Če nas je slovenska politika kdaj česa naučila, potem nas je tega, da ni konec, dokler ni konec. Kdor je mislil, da so volitve dokončno mimo in da je izvolitev nove vlade le vprašanje časa, se lahko ugrizne v jezik. Zadnje dejanje enega od dveh dominantnih političnih blokov presega politični boj znotraj zakonodajne veje oblasti, ki izvoli izvršilno, saj se preliva tudi v sodno vejo.

O tem, kateri genij je leve aktiviste nagovoril, naj na ustavno sodišče vložijo ustavno pritožbo, bomo lahko še dolgo razpravljali. Pa tudi o tem, za kako tvegano igro gre, saj nam primer Donalda Trumpa iz januarja 2020 jasno kaže, kaj se zgodi, če naščuvana množica začne verjeti, da so bile volitve nelegitimne, ukradene in da je v resnici zmagal njihov kandidat.

Ne trdim sicer, da možganski trust tistega dela slovenske levice, ki je prepričan, da lahko na ustavnem sodišču premaga Janšo in mu prepreči oblikovanje vlade, posnema Trumpa, vendar je treba v vsakem primeru izpostaviti, da bi oporekanje legitimnosti marčnih volitev brez jasnih in prepričljivih dokazov državo pahnilo v nepredstavljivo politično krizo, pravzaprav v neko novo državljansko vojno.

Ker česa takšnega v 35-letni zgodovini države še nismo videli, je nujno, da ostanemo hladnokrvni in racionalni. Kajti če že politični eliti obeh taborov nista sposobni ravnati v korist države, ostanemo edini varuh normalnosti neodvisne državne institucije in pa seveda mi, državljani. Ki nas imajo levi in desni lažnivci, hipokriti in prevaranti že več kot trideset let za norce.

Marčne parlamentarne volitve so žalosten dokaz, kako nizko je padla slovenska politika, da se ni več sposobna dogovoriti niti glede temeljnih postulatov demokracije, med katerimi je spoštovanje volilnega izida na zelo visokem mestu. Če tega soglasja ni, se odprejo vrata primitivizmu, nasilju in državljanski vojni.

Levičarski aktivisti, ki so minuli petek na ustavno sodišče vložili ustavno pritožbo, ne zasledujejo pravnih, temveč politične interese. Kajti v pravnem smislu bi morala pritožba, kot je ugotovil že nekdanji vrhovni in ustavni sodnik Jan Zobec, končati v košu za smeti na ustavnem sodišču.

Vendar pa ni nujno, da je spodbijanje veljavnosti volitev na ustavnem sodišču tudi edini oziroma resnični namen aktivistov, ki to delo opravljajo za nekoga drugega. Kaj pa je pravi namen, se lahko vprašamo. Zelo jasen – vreči senco dvoma na legitimnost in legalnost marčnih volitev. Na to je posredno namignil že eden od pritožnikov, filozof Rudi Rizman, ko se je spraševal, ali so bile te volitve sploh svobodne in legitimne.

Pustimo ob strani, da cvetober levičarskih razumnikov, katerih povprečna starost je okoli 75 let, spet opravlja umazano delo za nekoga iz ozadja; bolj nas lahko skrbi trumpovsko zanikanje legitimnosti volitev, s čimer aktivisti antijanšizma hočeš nočeš uničujejo zaupanje vseh v državne institucije, v sistem zavor in ravnovesij in ne nazadnje tudi parlamentarizma kot takega.

Če so nekatere stranke prevarale volivce, ker so v predvolilni kampanji obljubljale eno, danes pa počnejo nekaj drugega – šampiona na tem področju sta zlasti Zoran Stevanović in Anže Logar –, to še ne pomeni, da volitve niso bile legalne ali legitimne.

Če levičarski aktivisti, ki na Trgu republike Janšo obtožujejo, da je kot avtoritarec najel tujo paradržavo službo, ki mu je pomagala zmagati na volitvah, potem smo lahko zgolj in samo zmedeni. Janša je, kot kažejo uradni rezultati Državne volilne komisije, volitve izgubil, afera Black Cube mu je odnesla nekaj odstotkov.

Vendar pa Rudi Rizman in ekipa očitno razpolagajo z dokazi, da je bil Janša dejansko naročnik te operacije. Če imajo o tem dokaze, so jih dolžni predati policiji oziroma državnemu tožilstvu, ki vodi preiskavo o tem primeru.

Ampak občutek imam, da gospodje, ki bi radi s pomočjo ustavnega sodišča nekoliko »popravili« rezultate volitev, saj smo »na Slovenskem mi gospodar«, takšnih dokazov nimajo. Če bi jih imeli, ste lahko prepričani, da bi jih spravili v javnost že pred volitvami.

Levica, ki jo je Janša tokrat preigral s satelitskim Logarjem in »antisistemskim« Stevanovićem, si je očitno že opomogla od prvega šoka. Premier Robert Golob je potreboval več tednov, da je prišel k sebi.

Vmes je Janši uspelo sestaviti koalicijo, zato je možganski trust iz zakulisja levice do ideje o »nakupu« nekaj Stevanovićevih poslancev prišel prepozno. Če so obtožbe poslancev Resnice, da so jih ljudje iz kroga blizu svobodnjakov skušali »kupiti«, sploh verodostojne. Morda so, ni pa nujno. Kriva ovadba je še najmanj, česar se bojijo ljudje, ko se borijo za oblast.

Prav ta oblast je v Sloveniji postala središčna točka brutalnega spopada desnice in levice. In kot smo ugotovili že na začetku – vojne za oblast ta trenutek še vedno ni konec. V igri je precej več kot le to, kdo bo sestavil vlado in upravljal državo naslednja (štiri?) leta.

Gre tudi za vprašanje nadzora nad 12 milijardami državnega premoženja, ki jih formalno upravlja Slovenski državni holding. Gre za energetiko in nadaljevanje projekta NEK 2. Gre za kadriranje v podjetjih, ki so v državni oziroma paradržavni lasti. Seznami za kadrovanje so že nekaj časa pripravljeni, in če je Golobova vlada pred štirimi leti iz državnih institucij, vključno z nacionalno RTV hišo, izganjala janšiste, se nam zdaj obeta obratni inženiring.

Ne glede na vse, kar leti iz političnih krogov na obeh straneh, nas mora stanje duha v državi skrbeti. Letošnje volitve so še nekoliko znižale dno, za katero smo mislili, da je že doseglo najnižjo točko.

Težava, ki je ljudje zunaj politike nikakor ne zmoremo premagati, se nanaša na tiste akterje, ki že 35 let obvladujejo državo – med njimi so tudi takšni, ki niti ne gredo na volitve, pa nam vseeno govorijo o legitimnosti. Kdaj se bomo znebili teh škodljivcev, ki nam bodisi uničujejo državo bodisi ne naredijo nič, da bi jo zaščitili pred tujo in domačo mafijo? V kontekstu sistemske korupcije, proti kateri v 35 letih še nobena vlada ni naredila nič, je zgodba o izraelskem »vmešavanju« v slovenske volitve pravzaprav smešna.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.