Nihče ne ve, kaj bom naredil,« je Trump sredi prejšnjega tedna odgovarjal na vprašanja, ali se bodo Združene države priključile izraelskim napadom na Iran. Zdelo se je kot izjemno iskreno priznanje, da »nihče« vključuje tudi predsednika države. Kritiki trdijo, da njegov pristop k zunanji politiki ni sistematičen, temveč le niz nagonskih odzivov in stereotipnih prepričanj, ki jih tudi z najbolj dobrohotnim pristopom težko označimo za strategijo, kaj šele razglasimo za doktrino.

Med njegove prvinske nagone sodi prepričanje, da morajo ZDA skrbeti le zase, pri tem ignorirati vsa pravila ali norme, ki bi jih lahko omejevale, z drugimi državami pa sklepati le »kupčije«, ki koristijo Washingtonu in/ali dajejo dober vtis o Trumpu. Ker nima jasne ideologije, niha med v zadnjem stoletju prevladujočo nagnjenostjo k ameriškim vojaškim posredovanjem ter njenim nasprotjem, težnjami k ameriškemu umiku od skrbi za mednarodno ureditev in preusmeritev pozornosti k domačim skrbem. Kaj bo prevladalo, je odvisno od medsebojnega delovanja Trumpovih svojevrstnih nagonov in osebe, s katero se je nazadnje pogovarjal na dan odločitev.

V Belo hišo se je vrnil z veličastnimi obljubami, da bo »Ameriko znova postavil na prvo mesto« ter končal obdobje vojaških posegov v tujini. In seveda, da bo v 24 urah strl najtrše orehe mednarodne diplomacije – ustavil vojno v Ukrajini, krvave spopade v Gazi ter iransko prizadevanje za jedrsko orožje. Za prva dva se je hitro izkazalo, da po več kot treh mesecih nima rešitev, pri zadnjem s podporo izraelskim napadom na Iran in ameriški neposredni vključitvi v konflikt maje svoj protivojni mandat.

Zaradi česar nekateri najbolj goreči predstavniki gibanja MAGA trdijo, da to pomeni tudi izdajo načela »Najprej Amerika«. V časniku New York Times trdijo, da je izraelskim pritiskom za napade na jedrske objekte Irana popustil po ugotovitvi ameriških obveščevalcev, da bo Izrael napadel tudi brez njegove podpore. Hkrati se je krepilo prepričanje, da Teheran zavlačuje s pogajanji in ga skuša prepeljati žejnega čez vodo, kot ga je ruski avtokrat Vladimir Putin pri iskanju miru v Ukrajini. Potem ga je poklical še Netanjahu in prepričal, da je odobril njihov vojaški poseg.

Ameriška vlada je sprva ubirala srednjo pot, v ozadju pomagala z obveščevalnimi podatki in orožjem, navzven ohranjala distanco do spopada. Toda ko je njegova najljubša televizija Fox News opevala vojaško genialnost in uničujočo učinkovitost izraelskih napadov, so se Trumpova stališča začela nagibati k vse bolj odločni ameriški podpori, da bi bil tudi sam deležen zaslug za morebiten poraz Irana. Napovedi, da je jedrski sporazum s Teheranom zlahka dosegljiv, so se prelomile v vse bolj vojne tone, v zahteve po »brezpogojni predaji« ter grožnje iranskemu vrhovnemu voditelju, ajatoli Aliju Hameneju: »natančno vemo, kje je«, a ga »ne nameravamo odstraniti (ubiti), vsaj za zdaj ne«.

To je sprožilo več domačih zadreg. Usmrtitev tujega voditelja bi prekršila ukaz predsednika Geralda Forda iz 1976, da nihče, ki deluje v imenu vlade ZDA, ne sme sodelovati pri atentatu ali v pripravah nanj. Trump kot predsednik sicer lahko izda drugačen ukaz, a bi to brez dvoma sprožilo političen vihar. Prav tako ni bilo jasno, kaj pomeni zahteva o »brezpogojni predaji«, saj ZDA niso napovedale vojne Iranu, to uradno lahko stori samo kongres. V njem so tako predstavniki republikancev kot demokratov skušali doseči sprejem resolucije, s katero bi morala Bela hiša za napad dobiti soglasje parlamenta.

Profimedia

Slamnata vohunka

Perzija je že dolgo spolzko področje ameriških vlad, vse od operacije Ajax, ko je obveščevalna agencija Cia v začetku petdesetih na prošnjo Britancev pripravila vojaški udar in zrušila demokratično izvoljenega premierja Mohameda Mosadeka, predstavnika sekularne demokracije v državi. Avtokratska monarhija je državo leta 1979 pripeljala do iranske revolucije, ki je oblast potisnila v roke versko skrajnih šiitskih klerikov. Takratna kriza s talci je bila usodna za predsedovanje demokrata Jimmyja Carterja. Takoj zatem je afera Iran-Kontraši omadeževala predsedovanje republikanca Ronalda Reagana, ki je Teheranu prodajal orožje, da bi dobil denar za podporo desnih upornikov v Nikaragvi.

Iranske spletke v povojnem Iraku so nagrizle predsedovanje republikanca Georgea Busha mlajšega. Teroristični napad na Izrael, ki ga je 7. oktobra 2023 izvedlo palestinsko gibanje Hamas, tesno povezano z Iranom in njegovo »osjo upora«, je sprožilo brutalen izraelski odziv, ki je pomagal razmajati predsedovanje demokrata Joeja Bidna. Podobno se je Trumpov drugi mandat namesto od napovedanega izvijanja iz bližnjevzhodnih politik, ki so »razrušile več držav, kot pa so jih zgradile« (kar je še prejšnji mesec dejal v Savdski Arabiji), premika v smer »neumnih vojn«.

Ameriški predsednik je znova spodnesel noge svojim obveščevalcem. Marca je Tulsi Gabbard, njegova direktorica obveščevalnih služb – in dolgoletna nasprotnica vojne z Iranom – zatrdila, da Teheran ne gradi jedrskega orožja in da ajatola Hamenej »ni ponovno zagnal programa za njegov razvoj, ki ga je ustavil leta 2003«. Trump raje verjame Izraelcem. Ti govorijo o iranski »skupini za poseben napredek«, ki naj bi že šest let organizirala hiter proces za jedrsko oborožitev, zato naj bi bila država tik pred »točko brez vrnitve«, ko Izrael ne bi bil več sposoben ustaviti iranskega razvoja jedrske bombe.

Netanjahu sicer vsaj že dve desetletji ponavlja, da Teheran le še meseci ločijo od bombe, včasih jo za dobro mero celo nariše. A so ameriški mediji Wall Street Journal, New York Times in CNN prejšnji teden poročali, da so ameriške obveščevalne agencije skeptične do novih izraelskih trditev. Podobno je Rafael Grossi, generalni direktor agencije za atomsko energijo (IAEA), dejal, da jim Jeruzalem ni predložil »dokazov o sistematičnih prizadevanjih (Irana) za razvoj jedrskega orožja«. Trumpa to ni omajalo, »ne zanima me, kaj je rekla,« je zavrnil mnenje svoje prve obveščevalke in ponovil izraelske trditve, da je perzijski režim tik pred tem, da postane jedrska sila.

Gabbardova je bila vedno izjemno sporna izbira za tako odgovoren položaj, a nekdanjo demokratko s Trumpom povezuje skupno nezaupanje v delo ameriških obveščevalnih agencij in nenavadna naklonjenost do Putina. Po poročanju časnika Politico naj bi predsednika razdražil videoposnetek, ki ga je Gabbardova na začetku meseca objavila na družbenih omrežjih in v katerem je opozarjala pred »politično elito in vojnimi hujskači, ki lahkomiselno netijo strah in napetosti med jedrskimi silami«.

Zato naj bi jo načrtno izključili s sestanka v predsedniškem letovišču Camp David, kjer je vojaški in obveščevalni vrh države snoval odzive na izraelski napad na Iran. Če direktorica nacionalne obveščevalne službe ne sodeluje pri tako pomembnih razpravah, ima to dvojno sporočilo. Eno je o dejanskem pomenu Gabbardove, drugo o slamnati moči službe, saj jo vodje obveščevalnih agencij, kot je direktor Cie, pogosto obidejo in imajo zadnjo besedo.

Profimedia

Boj frakcij

Razkol med obveščevalno direktorico in predsednikom odraža tudi razkol znotraj republikanske stranke. Na eni strani jastrebi, kot je vplivni senator Lindsey Graham iz Južne Karoline, Belo hišo vse od izbruha nove bližnjevzhodne vojne spodbujajo, naj »dokonča posel« in pomaga zrušiti oblast v Teheranu. Največji del stranke pa ima podobna stališča kot poslanec Tim Burchett iz Tennesseeja, ki je dejal: »Ne potrebujemo še ene neskončne vojne na Bližnjem vzhodu. Moramo globoko vdihniti … in pustiti Izraelcem, da opravijo svoje.«

Podobna sporočila prihajajo iz najmanjše struje izolacionistov, ki predsednika odvračajo od vojaških posredovanj. »Vsak, ki se slini, da bi se ZDA v celoti vključile v izraelsko-iransko vojno, ni del gibanja Najprej Amerika/MAGA,« je poslanka Marjorie Taylor Greene napadla jastrebe. Senator Rand Paul in poslanec Thomas Massie, libertarno usmerjena konservativca iz Kentuckyja, sta pozivala k oživitvi pogajanj. To so bili trije osamljeni glasovi v kongresu, zunaj so jih podpirali številni vplivni komentatorji iz gibanja MAGA, kot sta Tucker Carlson in Steve Bannon.

Prvi je v dolgem pogovoru s senatorjem Tedom Cruzom iz Teksasa, enim od zagovornikov posredovanja, tega izprašal, kakšna država je Iran. Ker ni vedel osnovnih podatkov, denimo koliko prebivalcev ima, mu je očital: »Ste senator, ki poziva k strmoglavljenju vlade, pa o državi ne veste ničesar.« Carlsona bi težko obtožili, da je moralna ali intelektualna avtoriteta, njegov slog histeričnega klovna je skoraj samouničujoč, a je zasliševanje Cruza zgovorno pokazalo, s kakšno lahkoto jastrebi hujskajo k vojaškim akcijam. Tem ni naklonjeno niti javno mnenje na desnici.

Organizacija YouGov je v prvih dneh po izraelskih napadih opravila anketo, v kateri je le 19 odstotkov volivcev, ki so lani glasovali za Trumpa, podprlo ameriško »vpletanje v konflikt med Izraelom in Iranom«. Trumpa to ne vznemirja, »Moji podporniki so danes bolj zaljubljeni vame in jaz sem bolj zaljubljen v njih, celo bolj, kot so bili v času volitev, ko smo dosegli popolno zmago,« je v svojem globokoumnem slogu zavrnil vprašanja o razkolu. Njegova samozavest ni le krinka, ko je Carlsona označil za »čudaka«, naj bi ga ta poklical in se mu opravičil, zato je predsednik nato spravljivo razglasil, da je Carlson čisto »prijazen fant«.

Podpredsednik J. D. Vance, odločen nasprotnik posredovanj v tujini, je objavil, da so ljudje lahko upravičeno zaskrbljeni »po zadnjih 25 letih idiotske zunanje politike«, vendar dodal, da morajo dvomljivci zaupati predsedniku. Ta naj bi po njegovih besedah »pokazal izjemno zadržanost«, vendar se bo »morda odločil, da bo moral sprejeti nadaljnje ukrepe za konec iranskega bogatenja urana«. Vse to kaže, da ima Trump še vedno trdno v rokah vajeti republikanske stranke. Oporečnikom znotraj gibanja MAGA je odločno zabičal, da je on njegov oče, zato tudi odloča o tem, kaj pomeni geslo Najprej Amerika.

Profimedia

»MAGA zunanja politika je tisto, za kar se odloči Trump, ostali v stranki pa se s tem strinjajo,« trdi Zack Beauchamp iz časnika Vox. Po njegovih besedah je sedanja ameriška zunanja politika »mednarodna različica Trumpovega delovanja na nepremičninskem trgu New Yorka v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja«. Ne gre le za besedno figuro, njegov ključni mož v pogajanjih ni zunanji minister Marco Rubio, ampak nepremičninski kolega Steve Witkoff, ki je od strokovnjaka za stanovanja preskočil do mojstra diplomacije in posebnega odposlanca za praktično vse krize.

Muhe nestabilne osebnosti

Politologinja Elizabet Saunders z univerze Columbia trdi, da smo priča razgradnji mehanizmov ameriške zunanje in varnostne politike, posledice pa bomo čutili še dolgo po koncu Trumpovega drugega mandata. Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je kongres predsednikom podeljeval vedno več moči pri odločanju o zunanjih zadevah,

Trump je podedoval obsežen aparat za nacionalno varnost in močno razgrajen sistem nadzora nad izvršilno vejo oblasti. Vrhovno sodišče in kongres sta ustavila prizadevanja, da bi omejili njegovo moč, zato Beauchamp govori o skoraj diktatorski moči predsednikov. Saundersova pa o »osebnostnih diktaturah«, režimih, kot sta Rusija ali Severna Koreja, kjer voditelj vlada brez resničnih omejitev. »Takšne države imajo zgodovino šlamparij v zunanji politiki, diktatorji so nagnjeni k vojaškim avanturam, nepredvidljivim odločitvam in samouničevalnim politikam.«

To kaže Trumpov hitri preskok s pogajanj z Iranom k vojni retoriki. Ne gre za nenaden zasuk zunanjepolitičnega pogleda, ampak je posledica nagnjenosti k temu, da nanj zlahka vplivajo ljudje okoli njega. Ali zviti voditelji držav, s katerimi imajo ZDA posebne odnose. Sploh pri temah, pri katerih nima fiksnih in nespremenljivih stališč (denimo kot je obsesija s trgovinskim primanjkljajem in carinami). Še pri teh se je izkazalo, da se rad zapleta v grožnje in škodljive ukrepe, nato pa se umakne, ko postanejo posledice preveč očitne. Po številnih grožnjah in preobratih med trgovinsko vojno se je v svetu financ razširila označba, da je TACO predsednik (angleška kratica stavka Trump se vedno ustraši), ki jo je skoval Robert Armstrong, kolumnist časnika Financial Times. Njegovi kritiki so jo hitro pograbili in razširili na druga področja, denimo nenehno spreminjanje stališč do zaostritve sankcij proti Rusiji.

Tokrat so mnogi držali pesti, da bi njegov TACO vzgib prevladal na Bližnjem vzhodu. V prvi vladi so ga obkrožali izkušeni politiki, ki so ga zmogli pregovoriti, naj se odpove radikalnim zamislim. Ne vedno in takoj, leta 2017 se je nekaj časa zdelo, da bodo Združene države napovedale vojno Severni Koreji. Sedaj so okoli njega lojalisti, razdeljeni v frakcije MAGA, vsaka od njih pa ga skuša prepričati, da je njihov pristop najbližji njegovi viziji Najprej Amerika. »Težava je v tem, da take vizije ni, so le njegovi zmešani nagoni in prizadevanja podrejenih za naklonjenost,« trdi Beauchamp. In opozarja, da je ameriška zunanja politika rezultat »zmedenih in protislovnih muh nestabilne osebnosti«.