico do osebnega prepričanja in lastnega vrednotnega sistema. A vendar imamo nekateri občutek, da prav to velikokrat predstavlja oviro za marsikaterega novinarja, katerega osebno prepričanje se razlikuje od uredniške politike medija, za katerega ustvarja. Toliko bolj je problematično, če se to dogaja v medijskih hišah, ki so javni zavodi oziroma v državni lasti in bi morali posebej negovati raznolikost tudi v političnih pogledih. Kajti javni zavodi in državna podjetja so v lasti vseh državljanov, ne le vladajočih politikov.

Slovenija brez svojega FAZ-a

Združenje novinarjev in publicistov vse od ustanovitve opozarja na pomanjkanje političnega raznolikosti medijev. V Sloveniji nimamo konservativnega dnevnika, ki bi ga lahko primerjali s Frankfurter Allgemeine Zeitungom. Večina slovenskih časopisov je idejno bližja levosredinskim strankam in ni naklonjena desnosredinskim, zato jih ni mogoče opredeljevati kot nevtralne. Uredniška politika je v veliki meri posledica lastništva medijev. Lastninjenje medijev, ki so bili do leta 1990 v tako imenovani družbeni lasti, se je odvijalo pod budnim očesom vladajoče politike. Delni lastniki so postali tudi novinarji, vendar so  (razen redkih izjem) svoje delnice prodali najboljšemu ponudniku. Posledica tega je bila, da se je Dela in Večera polastila Pivovarna Laško, njen nekdanji lastnik Boško Šrot je pred volitvami leta 2008 podprl stranko SD Boruta Pahorja. Po bankrotu se je Pivovarna znašla v rokah bank, ki so v večinski državni lasti in tako sta tudi Delo in Večer spet v posredni državni lasti. Zdaj se časopisni hiši prodajata preko javnih razpisov, kar je še vedno veliko bolje kot v preteklih letih, ko ju je lastninil Boško Šrot preko slamnatih podjetij in poštnih nabiralnikov. Tudi Dnevnik se je lastninil pod mizo in brez javne ponudbe, njegov večinski lastnik pa je postalo podjetje DZS v večinski lasti Bojana Petana, ki je bil v času ko mu je vlada LDS prodala državni delež Dnevnika, tudi sam predsednik lokalnega odbora te stranke v Brežicah.

Od pretežno leve slike medijev nekoliko odstopajo Finance, ki so v lasti švedske medijske družbe Bonnier, vendar imajo precej nižjo naklado kot Delo, Dnevnik in Večer. V začetku devetdesetih let sta sicer obstajala dva časopisna projekta, ki sta bila bližje desnosredinskim kot levosredinskim idejam, a sta kmalu propadla. Dnevnik Slovenec je obstajal pet let, dnevnik Jutranjik pa tri tedne. Vzrok za njun propad sta bila predvsem majhnost slovenskega časopisnega trga in medijska zakonodaja, ki je favorizirala obstoječe dnevnike, ki so bližje levosredinski opciji. Zato imajo novinarji z drugačnim osebnim prepričanjem še danes težave za svoje ustvarjanje, ker  imajo premalo izbire na medijskem, zlasti časopisnem trgu.

Novinarska peticija kot uvod v politično čistko

Sam prihajam iz majhne revije Reporter, katere uredništvo sestavljamo nekdanji novinarji tednika Mag. Njegova zgodba je znana: ko ga je kupilo Delo, mu je leta 2007 nasilno spremenilo uredniško politiko in okrepilo z novinarji, ki se skušali tednik narediti bližje levi politični opciji. Posledica tega je bila, da je naklada Magu začela padati, saj so bili njegovi bralci večinoma podporniki desnosredinske politične opcije. Novinarji smo poiskali založnika, ki je bil pripravljen ustanoviti novo revijo, ki je zasedla tržno nišo nekdanjega Maga, ta pa je pozneje propadel, ker so ga zapustili tradicionalni bralci, novih pa ni mogel pridobiti. Reporter se prodaja v zadovoljivih številkah, saj  po podatkih Slovenske oglaševalske zbornice po prodaji le za okroglih tisoč izvodov zaostaja za levičarsko Mladino, ki izhaja že desetletja.

Zgodba o Magu je pravzaprav zgodba o slovenskih novinarjih. V času Janševe vlade je nastala peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje, ki jo je podpisalo 570 novinarjev. Takratni novinarji Maga nismo bili med njimi, pa prav mi smo nato doživeli politične pritiske in spremembo uredniške politike. Da bi bila ironija še večja, so po naših protestih zaradi vmešavanja v uredniško politiko Maga, uredništvo prevzeli novinarji Dela, ki so bili podpisniki prej omenjene peticije. Dejanska tarča te peticije smo bili drugače misleči novinarji, zato smo ustanovili svoje novinarsko združenje, v katerem sodelujejo tudi publicisti, torej redni avtorji medijskih prispevkov, ki niso novinarji. Med našimi člani so tudi nekateri nekdanji uredniki medijev iz časa Janševe vlade, proti katerim je bila uperjena peticija, čeprav so bili imenovani na podoben način kot pred tem njihovi predhodniki in za njimi njihovi nasledniki.

Nihče med njimi tudi ni uničil nekega medija, tako kot se je to zgodilo Magu, in nihče med njimi ni tako brutalno obračunaval z novinarji ali uredniki, kot so to pozneje storili v STA. Ko je vodstvo te državne agencije prevzel direktor, ki ga je imenovala Pahorjeva vlada, seveda je bil tudi ta med podpisniki peticije, se je začelo šikaniranje odgovornega urednika Boruta Meška. Sredi noči je moral direktorju pisati poročila o delu agencije, ker so se pritiski stopnjevali, je moral na dalj časa trajajočo bolniško. Konec leta 2009 ga je direktor odpustil zaradi izmišljenih krivdnih razlogov, dejansko pa je šlo za politično maščevanje nad njim. Epilog zgodbe je znan: ravno v času odpovedi je Meško izvedel, da je hudo bolan, a je kljub temu tožil STA zaradi nezakonite odpovedi. Tožba se je končala s poravnavo, a žal je Meško prej umrl kot prišel do pravice. Zaradi tega je protestiralo samo naše novinarsko združenje, tisto drugo, v kateri so podpisniki peticije, je ves čas molčalo in soglašalo z odpustitvijo Boruta Meška.

Politika in novinarji blatijo novinarje

Podobno bi se najbrž zgodilo tudi v drugih medijih, zlasti na RTV Slovenija, če se naše združenje ne bi tako pogosto oglašalo. Politiki iz stranke Zares, ki je bila takrat v Pahorjevi vladi, so najbolj napadalno obračunavali z novinarji, ki so v mandatu Janševe vlade, prevzeli vodstvo Radia in TV. Bili so tako neučakani, da so hoteli spremeniti zakon o RTVS, da bi prej prevzeli oblast nad »javno hišo«, kot je javni zavod imenovala ministrica za kulturo Majda Širca. Ob tem so napovedovali politične čistke nad novinarji, kar je javnosti razkril dotedanji poslanec vladajoče SD Andrej Magajna. Zakon je bil zavrnjen na referendumu, toda vodstvo TV so v rednem mandatu prevzeli novinarji, ki so bližje sedanji vladajoči opciji. Vseskozi novinarje, ki niso po volji odhajajoči oblasti, javno blatijo novinarski kolegi, najbolj v Mladini, v kateri je svojo kariero začela tudi sedanja odgovorna urednica TV Slovenija. Najbolj blatijo novinarje, ki so razkrivali povojne poboje, pri tem pa gredo celo tako daleč, da se celo norčujejo iz pobitih ljudi. V Mladini so denimo v neki humoristični rubriki zapisali, da naj bi zgodovinar, ki je preiskuje povojne poboje, svoji življenjski sopotnici, ki je sicer televizijska novinarka, naredil piščal iz okostij.

Politiki iz levega trojčka so skušali obračunati z novinarji tudi z ustanovitvijo preiskovalne komisije o brezplačnikih, ki so izhajali pred volitvami leta 2008 in so bili politično blizu SDS. Komisija bi morala po zakonu razkrivati morebitno zlorabo javnih pooblastil s strani političnih funkcionarjev, dejansko pa je njena predsednica Melita Župevc iskala novinarje, ki so pod psevdonimi pisali za brezplačnika. Hotela jih je celo zaslišati, a nazadnje so imena domnevnih piscev v javnost pricurljala po neuradni poti. Pri tem je vladajočim politikom najbolj pomagala skupina novinarjev, znancev iz omenjene peticije, ki je imena novinarskih kolegov objavila v svojih medijih, čeprav ti niso s samim pisanjem storili nobenega kaznivega dejanja niti se niso prekršili zoper novinarski kodeks. Spet lahko govorimo o primeru maščevanja novinarjev, ki podpirajo levico, nad drugače mislečimi novinarji.

Politični pritiski na novinarje v času Pahorjeve vlade

Združenje novinarjev in publicistov je opozorilo še na več političnih pritiskov na medije, na katera so opozorili tudi uredniki. Tako so o pritiskih spregovorili uredniki Dnevnika, Financ in Kanala A. Na POP TV so po aferi Ultra ukinili oddajo Trenja, nato pa so zamenjali še odgovornega urednika Kanala A. Istočasno pa sta POP TV in Kanal A po podatkih Supervizorja prejeli skoraj 200 tisoč oziroma skoraj 140 tisoč evrov s strani visokošolskega ministrstva, ki ga je vodil Gregor Golobič, glavni akter afere Ultra. Na Dnevniku so na politične pritiske opozarjali v času afere bulmastifi, prav tako so na Financah govorili o tem, kako naj bi na njihovo uredniško politiko skušal vplivati odvetnik Miro Senica, zunajzakonski partner takratne notranje ministrice in predsednice LDS Katarine Kresal.

Posebej bi opozoril tudi na zastraševanje novinarjev s strani ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki velja za enega od favoritov na predčasnih državnih volitvah. Na Jankovićevo pobudo državno tožilstvo kazensko preganja dva novinarja: zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja je že vložena obtožnica, medtem ko so odgovornega urednika Reporterja Silvestra Šurlo zaslišali policisti. Ko je ob tem protestiralo naše združenje in dalo pobudo za spremembo kazenskega zakonika, da kazenski pregon novinarjev ne bi bil več mogoč, nas je pravosodni minister Aleš Zalar zavrnil z utemeljitvijo, da je sedanja ureditev v kazenskem zakoniku primerna. A ravno njegova stranka je najbolj protestirala nad pregonom finskega novinarja, ki ga omogoča isti kazenski zakonik. Upam, da bosta prihodnja vlada in parlament vendarle prisluhnila našim zahtevam in ustrezno spremenila kazenski zakonik. Janković je sicer predlagal kazenski pregon celo zoper karikaturista Mikija Mustra, vendar ga je državno tožilstvo zavrnilo. Novinar Jaka Elikan pa je celo doživel grožnje s smrtjo, ki mu jih je izrekel Jure Janković. Zoran Janković je svojega sina branil in novinarju očital, da ga provocira. V primeru, če bo Zoran Janković postal predsednik vlade, bomo verjetno v težavah vsi novinarji, ki Jankoviću in njegovim spornim poslom nismo naklonjeni, saj je pred vstopom v državno politiko, javno izjavil, da se je za kandidaturo odločil zato, da njegova sinova ne bosta več ožigosana. Ob tem bi spomnil na primer nekdanjega novinarja Mira Petka, ki so ga neznanci pred desetimi leti skoraj ubili, za poskus umora ni nihče nikoli kazensko odgovarjal, medtem ko se iz Petkovih poškodb norčujejo njegovi nekdanji kolegi v Mladini.

Ob koncu želim še povedati, da je Združenje novinarjev in publicistov o razmerah v slovenskih medijih in političnih pritiskih na novinarje večkrat letno opozarjalo tako domačo kot tujo javnost. Žal s strani mednarodnih novinarskih organizacij nismo nikoli dobili nobenega odgovora, verjetno ker so pod vplivom društva slovenskih novinarjev, zato pa smo toliko bolj veseli, da so našim težavam pripravljeni prisluhniti v evropskem parlamentu.