Ni presenetljivo, bolj privoščljivo, da predsednika, ki se je v Belo hišo povzpel tudi s pomočjo vala teorij zarot, po letih nedotakljivosti maje teorija zarote, ki jo je sam razgreval. Prežvečena zgodba o pedofilski zvodniški mreži poslovneža Jeffreyja Epsteina za najpremožnejše je prvič proti Trumpu obrnila del sicer izjemno zvestih privržencev iz gibanja MAGA (angleška kratica gesla Naredimo Ameriko spet veliko).

Mnogo med njimi jih je verjelo, da jih Trump vodi v boju s kliko demokratskih kanibalskih pedofilov. Nenadoma pa je on tisti, ki pred javnostjo skriva, kdo od premožnih naj bi bil na nekakšnem Epsteinovem seznamu tovrstnih grešnikov. A se ne zdi verjetno, da so spoznali absurdnost položaja, ko bogat in vpliven moški vodi gibanje, v katerem ljudje verjamejo, da bogati in vplivni moški drug drugemu pomagajo prikrivati zločine.

Trump je neizbrisno spremenil ameriško politiko, vendar ne na način, kot so mnogi njegovi volivci upali, da jo bo. Močvirja niso nič bolj plitva ali manj smrdeča, le krastače v njih regajo drugače. Njegovi podporniki se medtem počasi kuhajo v trumponomiji 2.0, gospodarski politiki, ki navzven zbuja upanje, da bodo po državi spet vzcvetele službe za delavski razred, v resnici pa so na poti, da bo večina na dnu še revnejša, najbolj premožni na vrhu pa še bogatejši. Morda jih bo prebudila jutranja kava, ki bo po napovedih že v prihodnjih dneh precej dražja.

Če so predsedniško kariero demokratskega predhodnika Joeja Bidna menda pomagala pokopati predraga jajca, se je Trump zaletel proti kavni draginji, ko je napovedal 50-odstotne carine za Brazilijo. Od koder prihaja slaba tretjina vseh kavnih zrn, ki jih Američani potrebujejo za svoje kofetarske navade. »To je davek na ameriška jutra,« je napovedala ekonomistka Monica de Bolle s Petersonovega inštituta za mednarodno ekonomijo.

Ameriško gospodarstvo je sicer prebavilo vrsto slabih političnih novic, ki prihajajo iz Washingtona. Obsedenost ameriškega predsednika s carinami – »carina je zame najlepša beseda v slovarju ... naredile nas bodo hudo bogate« – je doslej povzročila precej manj pretresov, kot so se sprva bali ekonomisti. Ko je 2. april razglasil za »dan osvoboditve« in napovedal osupljiv dvig carinskih stopenj, so delnice strmoglavile, vrstile so se napovedi o recesiji prej kot v enem letu.

Potem je carinski prelom nemudoma odmaknil za tri mesece, zato cene v trgovinah (še) niso opazno višje, brezposelnost ne narašča, borzni indeks S&P 500 velikih ameriških podjetij se je ponovno povzpel na rekordno raven. Čeprav so iz Bele hiše nedavno zakrožila pisma, v katerih Trump številnim državam grozi z dodatnimi carinami, če do 1. avgusta ne dosežejo sporazuma o trgovini z Ameriko, se nihče ne zdi pretirano zaskrbljen.

Lekcija iz Lesota

Gospodarstvo je za zdaj prezrlo oziroma požrlo vpliv povišanja carinskih stopenj, te so hkrati precej nižje od Trumpovih začetnih groženj. Zato je kolumnist časnika Financial Times Robert Armstrong skoval izraz »TACO predsednik«, po angleški kratici stavka Trump se vedno ustraši, kar je postalo nekakšno vodilo za soočanje z ameriškim voditeljem. Poslovni svet predsednika znova vidi kot populista iz prvega mandata: treba ga je jemati resno, vendar ne dobesedno. Podjetja, gospodinjstva in finančni trgi so se navadili groženj in se lotili igre »počakajmo, kaj se bo izcimilo«.

Profimedia

A to ne velja za vse. Kot vsi nasilneži se tudi Trump najbolj brezobzirno loteva najbolj nemočnih. Za Afriko drobna država Lesoto je razglasila izredne razmere, ker so ameriške grožnje s 50-odstotnimi carinami razdejale tamkajšnjo tekstilno industrijo. Afriška prestolnica džinsa je pot iz revščine iskala s pomočjo politike nekdanjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega, ki je nekaterim državam s črne celine omogočil prostotrgovinski dostop do ameriškega trga.

V Lesotu se je na ta račun razbohotila tekstilna industrija, lani so v ZDA izvozili za 237 milijonov dolarjev izdelkov, iz njih pa jih uvozili le za 3 milijone dolarjev. Kar je v očeh sedanje Bele hiše znak za izkoriščevalsko trgovinsko neravnovesje. V resnici si revni Lesotci ne morejo privoščiti ameriškega blaga. Čeprav šivajo kavbojke za Levis, so te za njih s 160 dolarji mesečne plače nedosegljive in kupujejo rabljene, uvožene nazaj iz ZDA.

Od tam je dolgo prihajala tudi pomoč za boj proti epidemiji virusa HIV, z njim je okuženih okoli deset odstotkov od 2,3 milijona prebivalcev. Ko so v Washingtonu skoraj čez noč razstavili zvezno agencijo za mednarodni razvoj USAID in njen program mednarodne pomoči, je v Lesotu zmanjkalo kontracepcijskih sredstev in injekcij z zdravilom PrEP, ki močno zmanjšuje nevarnost okužbe. Mnogim, ki so se znašli v hudih stiskah, ni jasno, zakaj so si ZDA za tarčo izbrale tako obupno revno državo, vsi ponavljajo eno ime: »Trump, Trump, Trump.« In se spominjajo marčevskega dogodka, ko je predsednik med utemeljevanjem uničenja mednarodne pomoči med drugim dejal »nihče ne ve, kje je Lesoto«.

Kamenodobna ekonomija

Zamisel, da bodo carine napolnile ameriški proračun, se doslej ni uresničila, v prvi polovici leta so vanj prinesle približno sto milijard dolarjev, kar je le kaplja v slabih sedem tisoč milijard dolarjev zvezne porabe. Še bolj v oblakih naj bi bilo pričakovanje, da bodo spodbudile ponovno vlaganje v ameriško proizvodnjo in izničile trgovinske primanjkljaje. Ti so po mnenju sedanjih oblastnikov nastali, ker naj bi ameriški potrošniki s svojimi nakupi uvoženih izdelkov poganjali rast preostalega sveta. »Uravnotežena trgovina z vsemi bo obstajala le, če ne bo več denarja in bomo imeli blagovno menjavo. To pa je ekonomija kamene dobe,« opozarja ekonomist Robert Lawrence s Harvarda.

Carine se ponavadi prenesejo na potrošnike v obliki višjih cen, Trump je priznal, da se kratkoročno obetajo »manjše težave«, a naj bi se takšno žrtvovanje na dolgi rok izplačalo. Toda vladni pristop k uresničevanju zamisli o vrnitvi proizvodnje nazaj v ZDA je po besedah Lawrencea tako naključen, da se bodo »kratkoročne zagate spremenile v dolgoročno težavo«. Še posebej, ker je vrnitev države k proizvodnji, na primer izdelavi lastnih oblačil, ali k opravljanju zelo delovno intenzivnih dejavnosti nekaj, česar Američani nočejo več početi.

Poleg tega se kratkoročne težave še vedno skrivajo. Podjetja, ki uvažajo blago iz tujine, za zdaj prevzemajo carine na svoja pleča na račun nižjih dobičkov. Njihova računica je, da nočejo pregnati strank z višjimi cenami, saj si lahko Trump kadarkoli premisli. Poleg tega so v prvem delu leta v pričakovanju carinskih udarcev povsem do vrha natrpala svoja skladišča. Tako zadnji podatki o cenah življenjskih potrebščin (še) ne kažejo neposrednega vpliva carin, ekonomisti so tega doslej zaznavali samo z natančnim pregledovanjem cen pri ameriških trgovcih in še ti dvigi so bili precej nižji od za zdaj veljavne splošne 10-odstotne carinske stopnje za vse države.

Učinek je predvsem psihološki, drama po »dnevu osvoboditve« je prestrašila potrošnike in omajala njihovo zaupanje. V anketah izražajo precejšnjo zaskrbljenost. Velika večina (70 odstotkov) jih meni, da si vlada premalo prizadeva za znižanje cen in se preveč osredotoča na carine (61 odstotkov anketiranih), podoben delež jih povsem nasprotuje carinskim spopadom. To je vplivalo na zmanjšano povpraševanje, maja so že izmerili manjšo porabo gospodinjstev v primerjavi s prejšnjim mesecem.

Po drugi strani je prodaja na drobno junija poskočila bolj od pričakovanj, velike banke so v drugem četrtletju večinoma poročale o povečani porabi s kreditnimi karticami. A to je zamegljena podoba, saj je med potrošniki veliko razlik, opozarja Eric Freedman, analitik banke U.S. Bank. Po njegovem gre za učinek premoženja, pojav, ko naraščanje cen delnic in nepremičnin vpliva na spremembo porabe pri njihovih lastnikih. Visoke cene delnic tako spodbujajo predvsem porabo pri ljudeh z višjimi dohodki.

Profimedia

Podobno dvojno sliko kaže tudi ameriški trg dela. Za tiste, ki imajo službo, se zdi trden, junija se je nadaljevalo petmesečno padanje števila novih nezaposlenih. Za tiste, ki jo iščejo, se zdi najšibkejši v zadnjih nekaj letih, delodajalci zelo neradi na novo zaposlujejo. Posebej v težavah so sveže diplomirani, vse težje kogarkoli prepričajo, naj stavi nanje.

Korozivna negotovost

Ali se izjemna odpornost ameriškega gospodarstva, ki od leta 2022 raste od dva do tri odstotke letno, končuje, bo v veliki meri odvisno od tega, kako odločen bo predsednik 1. avgusta. Brez novega podaljšanja roka za sklenitev trgovinskih dogovorov se zdi verjetna upočasnitev, ne nujno tudi recesija. Dogovor z Japonsko prejšnji teden razkriva novo resničnost, v kateri je 15-odstotna carina na vse blago znak za olajšanje, ne pa vzrok obupa. Trump je spremenil psihologijo trgovinskega sodelovanja, finančni trgi in proizvajalci so se sprijaznili z dvomestnimi carinami in jih sprejeli kot ne zelo boleče dejstvo, saj so jim grozile precej višje številke.

»15-odstotna stopnja v japonskem sporazumu se zdi nova spodnja carinska meja,« meni Tobin Marcus iz ameriškega podjetja za ekonomske analize Wolfe Research. Po njegovih besedah je to najboljše, na kar lahko upa tudi Evropska unija. »Od 19- do 20-odstotne stopnje, ki smo jih videli v drugih azijskih sporazumih ... se zdijo točka poravnave s tistimi državami, ki Bele hiše ne bodo ‘navdušile’ s ponudbami, s kakršnimi jo je Japonska,« je prepričan.

Carinsko rovarjenje Bele hiše spodbujajo (ne)odzivi, saj se niso uresničili strahovi o odločnih povračilnih ukrepih. Brez njih pa se je težko zanašati, da se bo Trump sam prestrašil posledic. Prej obratno, to krepi njegovo prepričanje, da ima izjemno pogajalsko moč. Kar v resnici velja za manjša, od trgovine z ZDA zelo odvisna gospodarstva. Vprašajte Lesoto. Zato so njegova nedavna pisma državam le na novo oblikovane grožnje, naj se uklonijo in sprejmejo pogoje Washingtona ali pa jih čaka carinska kazen.

Tudi ta poletni pritisk je v slogu vseh dosedanjih, drakonski, nesmiseln in težko ga je jemati resno. Toda negotovost, ki jo ustvarja Bela hiša, zavira poslovne naložbe in počasi razžira gospodarstvo. Takšno postopno korozijo je lažje prezreti kot krizo, vendar ni nič manj škodljiva. ZDA bodo zagotovo rasle počasneje, kot bi sicer, tako kot Velika Britanija po brexitu.

Nevarno sotočje

Dodatna spodbuda za visoke carine je krpanje luknje, ki jo v ameriški proračun koplje Trumpov »veliki čudoviti zakon«. V obsežen zakonodajni paket so stlačili večino političnih ciljev vlade, na prvem mestu je potrditev razkošnih, s primanjkljajem financiranih davčnih olajšav še iz prvega mandata, z njimi so se okoristili predvsem najpremožnejši. Del takšnih stroškov skušajo izravnati z odpravo okoljskih subvencij ter z močnim klestenjem zdravstvenega varstva in socialne pomoči, to pa bo prizadelo najrevnejše. Močno povečujejo tudi proračun za izgone nedokumentiranih priseljencev. Ti sicer opravljajo večino del, ki Američanom ne dišijo (več), kar je dodatna grožnja delu gospodarstva.

Predvsem pa zakon močno povečuje zadolženost države, po ocenah nestrankarskega kongresnega urada za proračun (CBO) bo ta zaradi njega v naslednjih desetih letih zrasla za vsaj dodatnih 3.400 milijard dolarjev. Ameriški dolg je že sedaj osupljivih 36.000 milijard, toda bolj kot strašljivost številke je pomembno, ali je stopnja gospodarske rasti države višja od obrestne mere, ki jo država plačuje za svoj dolg. V takšnem primeru so namreč stroški za odplačevanje stabilni, zato jih lahko vlade brez večjih skrbi podaljšujejo v nedogled.

Toda kombinacija Trumpove križarske carinske vojne, ki zavira gospodarsko rast, in velikega čudovitega zakona, ki povzroča eksplozijo primanjkljaja, ZDA približuje nevarnemu sotočju naraščajočih obrestnih mer in upočasnjene rasti, zaradi česar se dolg spreminja v grozečo krizo. Naraščajoči stroški njegovega servisiranja vlado silijo, da si izposodi še več denarja za plačila, vlagatelji nato zahtevajo še višje obrestne mere, kar še bolj zviša stroške servisiranja dolga in tako naprej. Obresti naj bi prihodnje leto že presegle tisoč milijard dolarjev letno in bodo višje od vojaškega proračuna ali zdravstvenega zavarovanja za revne.

Profimedia

Sposojanje države ni (tako) problematično, če denar porablja za spodbujanje gospodarstva. Bela hiša je pritisnila na svoj Svet ekonomskih svetovalcev, da je zasnoval fiskalno fantazijsko pripoved, po kateri bo čudoviti zakon sprožil tako vrtoglavo rast (več kot dodatno odstotno točko na leto), da bodo prihodki naraščali, dolg pa strmo padal. A vse druge analize kažejo, da gre za veliko, čudovito pravljico.

Turbo pospešek

Bela hiša tako pritiska na ameriško centralno banko Fed, naj zniža obrestne mere. Toda vodstvo Feda skrbi tudi možnost, da kombinacija spornega zakona in carin lahko sproži inflacijsko spiralo, zato so zelo zadržani. Trump je nekaj časa grozil, da bo predčasno zamenjal predsednika Feda Jeroma Powella, po negativnih odzivih iz finančnih in pravnih krogov sedaj zagotavlja, da tega ne bo storil. Vsaj dokler si znova ne premisli.

Sčasoma bo na njegovo mesto zagotovo postavil bolj gnetljivo osebo (Powellu se mandat izteče maja prihodnje leto), toda če bi Fed na trgu izgubil verodostojnost neodvisne institucije, bi se lahko stroški zadolževanja še zvišali. To bi namreč sesulo že sedaj omajano zaupanje v ameriške dolžniške obveznice, njihova razprodaja pa bi sprožila psihološko paniko, ob kateri se lahko zgodi karkoli.

»Takrat se lahko deli finančnega sistema začnejo sesipati,« opozarja Mark Zandi, glavni ekonomist podjetja za ekonomske raziskave Moody's. Vsa orodja za ustavitev takšne krize so izjemno boleča – trdo varčevanje, neplačevanje dolgov (kar bi sprožilo svetovno finančno krizo), nebrzdano tiskanje denarja (kar je recept za divjo inflacijo).

Zdi se, da ne Bele hiše ne republikancev v kongresu to ne skrbi kaj prida. Morda stavijo, da se ekonomisti, ki že dolgo napovedujejo krize, a se te niso uresničile, motijo. Kar je zelo tvegana igra. Po drugi strani je veliki čudoviti zakon zasnovan tako, da hitro prinaša koristi, boleči deli pa prihajajo šele po kongresnih volitvah prihodnje leto ali celo po koncu Trumpovega zadnjega mandata.

Po ocenah kongresnega proračunskega urada bo na koncu slaba tretjina Američanov na premoženjskem dnu še v slabšem položaju. Deset milijonov naj bi jih ostalo brez zdravstvenega zavarovanja. Kar je svojevrsten absurd, saj bo po besedah Steva Banonna, tesnega svetovalca v Trumpovem prvem mandatu, to nesorazmerno vplivalo prav na podpornike predsednika v jedru gibanja MAGA.

ZDA so ena redkih bogatih držav, ki lahko prenese precejšen udarec na gospodarsko rast, ne da bi zdrsnila v rdeče številke. Toda stari rek o bankrotu pravi, da se zgodi počasi, nato pa kar naenkrat. Status dolarja kot svetovne rezervne valute za zdaj pomaga preprečevati takšen razplet. Toda čez desetletje bodo stvari morda videti drugače. Ko se bo takrat pisala zgodovina o tem, kaj je šlo narobe, bo nekaj poglavij posvečenih temu, kako je trumponomija dala turbo pospešek ameriškim ekonomskim razvadam.