Ugotavljam, da te njegove izjave nakazujejo, da bodo ZDA pod njegovim vodstvom ponovno začele obravnavati celotno zahodno poloblo (Severno, Srednjo in Južno Ameriko) kot sfero izključnega ameriškega vpliva (obuditev t. i. Monroejeve doktrine).

To pomeni, da Američani tako južno od Ria Granda (ameriško-mehiška meja) kot tudi severno od 49. vzporednika (ameriško-kanadska meja) po vsej verjetnosti ne bodo več dopuščali gospodarske ali celo vojaške prisotnosti konkurenčnih velesil (Ruske federacije in zlasti LR Kitajske, v manjši meri pa tudi Irana).

Trump je tako 18. decembra na spletni platformi Truth Social napisal: »Številni Kanadčani si želijo, da bi Kanada postala 51. zvezna država naše Unije. Tako bi ogromno prihranili glede davkov in vojaške zaščite. Mislim, da je to dobra ideja!« Čez nekaj dni pa je pred več tisoč privrženci v Arizoni zagrozil Panami, da bodo Američani vnovič prevzeli neposredni nadzor in upravljanje Panamskega prekopa, kot so ju imeli do leta 1999, če panamske oblasti ne bodo prenehale z »zaračunavanjem oderuških pristojbin« ameriških ladjam za uporabo te strateške povezave med Atlantskim in Tihim oceanom.

Uradni Washington po njegovih besedah prav tako ne bo dovolil, da bi prekop sčasoma prešel v »napačne roke«; pri tem je imel v mislih dejstvo, da kitajsko logistično podjetje CK Hutchison Holdings upravlja dve manjši trgovski luki v coni Panamskega prekopa.

Poleg tega to podjetje na območju prekopa gradi še novo trgovsko luko, pristanišče za turistične križarke in most preko prekopa. Panamski prekop so, kot je znano, začeli kopati Francozi leta 1881, vendar so zaradi finančnih težav in težavnosti gradnje po več kot dveh desetletjih obupali in projekt so leta 1904 prevzeli Američani. Še prej so jeseni 1903 z diplomatskimi pritiski in vojaško intervencijo omogočili odcepitev province Paname od Kolumbije, saj slednja glede statusa prekopa ni soglašala z vsemi ameriškimi zahtevami. Prekop, ki je dolg 82 kilometrov, je bil dokončan januarja 1914.

Dolg seznam ameriških nakupov ozemelj

Isti dan (22. decembra) pa je Trump ob imenovanju novega ameriškega veleposlanika na Danskem objavil še: »Zaradi nacionalne varnosti in svobode po vsem svetu ZDA čutijo, da morajo absolutno imeti v lasti in pod nadzorom Grenlandijo.« Trump je sicer že med svojim prvim mandatom v Beli hiši (2017–2021) jeseni 2019 dal vedeti, da so »ZDA zainteresirane za nakup Grenlandije od Danske«.

Ker je predsednica danske vlade Mette Frederiksen odločno zavrnila njegovo ponudbo (»Grenlandija ni na prodaj … Grenlandija niti ni Danska v pravem pomenu besede, temveč pripada Grenlandcem … Hvala bogu so časi, ko si lahko kupoval in prodajal dežele in njihove populacije, mimo.«), je hudo užaljeni Trump odpovedal uradni obisk v Köbenhavnu in na tviterju užaljeno pribil: »Tako se ne pogovarja z ZDA! Vsaj pod mojim predsedovanjem ne.«

Profimedia

Grenlandija, ki je največji otok na svetu (2,16 milijona kvadratnih kilometrov), ima le okoli 60.000 prebivalcev (v veliki večini so to avtohtoni Inuiti). Približno 83 odstotkov njene površine prekriva led. Kot avtonomno ozemlje Kraljevine Danske uživa Grenlandija široko avtonomijo, saj sta v pristojnosti danskih oblasti le še zunanja in obrambna politika. Naj pa dodam, da Danska vsako leto prispeva slabo polovico proračunskega denarja, s katerim razpolaga Grenlandija.

Pri analiziranju zgodovinskega ter geopolitičnega/geoekonomskega ozadja teh (ne)diplomatskih zapletov (bržkone bi bil ustreznejši izraz izpadov) v zvezi s suverenostjo nad Grenlandijo je treba upoštevati, da imajo Američani dolgo in uspešno tradicijo kupovanja ozemelj od drugih držav. Leta 1803 so tako od Francije kupili večji del porečja Mississippija in skoraj podvojili obseg ozemlja ZDA ( Louisiana Purchase), sledil je nakup puščavskega ozemlja (dela današnjih zveznih držav Arizone in Nove Mehike) od Mehike leta 1854 (Gadsden Purchase), leta 1867 pa so od Ruskega carstva za 7,2 milijona dolarjev kupili Aljasko.

Zanimivo je, da so Američani tudi z Danci že izvedli eno tovrstno kupčijo: spomladi 1917 so slednji prvim za 25 milijonov dolarjev prodali tri Danske zahodnoindijske otoke v Karibih. Američani so jih nato preimenovali v Ameriške Deviške otoke (US Virgin islands).

Pri obravnavanju ameriških ozemeljskih akvizicij skozi zgodovino naj omenim, da je je geolog Benjamin Mills Peirce že leta 1868 za ameriški State Department pripravil poglobljeno analizo, v kateri se je zavzel, da bi ZDA od Danske kupile Grenlandijo in Islandijo. Glede Grenlandije je zapisal, da je bogata z raznimi rudami in morsko favno, predvsem pa bi vključitev Grenlandije v ZDA »z obeh strani obkolilo britansko Ameriko« (današnja Kanada) in jo »postopoma odtrgalo od Britanije, tako da bi postala del ZDA«.

Ko je nacistična Nemčija spomladi 1940 okupirala Dansko (in Norveško), so Američani (po dogovoru z dansko vlado v izgnanstvu) zasedli Grenlandijo in Islandijo in na obeh ozemljih vzpostavili več vojaških baz. Na severozahodu Grenlandije je tako vse od tedaj locirano ameriško letalsko-radarsko oporišče Thule (novo ime Pituffik), ki je med hladno vojno igralo zelo pomembno vlogo pri obrambi Severne Amerike pred sovjetskimi jedrskimi bombami in raketami.

Šele pred nekaj leti so bili objavljeni dokumenti, iz katerih je razvidno, da je ameriški predsednik Harry Truman leta 1946 Danski za Grenlandijo ponudil sto milijonov dolarjev v zlatu, vendar so danske oblasti to ponudbo vljudno zavrnile. Pri analizi ozadja obravnavane Trumpovih izjav o Grenlandiji je treba predvsem upoštevati, da so se naravne in geopoliične razmere na Arktiki po zlomu bipolarnosti precej spremenile (klimatske spremembe oziroma hitro taljenje polarnega ledu, vnovična čedalje bolj aktivna vloga Ruske federacije ter vse večja prisotnost LR Kitajske tudi na Arktiki), o čemer sem za Reporter obširno pisal junija lani.
Grenlandija – prava zakladnica strateških naravnih virov.

Profimedia

Ruska federacija kot glavna naslednica razpadle Sovjetske zveze je v zadnjih 12 letih spet strateško asertivna v tej regiji. Tako so doslej renovirali in revitalizirali več kot 50 nekdanjih sovjetskih vojašnic kopenske vojske, vojaških letališč in pristanišč, radarskih postaj, bunkerskih kompleksov in skladišč orožja na skrajnem severu. Vzpostavili so osem osrednjih vojaških baz na obalah Arktičnega oceana, od polotoka Kole do Beringove ožine, v katerih so nastanjene enote iz vseh rodov ruskih oboroženih sil.

V Murmansku je tradicionalno tudi sedež Severne flote; številne njene ladje in podmornice so, kot je znano, oborožene z jedrskim orožjem (kar osem od enajstih ruskih podmornic, ki nosijo strateško jedrsko orožje, ima stalna oporišča na polotoku Kola). Uradna Moskva je pri Komisiji OZN za razmejitev epikontinentalnih pasov tudi vložila zahtevo za razširitev svoje izključne gospodarske cone v Arktičnem oceanu kar za 2,1 milijona kvadratnih kilometrov.

Še bolj kot obnovljena ruska asertivnost pa ameriške oblasti moti in skrbi naraščajoči interes LR Kitajske za arktično regijo in še posebej za Grenlandijo. Že v 80. letih prejšnjega stoletja so kitajske oblasti ustanovile Polarni raziskovalni inštitut v Šanghaju, leta 2004 pa so Kitajci na norveškem otočju Svalbard odprli polarno raziskovalno postajo Rumena reka. Maja 2013 je LR Kitajska dobila status države opazovalke pri Arktičnem svetu, po mnenju poznavalcev zato, ker so se njegove stalne članice strinjale, da bodo tako lahko – vsaj nekoliko – nadzorovale kitajsko početje na skrajnem severu.

Grenlandske oblasti so tudi zaradi močnega ameriškega pritiska, denimo, spomladi 2021 za nedoločen čas ustavile skupni grenlandsko-kitajski projekt ekstrakcije redkih zemeljskih elementov na nahajališču Kvanefjeld. Kitajska po navedbah poznavalcev že vrsto let diskretno podpira težnje Grenlandcev po samostojnosti, saj se, kot trdijo dobro informirani, zaveda, da bi z razmeroma nerazvito državo, ki ima le okoli 60.000 prebivalcev, bistveno laže manipulirala kot z visoko razvito 5,8-milijonsko Dansko, ki je poleg tega še članica EU in Nata.

Uradni Washington je tudi vznejevoljen zaradi kitajsko-ruskega projekta o vzpostavitvi t. i. polarne ceste svile: zaradi hitrega taljenja polarnega ledu se namreč odpirajo arktične plovne poti, strokovnjaki so izračunali, da bo to skrajšalo plovno pot trgovskih ladij med pristanišči v Vzhodni Aziji na eni ter lukami v Severni Ameriki za približno 20 dni.

Ta cesta je sestavni del kitajskega megaprojekta En pas, ena cesta, katerega popolna realizacija bi pomenila začetek hegemonije rumene supersile v Evraziji in po vsej verjetnosti tudi na globalni ravni. Vzpostavitev polarne svilne poti je kajpada mogoča le zaradi hitrega taljenja ledu na Arktiki; ameriški klimatologi celo predvidevajo, da že sredi 40. let tega stoletja v Arktičnem oceanu skoraj ne bo več obsežnejših ledenih plošč.

Tudi ruske oblasti so nadvse zainteresirane za operacionalizacijo te nove arktične plovne poti, saj se nadejajo transportnih pristojbin od 5 do 10 milijard dolarjev na leto in večjega dotoka tujih investicij na polarna območja. Zdajšnje kitajske vodstvo na čelu s Xijem Jinpingom je, kot kaže, trdno odločeno, da bo LR Kitajska ne le dominantna kopenska, temveč tudi pomorska sila sveta, zato mora biti prisotna in vplivna tudi na Arktiki.

Grenlandija je tako za Američane kot tudi za Kitajce izjemno zanimiva predvsem zaradi svojega rudnega bogastva. Po ocenah Geološke službe ZDA pod grenlandskim ledom in morskim dnom leži kar 13 odstotkov svetovnih zalog nafte (okoli 110 milijard sodov) in celo 30 odstotkov vseh nahajališč zemeljskega plina. Grenlandija je bogata tudi z diamanti, rubini, cinkom, svincem, kobaltom, zlatom, železom in bakrom.

Ključnega pomena pa je dejstvo, da so na največjem svetovnem otoku bogata nahajališča redkih zemeljskih kovin (rare earth materials). Gre za t. i. lantanide (lantanij, cerij, prometij, terbij, holmij, erbij, tulij …), ki se jih uporablja v visokotehnološki elektroniki, telekomunikacijski opremi, vojaški, letalski in vesoljski tehnologiji, avtomobilizmu, sodobni medicinski opremi ipd.

Tudi vprašanje dostopa do redkih kovin je treba obravnavati v kontekstu ameriško-kitajskega rivalstva za globalno hegemonijo: kar 83 odstotkov dokazanih nahajališč t. i. težkih redkih kovin je na kitajskem ozemlju, in ameriške oblasti se upravičeno bojijo, da bo uradni Peking zaradi zelo verjetnega nadaljnjega zaostrovanja odnosov med supersilama prepovedal oziroma občutno omejil izvoz teh kovin v ZDA in njihove zaveznice. Po izsledkih geologov naj bi dobra desetina svetovnih zalog teh kovin ležala pod grenlandskim ledom.

Sporni status Severozahodne morske poti

V razmrah občutnih klimatskih sprememb postaja za Američane čedalje bolj zanimiva tudi komercialna plovba po t. i. Severozahodni morski poti oziroma prehodu (Northwest passage), ki teče vzdolž arktičnih obal ameriške Aljaske, Kanade in Grenlandije. Če bi namreč po tej morski poti stekel redni ladijski promet, bi to znatno skrajšalo čas plovbe med severnoameriškimi pristanišči na Atlantskem in Tihem oceanu ter lukami v Evropi in (deloma tudi Aziji), predvsem pa bi to razbremenilo naraščajoči pritisk na Panamski prekop.

Profimedia

Ob tem pa je treba omeniti, da je mednarodnopravni status Severozahodne morske poti že dolga desetletja jabolko spora med Kanado in ZDA; medtem ko prva trdi, da večina trase te plovne poti pripada kanadskim notranjim vodam, pa uradni Washington vztraja, da je Severozahodna pomorska pot mednarodna ožina, po kateri smejo v skladu z načelom t. i. neškodljivega prehoda pluti ladje vseh držav, ne da bi prej zaprosile za dovoljenje pristojne organe Kanade. To ameriško stališče podpira tudi Evropska unija.

Leta 1988 sta državi sicer podpisali začasni sporazum o sodelovanju na Arktiki, s katerim je ameriška stran privolila, da bo v »prehodnem obdobju« Kanado zaprošala za dovoljenja glede plovbe po omenjeni morski poti, vendar se je v zadnjih letih spor med državama glede njenega mednarodnopravnega statusa spet razvnel.

Soglašamo lahko z danskim varnostnim analitikom Jonom Rahbekom-Clemmensen, ki je že leta 2019 poudarjal: »Trumpova ponudba za nakup Grenlandije ni nora domislica, ampak je izraz stalno naraščajočega ameriškega interesa za Grenlandijo. Ta pa je posledica strahu pred kitajskim in ruskim prodorom.«

Predvsem pa so vsa tri stališča/predlogi, ki jih je v zadnjem mesecu izrazil Trump (glede Panamskega prekopa, Kanade in Grenlandije), po oceni poznavalcev jasni dokazi, da so novi/stari predsednik ZDA in njegovi najožji sodelavci trdno prepričani, da je celotna zahodna polobla sfera izključnega ameriškega vpliva; iz tega sledi, da je od tam treba z raznimi metodami in instrumenti zunanje in varnostne politike čim prej odstraniti (ali vsaj minimalizirati) prisotnost Ameriki konkurenčnih supersile/velesil, začenši z LR Kitajsko.

Profesor mednarodnih odnosov na ameriški univerzi Johna Hopkinsa Hal Brands takole komentira Trumpove izjave: »Zdi se, da bo, naj tako rečem, kontinentalizem vsaj za nekaj časa spodrinil globalizem pri koncipiranju in izvajanju zunanje in varnostne politike naše države.« Drznem si reči, da takšna kontinentalna strategija – recimo ji Monroejeva doktrina 21. stoletja – poskuša uskladiti tiste imperialistične težnje, ki so pod površino diplomatsko-političnega leporečja še vedno zelo prisotne med ameriško politično in poslovno elito, z bolj realnim dojemanjem multipolarne dinamike sodobnega sveta.

Več kot očitno je tudi, da Trumpova ekipa mednarodno skupnost doživlja kot džunglo, kjer ni tako rekoč nobenih splošno sprejetih načel in pravil, temveč velja zgolj brutalna pravica močnejšega. Prav tako v takšnem svetovnem nazoru oziroma stanju duha ni omembe vrednih razlik med nasprotniki in zavezniki, kajti tudi slednji lahko hitro postanejo tarče sankcij ali celo agresije, če posedujejo nekaj, kar si želi supersila (primer: Danska in njena suverenost/nadzor nad Grenlandijo).

Ne more biti dvoma, da Trump in njegovi sodelavci z globokim prezirom gledajo na koncept globalne skupnosti, ki ga zagovarja Evropska unija (vladavina mednarodnega prava, mirno reševanje sporov, spoštovanje človekovih pravic, učinkoviti multilateralizem, prenašanje suverenih pristojnosti držav na nadnacionalne integracije itd.) To gotovo velja tudi za druge sodobne avtokrate (Vladimirja Putina, Xija Jinpinga, Tajipa Erdogana …), ki sanjajo in si aktivno prizadevajo, da bi njihove države ponovno postale mogočni imperiji, obdani z vazalnimi »državami«.

Profimedia

Ob vsem tem mi na misel prihajajo legendarne besede nemškega komentatorja in urednika Thea Sommerja, ki je ob izvolitvi Ronalda Reagana za 40. predsednika ZDA novembra 1980 bralce zaskrbljeno, skoraj panično pozval: »Pripnite si varnostne pasove! Pred nami je divja in dolga vožnja.«

Verbalno razkazovanje mišic

Med novinarsko konferenco v svoji zasebni rezidenci Mar-a-Lago na Floridi je Trump 7. januarja celo izjavil, da je pripravljen uporabiti oboroženo silo, da bi vzpostavil ameriški nadzor nad Panamskim prekopom in Grenlandijo, saj naj bi bilo to nujno za zagotavljanje nacionalne varnosti in gospodarske uspešnosti ZDA. Alternativna možnost, tako Trump, pa je uvedba visokih carin za danske izdelke in storitve na ameriškem trgu (tam so zelo dejavna zlasti danska farmacevtska podjetja na čelu z Novo Nordiskom in H. Lundbeckom), če bi uradni Köbenhavn trmoglavil glede svoje suverenosti nad Grenlandijo.

Isti dan je na »zasebni obisk« na Grenlandijo pripotoval tudi Trumpov najstarejši sin Donald ml. V izjavi za tamkajšnje medije je poudaril, da je predvsem prišel »občudovat prelepo naravo« in da nima dogovorjenih srečanj z grenlandskimi politiki. Na ponovno izražene Trumpove pretenzije po največjem svetovnem otoku se je 8. januarja ostro odzval šef francoske diplomacije Jean Noel Barrot: »Evropska unija ne bo dopustila, da bi druge države napadale njene suverene meje ne glede na to, kje so.« Dodal je še, da se EU »ne sme pustiti zastraševati ali biti pretirano zaskrbljena«, ampak se »mora prebuditi in okrepiti«.

Kot opozarjajo strateški analitiki, Trumpove ekspanzionistične eskapade že zdaj zelo negativno vplivajo na čezatlantske odnose, še posebej na kohezivnost in s tem operativnost Nata; to pa je seveda voda na mlin Rusiji in Kitajski. Po drugi strani nekateri poznavalci zatrjujejo, da Trumpove neoimperialistične retorike v zvezi z Grenlandijo ni treba jemati dobesedno; šlo naj bi le za verbalno razkazovanje mišic pred neizbežnimi prihodnjimi pogajanji o izkoriščanju lukrativnih naravnih virov.