Trump ni izgubil, toda Putin je jasno zmagal,« je John Bolton, v prvi Trumpovi vladi svetovalec za nacionalno varnost, seciral avgustovsko srečanje ameriškega in ruskega predsednika na Aljaski. Dan se je začel s sirenami za zračni napad v Kijevu in peklenskimi boji na vzhodu Ukrajine in tako se je tudi končal. Edina razlika je bila, da je Trump končal diplomatsko izolacijo Putina in mu pripravil fotografsko seanso na rdeči preprogi, slednji pa je dobil še več časa za svojo vojno proti »bratskemu« ukrajinskemu ljudstvu, kot si je drznil reči med sicer kratkimi izjavami na Aljaski. Najbolj trajna podoba iz Anchoragea je tako postalo groteskno prikazovanje prijateljstva med krvavorokim diktatorjem in njegovim dolgoletnim ameriškim občudovalcem.

Čeprav je bilo srečanje hitro končano in brez resnih dogovorov, sta oba udeleženca po njem prekipevala od vzhičenosti drug nad drugim. Trump je navdušeno govoril o »fantastičnem odnosu«, ki ga je vedno imel s Putinom. Prekaljeni agent nekdanje sovjetske obveščevalne agencije KGB je mojster božanja krhkega ega Američana, pritrdil je njegovi trditvi, da so mu leta 2020 ukradli zmago na volitvah, če pa bi bil še vedno predsednik, »bi se lahko izognili krizi, ki se je leta 2022 pojavila v Ukrajini«, kot je mesar Buče svoj napad na sosedo zavil v nekakšno samoniklo nevšečnost. Trump, vedno le korak stran od kremeljskega retuširanja zgodovine, je ob začetku vojne Putinovo invazijo označil za pametno, saj bodo cena za prevzem države le neučinkovite sankcije. Nato pa pred meseci zanjo obtožil kar Ukrajino in v Beli hiši ob obilnem podpihovanju podpredsednika J. D. Vancea februarski obisk njenega predsednika Volodimirja Zelenskega spremenil v zahrbtno zasedo.

Zato ni čudno, da je Ukrajinca v drugo spremljala celotna evropska zasedba, ko so tri dni po Aljaski prišli popravljat morebitno škodo, ki jo je s šepetanjem v uho svojega prijatelja naredil Putin. Ta je na Aljaski Trumpa prepričal, da se lahko vojna konča le z obravnavo strateških pomislekov Rusije, zato je ameriški predsednik prenehal pozivati k premirju in začel govoriti o dolgoročnem mirovnem sporazumu. Premirje, ki ga podpirata Ukrajina in njeni evropski zavezniki, namreč lahko sklenejo hitro in brez upoštevanja širšega nabora ruskih zahtev, pot do trajnejšega sporazuma pa zahteva naporna in zato dolgotrajna pogajanja, ki se jim Moskva izogiba. Medtem ruska horda lahko še naprej ped za pedjo požgane zemlje trga vse bolj izmučeno Ukrajino.

Evropski poseg je pomagal nekoliko uravnotežiti trenutno razmišljanje Američana. Morda tudi zato, ker so si evropski voditelji pri ravnanju z muhavim predsednikom namesto soočanja izbrali ustrežljivost, začinjeno z laskavo retoriko in glasnim hvaljenjem Trumpovega mirovniškega in pogajalskega mojstrstva. Včasih si kdo ne more pomagati in kljub vsemu pragmatizmu na robu ponižanja javno zavija z očmi. A Trump se ne zdi več le orodje za popolno kapitulacijo Ukrajine, posrednik, ki bo Kijev prisilil, da pogoltne celoten seznam ruskih zahtev. Vse pogosteje izraža nezadovoljstvo nad Putinom in ruskimi napadi. »Vsak pogovor, ki ga imam z njim, je dober. Potem na žalost bombardirajo Kijev ali kaj drugega in me zelo razjezijo,« je v začetku prejšnjega tedna ponovil svojo nejevoljo zaradi ruskih nočnih napadov na ukrajinska mesta.

Profimedia

Prijazen idiot

Del skrhane sreče je vse bolj jasno spoznanje, da vojne ne bo končal v 24 urah, kot se je bahal pred volitvami, po šestih mesecih je enako neuspešen, kot je bil ob vrnitvi v Belo hišo. Niso pomagali neposredni nagovori Putina »Vladimir, STOJ!«, naj ustavi bombardiranja, niti nekakšen na pol skuhan predlog, po katerem bi Moskvi dali večino tega, kar zahtevajo. Po drugi strani je Rus skrivnostna izjema pri Trumpovih siceršnjih izbruhih, ko svoje nasprotnike zasuje s točo javnih žalitev. Predsednik, ki je Severni Koreji grozil z »ognjem in srditostjo, kakršnih svet še ni videl« in Kitajski z do 245-odstotnimi carinami, zveni skoraj tožeče, ko se krha ganljiva vera v prijatelja iz Kremlja. Konec aprila je skoraj priznal, da ga je osmešil (»Morda noče ustaviti vojne, samo izkorišča me.«), mesec dni kasneje rahlo jezno ugotavljal, da se je spremenil (»Popolnoma je ponorel!«), julija bil znova žalosten (»Ves čas je zelo prijazen, ampak se nato izkaže, da je to brez pomena.«).

Hkrati mu nenehno postavlja nove roke – petdeset dni, dva tedna, »deset ali dvanajst dni«, »v naslednjem tednu ali dveh«, kot je dejal prejšnji ponedeljek – da sede za pogajalsko mizo, a grožnje o uvedbi strogih novih sankcij so doslej izzvenele v prazno. Ne samo to, že ohranjanje obstoječega sistema ukrepov proti Rusiji zahteva nenehno prilagajanje, saj ruska podjetja in drugi subjekti ves čas spreminjajo dobavitelje in taktike, kako priti do sankcioniranih izdelkov. Sedanja vlada je praktično nehala slediti takšnim spremembam in sproti z dopolnjevanjem ukrepov zategovati sankcijsko zanko. Zato lahko »nova lažna podjetja v Rusijo usmerjajo sredstva in kritične komponente, vključno z računalniškimi čipi in vojaško opremo,« so v začetku julija ugotavljali v časniku The New York Times.

Predsednik na pogajanja v Moskvo pošilja diplomatskega naturščika, svojega nepremičninskega prijateljčka Steva Witkoffa, ki so ga spretni Rusi ne samo nemudoma očarali, ampak mu za prevajalko podtaknili kar svojo obveščevalko. Celo konservativni časnik The New York Post ga je opisal z besedami neimenovanega vira, da je »prijazen fant, a štorast jeb..i idiot«, ki »tega ne bi smel početi sam«. Do državniškega srečanja na Aljaski naj bi prišlo, ker Witkoff v začetku avgusta menda ni dobro razumel ruskega voditelja in je v Beli hiši poročal, da je ta pripravljen precej popustiti pri svojih ozemeljskih zahtevah. Takšne neizsiljene napake se bodo bržčas ponavljale, saj sedanji washingtonski režim med čistkami ne dovolj za Trumpa vnetih uradnikov odpušča najbolj izkušene strokovnjake.

Gonja aktivistk

Bela hiša je v dneh po Aljaski odstavila tajno višjo uradnico obveščevalne agencije CIA, ne da bi obvestila njeno vodstvo. Gre za eno najboljših poznavalk Rusije, ki je že imela odobreno napredovanje na pomemben položaj v Evropo, a je ostala brez varnostnih pooblastil, kar pomeni konec njene 29-letne kariere. Po trditvah nekdanjih uradnikov, ki so sodelovali z njo, gre za cenjeno in »apolitično« strokovnjakinjo, ki ni prisotna na družbenih omrežjih, kaj šele, da bi javno kritizirala sedanjo vlado. Zato pa je imela vodilno vlogo pri obveščevalni analizi Rusije v času, ko je nastala ocena, da je Moskva močno posegla v predsedniške volitve 2016 v korist Trumpa in proti Hillary Clinton. Čeprav ni bila med snovalci ocene, je uradnica žrtev gonje, ki jo izvaja sporna direktorica za nacionalno obveščevalno dejavnost Tulsi Gabbard, od zunaj pa spodbuja skrajno desničarska in pri Trumpu izjemno vplivna spletna aktivistka Laura Loomer.

Njuna prizadevanja so usmerjena proti strokovnjakom za nacionalno varnost, o katerih menita, da so se ukvarjali »s politizacijo obveščevalnih podatkov za promocijo osebnih, strankarskih ali neobjektivnih ciljev«. Gabbardova je javno objavila seznam 37 uradnikov, ki so ostali brez varnostnih pooblastil, tudi ime tajne obveščevalke, kar velja za kaznivo dejanje. Posledic skoraj zagotovo ne bo občutila, republikanska večina v senatu se ni zdrznila niti, ko se je pred njenim imenovanjem na občutljiv položaj razplamtel vihar obtožb, da je ne samo eden od številnih Putinovih »koristnih idiotov« na Zahodu, ampak vsaj »kompromitiran« razširjevalec kremeljske propagande, če že ne »ruska vohunska spreobrnjenka«.

Poleg tega si je Gabbardova zagotovila predsednikovo naklonjenost, ko je konec julija oživela obtožbe o »ruski prevari«, domnevnih prizadevanjih vlade takratnega demokratskega predsednika Baracka Obame, da bi Trumpa povezali z ruskimi posegi v volitve. Po njenih besedah je šlo za »izdajalsko zaroto« uradnikov, da bi spodkopali Trumpa v njegovem prvem mandatu. V neobičajnem javnem nastopu je zagrozila s pravnimi ukrepi proti Obami in njegovim vodilnim svetovalcem za nacionalno varnost, voljna ministrica za pravosodje Pam Bondi pa je nemudoma sprožila preiskavo o domnevni zaroti in izdaji. To je le odgovor na zamere, ki jih predsednik že leta goji zaradi občutka, da je bil tarča po njegovem mnenju nepravičnega ravnanja obveščevalne skupnosti.

Profimedia

Njegova želja po maščevanju gre tako daleč, da sejejo dvom tudi o resničnosti ruskih posegov v volitve 2016, čeprav jih je potrdilo več preiskav, ne nazadnje tudi poročilo senatnega odbora za obveščevalno dejavnost, ki ga je podpisal sedanji zunanji minister Marco Rubio. Po njihovih besedah je bila obveščevalna ocena ruskega vmešavanja »koherentna in dobro strukturirana« ter »ustrezna«. Podobno trdi izčrpno poročilo neodvisnega preiskovalca Roberta Muellerja iz leta 2019. V njem so potrdili, da je »ruska vlada menila, da bi imela koristi od Trumpovega predsedovanja, in si je prizadevala za zagotovitev takšnega izida«. Podobno je Trumpova kampanja posege pozdravila, saj so pričakovali, da ji bodo pomagali.

Zlovešč vzorec

Mueller in njegovi preiskovalci niso našli dokazov, da bi »člani Trumpove kampanje sodelovali v zaroti ali se usklajevali z rusko vlado pri njenih dejavnostih vmešavanja v volitve«. Ugotovili so več povezav med sodelavci kampanje ter ruskimi uradniki in vohuni, več oseb, povezanih s kampanjo, je dalo lažne izjave in oviralo preiskave. Ker so našli deset primerov, v katerih bi Trump lahko oviral delo pravosodja, so zapisali, da preiskava »ne ugotavlja, da je predsednik storil kaznivo dejanje«, vendar ga »prav tako ne razrešuje«, saj niso bili prepričani o njegovi nedolžnosti in so presojo prepustili kongresu in postopku ustavne obtožbe. Trumpovo zagrenjenost so spodbudila ugibanja, da ga Putin izsiljuje s kompromati, žgečkljivimi skrivnostmi iz njegove preteklosti, govorili so o posnetku s prostitutkami ob obisku Moskve.

Izkazalo se je, da pregreti sumi temeljijo na dosjeju, ki ga je pripravil nekdanji britanski obveščevalni agent Christopher Steele. Šlo je za zbirko povsem nepreverjenih govoric, napaberkovanih kot raziskavo protikandidata za kampanjo Clintonove in za katere ni bilo skoraj nikakršnih dokazov. Kar sta Trump in njegov krog nemudoma preobrnila v trditve, da je šlo za načrtno zaroto proti republikancu, in jo kasneje nadgradila s trditvami, da ni bilo nikakršnega skrivnega sodelovanja med kampanjo in Rusi. Toda hkrati Trump za sabo pušča zlovešč vzorec: Putina je na televiziji hvalil že leta 2007; povabil ga je na izbor za miss Universe v Moskvi 2013 in se na Twitterju spraševal, ali bi bil njegov »novi najboljši prijatelj«; od leta 2013 do 2016 ga je prosil za pomoč pri gradnji nebotičnika v Moskvi.

Sume zbujajo njegove finančne povezave s premožnimi ljudmi iz Rusije in nekdanjih sovjetskih republik. Pred približno tremi desetletji, ko so se Trumpova podjetja soočala z neuspehi in razglašala stečaje, ameriške banke pa so začele dvigati roke od njega, so ga reševale naložbe iz tujine. Nekatere tuje banke in investicijske skupine, ki jih je Trump uporabljal, naj bi bile povezane s Kremljem in z ruskimi pralci denarja, prav tako povezanimi s Putinom, so takrat menili ameriški uradniki. Tudi njegov najstarejši sin Donald Trump mlajši je leta 2008 na konferenci v New Yorku dejal, da »Rusi predstavljajo precej nesorazmeren presek velikega dela našega premoženja. … Vidimo, da iz Rusije priteka veliko denarja.« Čeprav ni opredelil, od kod oziroma od koga iz Rusije.

Kes preiskovalcev

Publicist Michael Hirsch je lani v časniku Foreign Affairs ugotavljal, da po vsem tem času še vedno ni jasno, ali je Trump nekakšen mandžurijski kandidat in »ga Moskva nadzoruje na načine, ki jih ne poznamo in za katere verjetno nikoli ne bomo vedeli«. Ali pa je vztrajno priliznjeno vedenje do Putina le izraz njegovega občudovanja avtokratov po vsem svetu, vključno s severnokorejskim samodržcem Kim Džong Unom. Prejšnji teden je znova dejal, da si želi srečanja z njim, ob tem pa so v Beli hiši preslišali prikrito bodico južnokorejskega predsednika Li Dže Mjonga, da v Seulu čakajo na gradnjo Trumpovega nebotičnika v Pjongjangu in tamkajšnjo partijo golfa.

Hirsch je zbral obžalovanja preiskovalcev, ki so brskali po ruskih povezavah, da se niso dovolj poglobili v svoje preiskave. Senatna je bila omejena zaradi notranjih spopadov med senatorji iz obeh strank in premajhnih pooblastil za klicanje prič, zvezna policija FBI in ministrstvo za pravosodje pa nista nikoli v celoti dokončala svojega dela, ko se je začela Muellerjeva preiskava. Ta je bila pod nenehnim pritiskom predsednika in njegovih odvetnikov, naj se omejijo le na ugotavljanje, ali so se Trump ali njegovi člani kampanje skrivaj dogovarjali z Rusijo, ne pa na njegove finančne povezave z Rusijo. Eden od preiskovalcev je zapisal Muellerjeve besede, da »Trumpa motivira denar, njegovo ustrežljivo vedenje do Putina pa bi lahko pojasnili s prizadevanji, da bi v Rusiji zaslužil. Kopati moramo globlje.«

Profimedia

Ob grožnjah iz Bele hiše nihče ni kopal globlje, še sedaj pa krivdo prelagajo drug na drugega. Medtem so svarila o dosledno pozitivnih pogledih na ruskega diktatorja prihajala tudi od najbolj konservativnih politikov. Dan Coats, direktor za nacionalno obveščevalno dejavnost v prvi Trumpovi vladi, je slovitemu preiskovalnemu novinarju Bobu Woodwardu dejal: »To, da se je obrnil k Putinu in o njem nikoli ni rekel ničesar slabega. Zame ... je to strašljivo.« Woodward je v svoji lani objavljeni knjigi War (Vojna) razkril, da se je Trump tudi po odhodu s predsedniškega položaja v Mar-a-Lagu vsaj sedemkrat pogovarjal s Putinom, tudi brez svojih svetovalcev.

Predan maščevanju

V Washingtonu so ob razpadu Sovjetske zveze pričakovali, da bodo boljševistični sistem zamenjali z demokracijo. A so tudi ob pomoči svetovalcev, kot je razvpiti ekonomist Jeffrey Sachs – in sedaj skoraj opravičevalec ruske invazije –, uvozili samo najbolj grobi kapitalizem. Ta je zaredil oligarhe, gangsterje (pogosto v isti osebi) in globoko nezaupanje do Zahoda ter odprl vrata za Putinov vzpon. Ironija je, da sedaj ZDA uvažajo putinizacijo, proces razgradnje demokracije, ko si voditelj načrtno podreja morebitne konkurenčne centre moči – neodvisne medije, premožne poslovneže, izvoljene lokalne guvernerje.

»Washington danes odzvanja neprijetne opomnike na ta prehodni čas v Moskvi – nenadno, strašljivo utišanje kritikov, poslovneži hitijo poljubljat predsednikov prstan, laži in izkrivljanje resničnosti, da bi jo prilagodili uradni razlagi. Trumpovo utrjevanje moči je tokrat hitro in bo imele dolge posledice,« je v New Yorkerju ugotavljala Susan Glasser, ki je kot mlada dopisnica spremljala razgradnjo demokracije v Rusiji. Teden dni po seriji kritik na račun zmedenega srečanja na Aljaski je zvezna policija FBI opravila preiskavo doma in urada Johna Boltona. Ta je ostal eden redkih nekdanjih uradnikov iz prve vlade, ki še vedno vztrajno opozarjajo na nevarnost Trumpove vrnitve v Belo hišo. Mnogi, ki so prej govorili o »grožnji demokraciji« ali pa »fašistu iz učbenika« z »diktatorskim pristopom do vladanja«, so utihnili.

Boltona bi težko označili za simbol upora in demokracije, konservativni jastreb se rad hvali, kako so pripravljali državne udare v drugih državah. Toda hkrati je eden najbolj obveščenih in neizprosnih opisovalcev Trumpove nevednosti, zlobnosti in pripravljenosti, da nacionalne interese izda v korist lastnih. In redka protiutež vsakodnevnemu toku protrumpovske propagande na ameriški desnici. Preiskava ga ni smela presenetiti. V drugi izdaji svoje knjige The Room Where It Happened (Soba, kjer se je zgodilo), uspešnice o nesoglasjih in nedelovanju zunanje politike v prvem mandatu, je lani opozoril: »Trumpa zanimajo le povračilni udarci, za to bo porabil večino drugega mandata.«

Orodja, ki so učinkovito utišala kritike v brutalnih diktaturah 20. stoletja – ali v Putinovi 21. stoletja –, delujejo prav tako dobro, ko jih uporabi maščevalni ameriški predsednik. Morda je njuna skupna zarota res le pogled, da svet ne deluje po pravilih, ki so jih skovala naporna diplomatska pogajanja za varovanje mednarodnega reda, temveč v skladu z muhami mož z veliko močjo. Kar je še večji nihilizem od sumov, da je predsednik daleč najmočnejše države le lutka na ruski vrvci.