Poznopopoldansko novembrsko sonce je pozlatilo stare budimpeštanske palače. Za trenutek se je zazdelo, da smo se vrnili v 19. stoletje, ko je bila Madžarska kot del avstro-ogrske monarhije (1867–1918) ena najvplivnejših evropskih sil in celo druga največja država v Evropi, takoj za carsko Rusijo. Toda razcvetu je sledil šok po koncu I. svetovne vojne, temu pa mračna leta kaosa in različnih diktatur, ki so se končala šele leta 1989, ko se je na Madžarsko vrnila svoboda, Budimpešta pa je počasi spet pridobivala staro slavo.

Prestolnica današnje Madžarske skoraj v ničemer več ne zaostaja za sosednjim Dunajem, kjer turisti z neprijetnimi občutki opazujejo do zob oborožene policiste na vsakem vogalu. Glavno mesto Avstrije se sooča z varnostnimi izzivi, ki so večinoma povezani z radikalnimi islamisti. Multikulti princip se na Dunaju ni tako prijel kot denimo v Berlinu, ki je tradicionalno bolj liberalen, malce kaotičen in ne ravno čist in urejen.

Dejan Steinbuch

Budimpešta pa je pravo olajšanje, kar se občutka nadzora tiče. V nekaj dneh smo videli le nekaj policistov, pa še te le v neposredni bližini sinagoge na ulici Dohany – mimogrede, ta kompleks je res ogromen, saj gre za drugo največjo sinagogo na svetu. Budimpeštanska judovska četrt, v kateri vlada živahen vrvež, je preživela holokavst, čeprav je Hortyjeva fašistična oblast Hitlerju predala skoraj 600.000 madžarskih Judov.

»Otok svobode«, kjer vlada levica

Danes je podoba Budimpešte – pravijo ji tudi mesto mostov in svetnikov – presenetljivo drugačna od stereotipov, ki jih vodilni evropski mediji prodajajo o Orbanovi Madžarski. A kot bomo hitro ugotovili, za to, da je mesto, ki ga preseka mogočna Donava, tako normalno, svetovljansko in polno turistov, ni zaslužen Orban ali njegova stranka, pač pa opozicija. Kajti župan madžarske prestolnice Gergely Karacsony spada v vrste opozicije in je socialist.

Na zadnjih volitvah je zmagal z nekaj več kot 300 glasovi prednosti, nase je opozoril že pred leti, ko je preimenoval štiri ulice v Budimpešti v Svobodni Hongkong, Ulico dalajlam, Ujgurskih mučenikov in Škofa Quina Shiguagda. S tem je Karacsony seveda razkuril Orbanovo vlado, ki je tesno povezana tako s kitajskim komunističnim režimom kot tudi Vladimirjem Putinom, do katerega madžarski premier ne skriva naklonjenosti.

Dejan Steinbuch

Karacsony je Budimpešto doslej že večkrat imenoval »republika« in »otok svobode«, s čimer je izzval Orbana, ki nadzoruje večino madžarskih mest in celotno podeželje, Budimpešte pa ni mogel  osvojiti. Desna madžarska vlada zato na vsakem koraku nagaja levemu županu, ki se otepa tudi s precejšnjimi socialnimi težavami, kajti Budimpešta je mesto, kjer brezdomcev enostavno ne morete spregledati.

Razlika med Budimpešto, kjer je na oblasti (leva) opozicija, in podeželjem, ki je trdno v rokah nacionalističnega Fidezsa, ni le politična, pač pa tudi ekonomska. Centralizacija je očitna, Budimpešta s svojimi 1,7 milijona prebivalci je daleč največje urbano središče sicer pretežno ruralne države, ki je tudi ekonomsko zelo ostro razdeljena, saj nekaj odstotkov družbene elite obvladuje 99 odstotkov premoženja na Madžarskem.

V Budimpešti se čuti svobodnjaški vpliv župana Karacsonyja na vsakem koraku: na ulicah je slišati vse mogoče jezike, veliko je priseljencev iz Azije, toliko tajskih masažnih salonov na enem mestu boste našli samo še v Bangkoku, v nekaterih četrtih je tako kozmopolitsko kot v Berlinu, na katerega Budimpešta v marsičem spominja.

Dejan Steinbuch

Mesto je bilo stoletja razdeljeno na Budo in Pešto: danes je Buda (leži na zahodnem, levem bregu Donave) bolj stanovanjski del metropole, kjer je tudi manj turistov, saj je večina znamenitosti na drugi strani, torej v Pešti, kjer je tudi znameniti madžarski parlament. Budo in Pešto so sredi 19. stoletja povezali z znamenitim Szechenyijevim verižnim mostom – in s tem je dejansko nastala tudi madžarska država kot sestavni del Avstro-Ogrske. Da bi poudarili svojo privrženost parlamentarizmu in zahodnoevropski kulturi, so se leta 1885 lotili gradnje parlamenta v baročnem in neogotskem slogu; gradili so ga skoraj 20 let, ima kar 691 sob in precej spominja na slovito londonsko Westminstrsko palačo.

Kot rečeno, s to podobnostjo je Madžarska že v 19. stoletju želela poudariti svojo evropskost – in prav v 19. stoletju je naša soseda tudi najbolj zacvetela, in sicer kot del dualistične avstro-ogrske monarhije, ki je pomenila dve kraljestvi in carinsko unijo z dvema ločenima parlamentoma, vendar s skupnim monarhom, vojsko in zunanjo politiko. V tem obdobju je prišlo tudi do izrednega gospodarskega razvoja države, nekoč zaostalo madžarsko gospodarstvo je na prelomu 20. stoletja dočakalo modernizacijo in industrializacijo. Budimpešta je postala evropska metropola.

Trianonska pogodba kot nacionalna travma

Ko je oktobra 1918 zveza z Avstrijo razpadla in so ogrsko vojsko na zahtevo ameriškega predsednika Wilsona razpustili, so državo napadle Češka, Romunija in Srbija, ki so si vzele vsaka svoj del ozemlja. Marca 1919 so komunisti pod vodstvom Bele Kuna odstavili vlado in razglasili Madžarsko sovjetsko republiko, sledilo je obdobje rdečega terorja, dokler ni v Budimpešto novembra 1919 vstopila bela garda pod vodstvom admirala Miklosa Horthyja, ki je prevzel oblast in prihodnje leto razpisal parlamentarne volitve. Razglasili so Kraljevino Madžarsko, Horthy pa je postal regent.

Dejan Steinbuch

Državljanski nemiri doma, še hujše težave v tujini so zaznamovali leto 1920, ko je bila podpisana Trianonska pogodba, zaradi katere je Madžarska izgubila kar 71 odstotkov svojega ozemlja in 66 odstotkov prebivalstva ter edino pristanišče (Reko). Nove meje so sprožile tudi veliko migracijsko krizo, saj je na milijone Madžarov nenadoma pristalo v drugih državah, to zgodovinsko krivico, kot so jo imenovali v Budimpešti, pa so želeli popraviti konec tridesetih let, ko je Madžarska postajala vse bolj nacionalistična, naklonjena Italiji in Nemčiji, v katerih je Horthy videl rešiteljici madžarskih krivic.

Fašizem, ki je postopoma prevladal tudi na Madžarskem, je leta 1939 prinesel prvo nagrado: država je dobila nazaj dele Češkoslovaške, prihodnje leto je formalno vstopila v tabor Sil osi, spomladi 1941, ko se je II. svetovna vojna že razplamtela, pa sodelovala pri nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo, kar ji je prineslo Prekmurje in Vojvodino.

Ko so Madžari ugotovili, da se vojna ne razvija po načrtih in Nemcem grozi poraz v Sovjetski zvezi, so se začeli tajno pogajati z zahodnimi zavezniki, kar je nacistom prišlo na uho, zato so marca 1944 zasedli Madžarsko. Čez pol leta so odstavili tudi dotlej lojalnega Horthyja in vzpostavili marionetno fašistično vlado, ki je leta 1945 padla v roke Rdeči armadi oziroma Sovjetski zvezi.

Dejan Steinbuch

Z dežja pod kap, bi lahko rekli: nastala je Ljudska republika Madžarska, ki je bila satelit Moskve, njen izbranec Matyas Rakosi pa je začel s stalinizacijo, zaradi katere je ta nekoč uspešna in relativno bogata država postala ena najbolj revnih držav v Evropi. Madžarsko je obdobje stalinističnega terorja drago stalo, saj so usmrtili na tisoče intelektualcev in uradnikov, več deset tisoč pa so jih zaprli. Po nekaterih ocenah so do leta 1956 v sovjetske gulage deportirali več kot pol milijona Madžarov, vsaj 200.000 se jih nikoli ni vrnilo domov.

Upor brez primere

Tri leta po Stalinovi smrti (1953) so madžarski komunisti počistili s svojimi stalinisti na oblasti, in premier je postal Imre Nagy, ki je obljubil več svobode in boljše življenje, s čimer je na svojo stran dobil tudi študente, site sovjetske propagande. Toda trdorokci so vrnili udarec, odstavili Nagyja in priključili državo Varšavskemu paktu, kar je sprožilo množične proteste, na katerih so sovjetski vojaki in tajna služba streljali na študente.

Oktobra 1956 se je Madžarska dvignila v uporu zoper Moskvo in začela se je madžarska revolucija, ki je na oblast vrnila Nagyja, prepričanega, da bo obvladal razmere: pomiril Hruščova na eni strani ter končal kaos doma, saj so ljudje zahtevali svobodne volitve in izstop iz Varšavskega pakta. V tistih nekaj tednih svobode so bile meje proti Avstriji in Jugoslaviji odprte, tedaj je iz Madžarske pobegnilo četrt milijona ljudi.

Dejan Steinbuch

Toda razmere so se hitro spet poslabšale, uporniki so se v Budimpešti začeli spopadati s sovjetskimi okupatorji, ki so imeli sicer premoč, vendar so se zaradi velikih izgub umaknili v vojašnice izven mesta. Zdi se, da Hruščov, ki je štiri leta prej s Kennedyjem v zadnjem hipu rešil svet jedrske vojne zaradi kubanske raketne krize, nekaj časa ni vedel, kako odreagirati, potem pa je očitno popustil jastrebom v partiji in vojski.

V prvih dneh novembra 1956 je Nikita Hruščov obiskal članice Varšavskega pakta (Poljsko, Češkoslovaško, Romunijo in Nemško demokratično republiko), pa tudi »neuvrščeno« Jugoslavijo, da bi jih seznanil z napadom na Madžarsko. Tito naj bi mu svetoval, da bi bil za Nagyjevega naslednika najbolj primeren Janos Kadar, sekretar madžarske komunistične partije, hkrati pa obljubil, da Jugoslavija ne bo dala azila morebitnim beguncem.

4. novembra je Hruščev ukazal začetek Operacije vrtinec; v napadu je sodelovalo kar 150.000 vojakov in 2500 tankov. Proti takšni sili zgolj z lahkim pehotnim orožjem in molotovkami oboroženi Madžari (Nagy je madžarski vojski ukazal, naj se napadalcem ne upira, ker se je bal, da jo bo sovjetska oblast enostavno likvidirala, podobno kot je poljsko leta 1939) niso imeli nobene možnosti: skoraj 20.000 jo jih Rusi pobili, vsaj toliko pa kasneje zaprli, 230 so jih v montiranih procesih tudi obsodili na smrt in ubili. Imre Nagy je po radiu nagovoril svet in dramatično poročal o prodiranju sovjetskih sil v središče mesta, potem pa pobegnil na jugoslovansko veleposlaništvo v Budimpešti (danes je tam srbsko veleposlaništvo), kjer je ostal približno tri tedne.

Wikimedia

Medtem je Moskva zatrla upor in vzpostavila marionetno vlado, ki jo je vodil Janos Kadar. Ta je Nagyju obljubil, da lahko varno zapusti jugoslovansko veleposlaništvo in odide v tujino, potem pa so konvoj, v katerem je bil padli madžarski premier, prestregli sovjetski vojaki, Nagyja zajeli ter odpeljali v Romunijo. Šele junija 1958 so ga skrivaj pripeljali nazaj v Budimpešto na sojenje, kjer so ga še z nekaterimi sodelavci obtožili izdaje. Bil je obsojen na smrt in obešen, truplo pa so pokopali na neznanem kraju.

Zgodovina, ki pojasni sedanjost

Šele ob natančnejšem poznavanju madžarske zgodovine 20. stoletja lahko nekoliko bolj razumemo tudi madžarsko politiko danes, še zlasti dejstvo, da leve stranke tam niso posebej priljubljene, na drugi strani pa vladajoči Fidesz kot desna stranka zmaguje zadnjih 14 let (Orban je bil sicer prvič premier že v mandatu 1998–2002), torej vse od leta 2010, ko so socialisti, ki so bili takrat na oblasti, zaradi korupcije doživeli katastrofalni poraz na volitvah.

Kako to, da je Viktor Orban tako priljubljen in da je že pred leti po premierskem stažu presegel vse svoje predhodnike v zgodovini Madžarske? Ta pravnik, ki je magistriral na temo poljskega sindikata Solidarnost, je bil nekoč – kakšna ironija, mar ne? – Sorosev štipendist na Pembroke Collegeu v Oxfordu. A tudi njegova biografija ni brezmadežna, kajti kot mladinec je bil sekretar partijskega podmladka na svoji srednji šoli, kar bo morda koga spomnilo na podobno kariero njegovega slovenskega prijatelja Janeza Janšo, ki je bil v mladih letih prav tako goreč član mladinske partijske organizacije.

Wikimedia

Po letu 2010 je bil Viktor Orban zmagovalec na vseh parlamentarnih volitvah, kar že več let močno vznemirja evropske politke levoliberalne usmeritve. Madžarska je pod Orbanom doživela demokratično nazadovanje in se preusmerila k avtoritarnosti, mu očitajo, njegov populizem pa opredeljujejo kot socialno-nacionalni konservativizem. Dejstvo je, da Fidesz, na čelu katerega je Orban že več kot trideset let (s krajšo prekinitvijo 2000–2003), torej skoraj toliko kot Janša vodi SDS, na Madžarskem nima resne alternative na levici, kjer so stranke razdrobljene, sprte in predvsem brez dovolj karizmatičnega voditelja.

Karizme pa Orbanu ne moremo odrekati, kar priznavajo tudi tisti Slovenci, ki ga poznajo. Edina sprememba na njem je, se je pošalil eden izmed njih, vedno večji trebuh. Orbanu se pozna, da je že dolgo na oblasti, kar pa Madžarov očitno ne moti. Ne moti pa niti evropske desnice, ki ga vidi kot patriota, ki brani Evropo pred ilegalnimi migranti in »woke« ideologijo. A odkar je zanj zaradi posebnega odnosa s Putinom našel nekaj lepih besed celo Milan Kučan, so do njega tudi nekateri levičarji bolj prizanesljivi …

Orbanova strateška partnerstva

Kot smo že ugotovili, Trianonska pogodba, ki je Madžare oropala večine ozemlja in celo prebivalstva, nikoli ne bo prenehala biti osrednji del njihove nacionalne travme. Kak drug narod, bolj emotiven in podvržen zgodovinski mitologiji – primerjave z Zahodnim Balkanom se ponujajo kar same – ne bi tako mirno požrt te katastrofe, zgodovinske krivice in bi zagotovo poskušal priti spet do izgubljenih ozemelj.

Madžari pa Orbanovi »iliberalni« demokraciji navkljub doslej niso kazali pretiranega nacionalizma, vsaj agresivnega ne. Stranka Jobbik, ki ima sicer v 199-članskem parlamentu trenutno osem poslancev, sicer velja za desno radikalno, nacionalistično, vendar je v zadnjih letih precej omilila program in bi jo težko označili kot neofašistično. Odkrito torej ne zagovarja »obnove imperija«, vladajoča stranka premierja Orbana pa je glede tega še precej bolj pragmatična.

A to ne pomeni, da Orbana na kakšni nogometni tekmi ne boste videli z navijaškim šalom »velike Madžarske«. Na njej je seveda tudi del slovenskega Prekmurja, pa skoraj vsa Hrvaška, zaradi česar so odnosi med Budimpešto in Zagrebom že tradicionalno bolj obremenjeni kot med madžarsko prestolnico in denimo Ljubljano. Kajti če odštejemo obdobje II. svetovne vojne, ki je vključevalo okupacijo Prekmurja, Slovenci niti nismo imeli negativnih izkušenj z Madžarsko. Prej nasprotno, ogrski kralj Matija Korvin, ki ga zelo častijo tudi na Slovaškem, je pri nas ponarodel in je pravljični kralj Matjaž, nekakšen plemeniti pravičnik, ki spi pod goro Peco in se bo vrnil, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli prestola.

Zakaj so se Madžari v manj kot stoletju uspešno znebili želje po ponovni osvojitvi izgubljenih ozemelj, je intrigantno vprašanje. Odgovor je morda v precej agresivnem madžarskem gospodarskem prodoru v države in regije, kjer ima Budimpešta tradicionalno močne interese. Z drugimi besedami, orožje in vojake so zamenjale banke in bencinske črpalke. Madžarski kapital je prisoten tudi v Sloveniji, nekateri opozarjajo, da se posredno vmešava tudi v medijsko krajino, pri čemer pa je v ozadju bolj ali manj pragmatičen interes, saj denimo veliki bankir Ssndor Csanyi (milijarder, lastnik največje madžarske banke OTP) lepo sodeluje tudi z Aleksandrom Čeferinom, ne samo z Janezom Janšo.

Dejan Steinbuch

Madžarske v nobenem pogledu ne gre podcenjevati. Z 10 milijoni prebivalcev je naša druga največja soseda, postaja vse pomembnejši mednarodni akter. Ne le zaradi posebnega odnosa, ki ga gojita Orban in Putin, ali zaradi tesnih gospodarskih vezi s Kitajsko, Madžarska je letos jeseni sklenila tudi strateško partnerstvo s Čadom in bo v to sahelsko državo poslala 200 vojakov, ki naj bi pomagali skrbeti za varnost in preprečevali ilegalne migracije. Ali se v ozadju skriva še kaj, je še prezgodaj ugibati, čeprav se govori, da bi naša vzhodna soseda rada izkoriščala čadske zaloge urana za svojo jedrsko centralo v Paksu, kjer prav tako načrtujejo drugi blok. Pa ne z Američani, ampak z Rusi, ki so postavili že prvi reaktor.

Zavezništvo s Trumpom in Putinom

Na eni izmed palač v središču Budimpešte še vedno, čeprav obledelo sveti reklamni napis Gorenje, ki spominja na stare čase, ko smo na jug in vzhod brez težav prodajali belo tehniko iz Velenja. Gorenje počasi postaja Hisense, kitajski kapital pa je na Madžarskem še precej bolj prisoten kot v Sloveniji. Bank of China je še en reklamni napis v središču Budimpešte, a prav nič obledel ali onečeden z golobjimi iztrebki. Tisti rdeči Bank of China se blešči v jesenskem popoldnevu kot nekakšen svetilnik Daljnega vzhoda, dokaz kitajske prisotnosti v Evropi.

Dejan Steinbuch

Prav Kitajci so ob Nemcih trenutno največji investitorji na Madžarskem, njihov BYD, ki je največji proizvajalec avtomobilov Made in China, odpira prvo tovarno v Evropi – stala bo blizu Szegeda. Doslej so v deželi ogrske salame kraljevali nemški trije velikani, Audi, BMW in Mercedes-Benz, odslej jim bodo družbo delali Kitajci, ki ne varčujejo z investicijami, s katerimi si Viktor Orban obeta še eno zmago na volitvah leta 2026. Največji proizvajalec baterij za električna vozila na svetu CATL bo prav tako odprl novo tovarno na Madžarskem, njena zmogljivost pa bo kar milijon kosov baterij za električne avtomobile.

Ob tako velikih neposrednih tujih investicijah ne smemo pozabiti niti na srečo, ki jo je imel Orban z ameriškimi volitvami, na katerih je brez zadržkov in že vnaprej podprl Donalda Trumpa. Celo obiskal ga je le nekaj tednov pred velikim torkom in mu zagotovil svojo neomajno podporo. In ker ima na drugi strani tesne stike tudi z ruskim predsednikom Putinom, smo lahko prepričani, da bo Viktor Orban v prihodnjih štirih letih zelo pomemben igralec tudi na evropskem političnem prizorišču. Da narod, katerega pripadnica bo že drugič ameriška prva dama, tega ne zmore prepoznati kot izjemen dosežek, se zdi prav neverjetno. Raje ne pomislimo, kaj vse bi Madžari že dosegli, če bi bila Melania ogrskih korenin …