»Imam sporočilo za vse anketarje, pišite me v uh. Nikoli več nočem slišati za vas,« je sloviti komik Jon Stewart povzel težave ameriških meritev javnega mnenja. Njegovo izrazje je bilo v resnici še precej bolj sočno, ampak bistven je izraz splošnega razpoloženja, ki je v dneh po volilnem torku prevzemalo mnoge Američane, sploh med poraženimi demokrati. V resnici meritve niti niso bile tako močno zgrešene, kot se zdi na prvi pogled, sploh na ravni celotnih ZDA. Zgolj s statističnega vidika so bile najbolj natančne v zadnjega četrt stoletja.

Denimo anketa, ki jo je nekaj dni pred volilnim torkom za ameriški javni radio NPR opravila organizacija Marist Poll z newyorške univerze Marist College, je kazala, da sta med registriranimi volivci oba kandidata izenačena. Končni rezultat je zmaga Trumpa za slaba dva odstotka (štetje sicer še vedno ni povsem končano), kar pomeni, da je meritev s statistično napako ± 3,3 odstotka pravilno zajela razpoloženje.

Težava je površno razumevanje anket (in statistike na splošno), ali kot pravi politolog Brian Arbour z newyorške javne univerze CUNY, le redko kdo prebere drobni tisk pod rezultati ali celo preveri metodologijo, nenehno medijsko bombardiranje s številkami  pa je  izkrivilo dojemanje, kako vrednotiti in razumeti podatke.

Padec kraljice

To seveda ne pomeni, da ni bilo napak, sploh na ravni posameznih zveznih držav, kjer so meritve še toliko težje, saj le lokalni strokovnjaki poznajo in razumejo značilnosti in posebnosti volivcev v regiji. Ena od takšnih poznavalk je Ann Selzer, ki je vrsto let opravljala meritve za regionalni časnik Des Moines Register iz Iowe. Zaslovela je 2008, ko je pravilno zaznala, da bo v izbiranju predsedniškega kandidata demokratske stranke do takrat skoraj neznani senator premagal Hillary Clinton.

»Imam sporočilo za vse anketarje, pišite me v uh. Nikoli več nočem slišati za vas,« je sloviti komik Jon Stewart povzel težave ameriških meritev javnega mnenja.

Barack Obama je nato postal prvi temnopolti predsednik ZDA, Selzerjeva pa je Registrove meritve povzdignila v zlati standard predvolilnih anket. Zato je še toliko bolj završalo, ko je tri dni pred volitvami objavila, da v tako prepričljivo republikanski državi, da jo je večina drugih anketarjev izpustila, demokratka Kamala Harris vodi za tri odstotne točke.

V demokratskem taboru so to razumeli kot dokaz o »prikritih volivcih Harrisove«, ki so jih drugi spregledali. V resnici je Selzerjeva spregledala veliko težavo s svojim vzorcem. Starejše bele liberalne ženske, ki so povzročile nenaden skok Harrisove v vodstvo, niso bile tihi adut demokratke, pač pa skupina volivcev, ki si lahko med delovnim tednom vzame dvajset minut časa, da se po telefonu pogovarja z anketarji. To je potrdil volilni torek, ko je Trump v Iowi zmagal za 13 odstotnih točk (podprlo ga je 56 odstotkov, Harrisovo 43), z največjo razliko v zadnjega pol stoletja, kar je samo utrlo sol v rano.

Ta je toliko globlja, ker so bile njene meritve pogosto v nasprotju z drugimi, in vedno se je izkazalo, da je zaznala trende, ki so jih drugi prezrli. Zato je še toliko bolj zaupala podatkom, tudi ko so se zdeli sprti s splošno sprejeto »resničnostjo«. Politični strateg Craig Keshishian, ki se je z merjenjem razpoloženja volivcev ukvarjal v kampanji republikanskega predsednika Ronalda Reagana, pravi, da je tokrat spregledala očitne opozorilne znake o težavah z njenim vzorcem. Še zlasti zato, ker bi ji že pogled skoz okno dal vedeti, da dvorišča nenadoma ne krasi precej več napisov v podporo demokratke. Zato ni preverila, kje so težave, jih odpravila in nato še enkrat izvedla anketiranja, in zato je objavila povsem napačne ugotovitve.

Selzerjeva je po volitvah sporočila, da ne bo več sodelovala v meritvah javnega mnenja in bo »poiskala nove izzive«. To naj ne bi bila posledica hude zmote, ampak naj bi časnik že lani obvestila, da ne bo podaljšala pogodbe. »Na žalost odhajam po spektakularnem udarcu v prazno, ne po še enem spektakularnem zadetku. To bilo precej bolje, kajne?« je bila skoraj vdana v usodo, da se je četrt stoletja odličnega dela razblinja v ništrc.

Profimedia

Trump, kot vedno graciozen in velikodušen zmagovalec, je nemudoma bevsknil, da je namenoma »objavila lažno anketo, ki je v zelo kritičnem času povzročila veliko nezaupanje in negotovost«. In seveda zahteval preiskavo. Selzerjeva je medtem postala tarča napadov na družbenih omrežjih, dovolj jedkih, da jo je policija opozorila, naj bo pozorna na svojo varnost.

Drži, da so meritve iz Iowe odmevale po vseh ZDA, a kakšen je bil njihov dejanski učinek, ne bomo nikoli izvedeli. Morda so za volitve spodbudile več volivcev Harrisove, morda motivirale privržence Trumpa, da so še bolj množično odšli izničit njeno domnevno prednost. A tudi drugod so izvajalci anket spregledali zasuke na lokalni ravni, ko so se nekoč demokratke trdnjave spreminjale v nepredvidljiva volilna okolja ali celo postale nova Trumpova oporišča. Zgodba Selzerjeve je le toliko bolj očitna, ker je zgrmela s prestola »kraljice anket«.

Pletenje modelov

Vsi se spoprijemajo s podobnimi težavami, od visokoletečih statističnih in podatkovnih analitikov, kot je Nate Silver, do skromnih izvajalcev anket v lokalnem okolju – kako v novih časih oblikovati skupino naključno izbranih ljudi, ki bo odsevala razmišljanje in občutke Američanov. 

»Če ste v osemdesetih želeli izvedeti, kaj si ljudje mislijo, ste poklicali tisoč telefonskih številk, opravili intervjuje s šeststo ljudmi, ki so se oglasili na telefon, in bili dobesedno samo še trideset minut oddaljeni od objave ankete,« ugotavlja Michael Bailey, profesor javne politike na washingtonski univerzi Georgetown in avtor knjige Polling at a Crossroads (Anketiranje na razpotju). Po njegovih besedah je že sama velikost vzorca zagotovila reprezentativen prerez Amerike, raziskave pa so bile kljub preprosti tehniki izjemno natančne. »Lahko so napovedale resnično število bolnikov s sladkorno boleznijo, tudi če ljudje sploh še niso vedeli, da jo imajo,« pravi Bailey.

Najprej je srečo anketarjev skalil pojav mobilnih telefonov. Nato so desetletja upadanja zaupanja v institucije in poplava neželenih sporočil po vseh naših komunikacijskih omrežjih povzročila eksplozivno rast tega, čemur anketarji pravijo pristranskost neodzivnosti. Tudi najboljše opravljene ankete imajo sedaj namreč komaj enoodstotni odziv. Če na neznano številko na mobilnem telefonu odgovori le eden od stotih klicanih, zelo verjetno ne pomeni  pogleda večine Američanov, ampak je v marsičem precej drugačen, nekateri rečejo kar čudaški, kar lahko precej spremeni rezultate. Zato naključni vzorci niso več niti naključni in v resnici niti smiselni.

Ankete so tako postale zapleteni mehanizmi, pri čemer so prvotne statistične predpostavke o naključnem vzorčenju le še oddaljen ideal. Večina njihovih izvajalcev uporablja vse bolj kompleksne postopke, s katerimi skušajo simulirati raznolikosti družbe. S pomočjo obsežnih matematičnih formul dejavnike, kot so starost, spol, rasna pripadnost, politična usmeritev, pretekla glasovanja, volilne rezultate posameznega volilnega okrožja, njihovo demografsko raznolikost, primerjavo s podobnimi okrožji ..., povežejo v model, v katerega nato pretočijo dobljeno peščico pristranskih odgovorov iz anket in jih preoblikujejo v domnevno podobo celotne skupnosti.

Takšen način je izvrsten, kadar deluje (na primer volitve 2008 in 2012), in šibek, ko matematika ne zmore zajeti nenadnih sprememb v političnem ozračju. Pojav Trumpa je neznanka, ki je še niso mogli razvozlati. Po dveh zgrešenih poskusih, ko so 2016 in 2020 močno podcenili delež Američanov, ki se je odločil zanj, so tokrat zagotavljali, da so izboljšali modele. Popravki naj bi dali še večjo težo njegovim volivcem in tako uravnotežili njihovo neodzivnost in nezaupanje do anket. A vse to znova ni bilo dovolj.  

Vrtanje pod povrhnjico

Avtorji anket znajo natančno utemeljiti, zakaj uporabijo določeno tehnikov obteževanja odgovorov in takšne odločitve sprejemajo v dobri veri, da bodo iz podatkov izcedili splošno podobo volilnega telesa. Toda to so vedno le dobro utemeljena ugibanja, nihče pa ne ve, katera so pravilna. Nate Cohn, glavni politični analitik časnika The New York Times, kot eno od razlag za nezanesljivost anket v času Trumpa navaja izmuzljivost najmanj politično angažiranih volivcev, ki jih je zelo težko doseči, hkrati pa večinoma podpirajo Trumpa. To tudi pojasni, zakaj so se modeli veliko bolje odrezali v vmesnih, nepredsedniških volitvah, ko izbirajo člane kongresa, saj je takrat udeležba neangažiranih volivcev veliko manjša.  

Profimedia

Anketarji že desetletja vedo, da se takšni volivci z najmanj zanimanja za politiko najslabše odzivajo na ankete. Kar je v okolju, kjer je že tako zelo težko dobiti odgovore, ti pa najpogosteje prihajajo od političnih »odvisnikov«, izjemno trd oreh. Naj se merilci javnega mnenja še tako trudijo, nikoli ne bodo pravilno ujeli politično neangažiranih volivcev in zato njihovi rezultati ne bodo nikoli povsem pravilno izmerili njihovih opredelitev. Težava postane še hujša ob visoki volilni udeležbi, saj na volišča pride še več tovrstno nezavzetih (Trumpovih) volivcev.

Podobno trdita Tom Lubbock in James Johnson, ustanovitelja podjetja J. L. Partners – Trump pritegne veliko občasnih volivcev, je izjemno privlačen za nebele volivce, ki jih je v anketah težko doseči, tisti, ki so mu naklonjeni, pa tega pogosto ne marajo priznati.

Njune besede imajo dodatno težo, saj so njihove ankete najbolj natančno odrazile dejanski volilni izid. Zagovarjata raznolik pristop z uporabo telefonskih anket, SMS-sporočil, spletnega anketiranja in anket znotraj aplikacij na pametnih telefonih, medtem ko nakupujejo ali igrajo igre. Slednje se je izkazalo kot bližnjica do nebelih mlajših moških in jim omogočilo pravilno napoved, da bo vsak tretji volil za Trumpa.

Strinjata se, da je oblikovanje modelov vedno prežeto s subjektivnimi presojami njihovih avtorjev, toda sami so takšne presoje oblikovali na podlagi poldrugo uro dolgih strukturiranih intervjujev s člani fokusnih skupin. Na ta način so se prebili skozi povrhnjico dajanja odgovorov, ki so se zdeli bolj družbeno zaželeni, in prišli do resničnih nagnjen posameznih skupin. Latino moški so na začetku pogosto dejali, da podpirajo Harrisovo. Po koncu dolgega intervjuja, ko so bolj zaupali sogovorniku, so priznali, da bodo volili za Trumpa, ker so verjeli v prepustnost mej, negotovost gospodarstva in razkroj tradicionalnih vrednot pri demokratih.

Dodatna težava je tesnost volilnih rezultatov, tako da že razmeroma majhen premik, kot je bil zasuk za slabe tri odstotne točke k Trumpu po odločilnih zveznih državah, kar je statistično še vedno v mejah napake meritev, lahko izzveni kot popoln preobrat in prevlada posameznega kandidata. V anketah napovedana tesna tekma ne pomeni nujno, da bo tesen tudi izid, so preroško opozarjali analitiki spletne strani FiveThirtyEight, ki se ukvarja s statističnimi analizami volitev.

Polomljeni ključi

Prvi torek v novembru ni potolkel le merilcev javnega mnenja, prvič se je resno spotaknil tudi napovedovalni model zgodovinarja Allana Lichtmana z washingtonske Ameriške univerze. Model temelji na trinajstih trditvah o stanju v državi in politični tekmi, imenuje jih ključi, vse od 1984 pa je z njim pravilno napovedoval izide (leta 2000 so se mu sicer izneverili vrhovni sodniki, ki so prekinili ponovno štetje glasov na Floridi in zmago prisodili Georgeu Bushu mlajšemu). Tokrat so ključi napovedovali tesno zmago Harrisove in prvič povsem zgrešili. Po nekaj dneh premisleka je kot enega od glavnih razlogov okrivil izjemno širjenje dezinformacij, ki so »eksplodirale na raven, kot je še nismo videli«.

Profimedia

Poudaril je novo vlogo spletnih medijev, predvsem podkastov pri širjenju namerno napačnih trditev, ter vlogo najbogatejšega zemljana, 300 milijard dolarjev vrednega Elona Muska. »Njegovo bogastvo presega premoženje večine držav sveta,  sam pa se je močno osredotočil na dezinformiranje.« Za pomoč pri izvolitvi Trumpa naj bi porabil približno 200 milijonov dolarjev, njegova platforma družbenih medijev x, prej tviter, pa je močno okrepila desničarsko propagando.

Sedaj je del najožje Trumpove ekipe, ki se pripravlja na prevzem države, usmerjal naj bi prizadevanja za zmanjšanje potratne državne porabe. »Njegove objave naj bi imele milijarde ogledov, segajo pa v vse vidike družbe in gospodarstva. Veliko ljudi tako živi v alternativnem vesolju in to postavlja v dvom temeljne političnega odločanja v tej državi,« opozarja Lichtman.

Podobno ugotavlja James Bradford DeLong, profesor ekonomije na Univerzi Kalifornije. Ankete so namreč pokazale, da republikanski volivci verjamejo v (sicer statistično napačno) rast kriminala, še vedno visoko raven inflacije, v težave na borznih trgih in v še vedno povsem prepustno mejo. »Ali napačna prepričanja izražajo, ker so Trumpovi volivci, ali so Trumpovi volivci, ker resnično verjamejo v te neresnice in se resnično bojijo za prihodnost svoje države?« se je vprašal. »Če je slednje, je treba ugotoviti, kako so prišli do teh lažnih prepričanj. In ko to razumemo, moramo ugotoviti, kaj storiti z informacijskim ekosistemom, ki je zavajal milijone ljudi in našo politiko spremenil v predstavo klovnov.«

Lichtman priznava, da je poraz njegovega modela precejšen udarec. Vendar hkrati pravi, da ga to boli precej manj, kot ga boli udarec po ameriški demokraciji. »Že pred volitvami sem dejal: 'Če se motim, bodo posledice veliko hujše za družbo, kot za ključe.'«