Ne maram, če se oče in mati prepirata,« je konservativni komentator Scott Jennings v začetku prejšnjega tedna opisal muke, ki jih je občutil dobršen del ameriške desnice. Takrat je razkol med predsednikom ZDA Trumpom ter njegovim donedavnim tesnim svetovalcem in sponzorjem Muskom še vedno le tlel, čeprav je slednji vedno bolj odločno metal polena pod zakonodajne načrte Bele hiše. Potem smo v četrtek doživeli razplet, kot ga lahko spišeta le vase zaljubljeni nekdanji zvezdnik resničnostne televizije, tako zazrt v preteklost, da prezira sedanjost, in s koktajlom drog prepojeni neuravnovešeni vizionar Musk, ki je zazrt predaleč v prihodnost, da bi jasno videl in razumel sedanjost.

Uvodno dejanje njunega političnega teatra naj bi bilo naraščajoče nezadovoljstvo slednjega, da njegova naložba okoli tristo milijonov dolarjev v volilno zmago Trumpa in republikancev ne daje pravih rezultatov. Še posebej, ker naj bi zajeten zakonski paket, v katerega je vlada strateško zapakirala vrsto reform (predvsem pa utrditev nižjih davkov iz prvega Trumpovega mandata), odpravil davčne olajšave in državne spodbude za električna vozila ter obnovljive vire energije. Oboje je temelj poslovanja Tesle, osrednjega podjetja Muskovega poslovnega imperija.

Milijarder je stopnjeval napade na zakonodajni paket, ki so ga za Trumpovo zadovoljstvo seveda poimenovali »veliki, čudoviti zakon«. Uradno gre za poseben zakon o usklajevanju proračuna, zato je v senatu zanj dovolj navadna večina, opozicija pa ga ne more ustaviti z obstrukcijo. Po tradiciji tako nastane nekakšna tlačenka, v katero skušajo spraviti čim več političnih ciljev vladajoče stranke. To je še toliko pomembnejše v drugem (in zadnjem) mandatu predsednika, saj temu izjemno hitro usiha politični vpliv.

Republikansko vodstvo kongresa je »veliki, čudoviti zakon« s hudimi mukami spravilo skozi spodnji dom kongresa, saj je proračunske jastrebe bolela glava ob različnih ocenah, da se bo zaradi njega državni dolg (ta znaša že krepko čez 36 tisoč milijard dolarjev) v prihodnjih desetih letih zredil še za od dva do štiri tisoč dodatnih milijard. Stopnjevanje Muskovih napadov nanj je le še spodbujalo upor. Trump je sprva nenavadno potrpežljivo prenašal sitnarjenje milijarderja in se nekaj časa celo izogibal televizijskim kameram. Ko pa je Musk oznanil, da gre za »odvratno spako«, s katero bo »kongres Ameriko spravil v bankrot«, in da bodo kaznovani vsi kongresniki, ki so ga podprli, je bilo jasno, da zatišje ne bo dolgo.

Profimedia

Prepiranje pred gosti

Nemški kancler Friedrich Merz se verjetno ni nadejal, da bo sedel tik ob odru ameriškega teatra. Čeprav tuji državniki sedaj vedo, da so obiski ZDA loterija, saj je Bela hiša postala izjemno nepredvidljiv politični ring. Nemški kancler je tako moral popraviti Američana, da invazija na Normandijo ni bil »težaven dan za Nemce«, pač pa začetek »osvobajanja moje države izpod nacistične diktature«. A to je ostal le retoričen drobec, zasenčila ga je sodobna priredba starogrške komedije, spektakel dveh ekscesnih, ambicioznih, samopromocijskih in brezsramnih izcedkov ameriškega duha, ki ne verjameta v nikakršne meje. Trump je novinarjem dejal, da je razočaran nad besedami »prijatelja Elona«, saj naj bi ta ves čas poznal vsebino zakona.

Potem se je dogajanje preselilo na družbena omrežja, Musk je prek svojega X začel nemudoma odgovarjati na izjave iz Bele hiše. Dejal je, da mu ni mar za subvencije, če se bodo znebili tudi vseh drugih proračunskih ocvirkov za posebne interese. »V celotni zgodovini civilizacije ni bilo nikoli zakonodaje, ki bi bila hkrati velika in lepa. Vsi to vedo! Ali dobite velik in grd zakon ali pa vitkega in lepega.« Svojim več kot dvesto milijonom sledilcev na X je zabičal, naj pritisnejo na senatorje in zahtevajo glasovanje proti zakonu. Predsednik je namignil, da ima Musk duševne motnje, na kar je ta odgovoril, da nehvaležni Trump brez njega ne bi zmagal, in na glas razmišljal, da je morda čas za ustanovitev nove stranke, ki ji bo mar za večino Američanov.

Medtem ko so navdušeni demokrati hiteli peči pokovko, je Trump presedlal na svoje družbeno omrežje Truth Social in zagrozil, da lahko hitro dosežejo proračunske prihranke, »milijarde in milijarde dolarjev, če Elonu ukinemo vladne subvencije in pogodbe (z državo).« Nato pa dodal, da se je »Elon obrabil«, zato je bil čas za njegov odhod iz vlade. Delnice Tesle so nemudoma strmoglavile, razbesneli Musk je boj stopnjeval do vrelišča. »Trump je v Epsteinovih dosjejih. To je pravi razlog, zakaj niso bili javno objavljeni. Lep dan še naprej, DJT!« (Jeffrey Epstein je bil vplivni ameriški finančnik, ki je v svojo mrežo spolnih zlorab otrok in mladostnic vpletel mnoge znane osebnosti.)

Milijarder se je za dobro mero strinjal s predlogom, da je čas za novo nezaupnico proti Trumpu in njegovo zamenjavo s podpredsednikom J. D. Vanceom. Slednji je dolgo molčal in šele pozno popoldne sporočil, da si je Trump »prislužil zaupanje gibanja, ki ga vodi. Ponosen sem, da stojim ob njem.« Kje in kako se bo končalo polivanje z gnojnico, je težo napovedati, saj ne Trump in ne Musk ne znata ustaviti prepira, če nimata zadnje besede. Musk je sicer pozneje nakazal, da je pripravljen umiriti razmere, Trump je denimo odpustil Vanceu, ko ga je ta med drugim primerjal s Hitlerjem. A se je večina ameriških analitikov strinjala, da bo predsednik le težko pogoltnil obtožbe o povezavah z Epsteinom.

Profimedia

Kdo bo zmagal?

V tem spopadu ima na kratki rok karte v rokah predsednik države, Muskova podjetja imajo skoraj sto pogodb s sedemnajstimi državnimi agencijami, lani so bile vredne okoli tri milijarde dolarjev. Padec delnic Tesle za okoli 14 odstotkov je pomenil, da se je vrednost podjetja znižala za 120 milijard dolarjev, Musk pa je na papirju izgubil 32 milijard osebnega premoženja. Trump lahko proti njemu usmeri vso moč državnega aparata in njegovih preiskovalnih teles. Vplivni konservativni strateg Stephen Bannon, ki že dolgo ostro kritizira Muska, je nemudoma predlagal, naj država »še pred polnočjo« zaseže podjetje SpaceX, ki je praktično edino v ZDA zmožno opravljati polete z astronavti do Mednarodne vesoljske postaje.

Poleg tega je prepričan, da bi morali začeti »formalno preiskavo priseljenskega statusa (Muska), ker sem trdno prepričan, da je nezakoniti tujec in da bi ga morali takoj izgnati iz države.« V Južni Afriki rojeni Musk ima sicer državljanstvo ZDA. Bannon je pozval tudi k uvedbi preiskave o Muskovi zlorabi drog in njegovih prizadevanjih, da bi prišel do zaupnih ameriških vojaških načrtov, povezanih s Kitajsko. Preklic varnostnih dovoljenj za Muska, četudi samo začasen med morebitnimi preiskavami, bi temu zelo otežil sodelovanje z vlado.

Na dolgi rok je prednost na strani Muska, ima denar, tehnologijo, ideološko širino in podporo med mladimi, medtem ko je Trumpu zvesta baza precej starejša. Moč denarja je v ameriškem političnem sistemu še posebej poudarjena. Poleg tega ima na voljo družbeno omrežje X, ki je sicer izgubilo nekaj prejšnjega vpliva, a je še vedno precej večji digitalni razglas od Trumpovega krmežljavega Truth Social. Ko je Musk v četrtek objavil anketo, ali je čas za novo politično stranko v ZDA, se je v prvih urah nanjo odzvalo skoraj dva milijona uporabnikov omrežja X, več kot 80 odstotkov jih je glasovalo »za«.

Kot poveljnik kvazi vladnega urada z zvenečim imenom ministrstvo za učinkovitost vlade (DOGE) je imel Musk s sodelavci dostop do ogromne količine občutljivih vladnih podatkov. Nihče ne ve, koliko jih je morda končalo na njegovih zasebnih strežnikih, tako da lahko Trumpa in vlado zapleta v neprijetna in težavna razkritja ter hromi njeno delo. Musk gradi infrastrukturo prihodnosti (internet, sateliti, avtomobili, energija), Trump le retoriko preteklosti. »Trump ima še 3,5 leta kot predsednik, jaz bom naokoli še 40 in več let,« je Musk prek X poslal jasno svarilo. Toda če se bo spopad nadaljeval le na političnem terenu, bo Trump brez dvoma gospodar njegovega ritma. Tudi predstavniki republikanske stranke so se v prvih odzivih postavili na njegovo stran.

Neizpolnjene obljube

Musk in Trump sta od lanskega poletja glavna junaka nenehne drame v Washingtonu. Če je prvi velemojster nenehnega zbujanja pozornosti, tudi negativne, in njenega izrabljanja v politično korist, se je Musk pridno učil veščine. Nekaj časa se mu ni bilo mogoče izogniti, zasenčil je celo predsednikovo prisego, ko je na shodu stegnil desnico v pozdrav. In so njegovi kritiki (ter ganjeni neonacisti in zagovorniki prevlade belcev) trdili, da gre za nacistični pozdrav. Milijarder pa se je izgovarjal, da je le delil svojo ljubezen do občinstva. Trump mu je zaupal križarski pohod proti razpasli birokraciji in uradniškim lenuhom, s katerim naj bi državi prihranil dva tisoč milijard dolarjev, ob tem pa iz vlade izgnal »virus prebudništva«. Tedne je s svojo razposajeno bratovščino DOGE skakal od agencije do agencije, teroriziral zaposlene, jih na tisoče odpuščal, zraven pa zahteval dostop do občutljivih podatkov.

Profimedia

Podobno ljubeč je bil do svojih vladnih kolegov, ki so na javnih sejah vlade kot sovjetski politbiro svečano izražali občudovanje Trumpa, navznoter pa besneli zaradi rovarjenja po njihovih ministrstvih. Kadar kamer ni bilo, je to sprožalo besne prepire, po besedah uradnikov iz Bele hiše je bil celo vedno pikri predsednik presenečen, kako osoren je lahko Musk do drugih članov vladnega kabineta.

Kljub temu je naveza med njima dolgo ohranjala moč. Predsednik je odplačeval skoraj 300 milijonov dolarjev vredno finančno injekcijo v kampanjo, doslej največji donator na enih samih volitvah pa se je vedel v skladu s strahovi kritikov, da so mu milijoni kupili zajetno vlogo pri upravljanju države. Toda strupena kombinacija nevednosti in delovanja v slogu hitro-ukrepaj-in-polomi-stvari za sabo pušča ne samo ruševine, ki jih bodo čistili še leta, ampak Muska v modricah (dobesedno, ob uradnem slovesu od Bele hiše je imel podpluto desno oko, menda je bila kriva nerodna igra s sinom).

V vladi ne samo ni našel zaveznikov, mnoge je povsem razkačil. Rezultat robatega drvarjenja je daleč od že tako okleščene obljube o tisoč milijard dolarjev prihrankov, celo 150 milijard, s katerimi se bahajo na spletni strani DOGE, je menda iz trte izvitih. Sodne razveljavitve odpuščanj in drugi ukrepi zaradi nepremišljenih varčevalnih rezov bi lahko vlado v samo enem letu stali dodatnih 135 milijard dolarjev, kažejo ocene nevladne organizacije Partnerstvo za javne službe. Kdo bi si mislil, da pošiljanje deset tisočev delavcev na plačan dopust in ponovno zaposlovanje pomotoma odpuščenih ni poceni.

Javne ankete kažejo, da je Musk izjemno nepriljubljen, še precej bolj kot Trump. V začetku aprila je v zvezni državi Wisconsin prepričljivo izgubil kandidat, ki ga je izdatno podprl z denarjem in svojimi nastopi, zato se je raztopil tudi njegov politični kapital. Demokrati so ga spremenili v boksarsko vrečo za kampanje. Trump, ki ga je označil za »pol genija, pol otroka«, pa je še pred razkolom vse pogosteje kazal nejevoljo do muh svojega sponzorja. Še posebej, ko je ta godrnjal tudi zaradi carin in glasno lobiral proti njim.

Trgovinskega svetovalca Bele hiše Petra Navarra je celo označil za »tepca« in »neumnejšega od žaklja opek«. Ali pa ko so ga aprila zalotili, da si skuša v Pentagonu organizirati poročanje o strogo zaupnih načrtih za morebiten spopad s Kitajsko. Kar je bilo celo za vedno na kupčijo pripravljenega predsednika prehud konflikt interesov. Po poročanju ne ravno liberalnega časnika Wall Street Journal naj bi Trump svetovalce spraševal, ali so bile vse obljube o varčevalnih ukrepih »le prazno sranje«.

Profimedia

Politika peša posel

Muskov »vandalizem«, kot je vladno delovanje milijarderja označil konservativni komentator Jonah Goldberg, je imel izdatne posledice tudi za njegov poslovni imperij, še preden je četrtek prinesel borzni polom Tesle. Čeprav se je ves čas otepal obtožb, da zanemarja svoja podjetja, je priznal, da je verjetno »porabil malo preveč časa za politiko«. Prodaja vozil pri Tesli je strmoglavila, in to kljub temu da zanimanje za električna vozila v Evropi in na Kitajskem narašča. Izriva jih predvsem izjemno uspešna kitajska konkurenca (tamkajšnje podjetje BYD naj bi kmalu prevzelo naslov največjega proizvajalca električnih vozil), na hud padec v Evropi močno vpliva Muskovo spogledovanje s skrajno desnico.

Čisti dobiček podjetja se je v prvem četrtletju zmanjšal za 71 odstotkov, pred izgubo ga je rešila le prodaja dobropisov za toplogredne izpuste drugim proizvajalcem avtomobilov, ki izdelujejo predvsem vozila z motorji na fosilna goriva. Nekateri analitiki na Wall Streetu menijo, da bi lahko bila škoda za blagovno znamko trajna. Protesti na prodajnih mestih Tesle namreč ne jenjajo, David Meyer, sociolog z Univerze Kalifornije, ki preučuje korporativna protestna gibanja, je dejal, da so bili doslej presenetljivo učinkoviti: »Večina korporativnih bojkotov in korporativnih akcij ne deluje in hitro izginejo.«

Njegovo osebno premoženje je sedaj zdrsnilo pod 400 milijard dolarjev, a je še vedno več desetkrat večje od vrednosti celotnih lanskih volitev. Republikance lahko skrbi, ker je grozil: »Novembra prihodnje leto bomo odpustili vse politike, ki so izdali ameriško ljudstvo.« Poseganje v kongresne volitve bo tako morda preizkus Muskove resnične politične moči. Njegova politična usmeritev je sicer precej nejasna, zdi se, da jo oblikujejo ideje z družbenega omrežja.

Profimedia

Na časniku The New York Times so skušali poustvariti to virtualno okolje in začeli slediti enakim računom kot on. Večina se strinja z njim in ustvarja »laskavo alternativno resničnost, polno brezmejne pohvale – zanj, za Teslo, za X, za njegovo politiko«. Hkrati naj bi sicer nenatančen eksperiment pokazal, da imajo tudi njegovi sledilci »moč, da pritegnejo njegovo pozornost« in potencialno »preusmerijo njegove politične cilje«. Nekdanji direktor Twitterja je za časnik Financial Times celo dejal, da je Musk prvi tehnološki vodja, ki ga je radikaliziral njegov lastni izdelek.

Direktor kralj

Mnogi ga vidijo kot del »mračnega razsvetljenstva«, ideje z obrobja interneta o ponovnem zagonu družbenega reda, ki se je razširila med libertarno tehnološko elito. Njen osrednji ameriški ideolog Curtis Yarvin (za svoj vplivni blog si je nadel vzdevek Mencious Moldbug) govori o »likvidaciji demokracije, ustave in pravne države« ter prenosu oblasti na glavnega izvršnega direktorja, ki bi vlado preoblikoval v »močno oboroženo, ultra dobičkonosno korporacijo«.

Ta novodobna korporativna monarhija bi prodala javne šole, uničila univerze, ukinila tisk in zaprla »decivilizirano prebivalstvo«. Prav tako bi množično odpuščal javne uslužbence, prekinil mednarodne odnose, vključno z »dajanjem varnostnih jamstev, pomočjo drugim državam in ustavitvijo množičnega priseljevanja«.

Zgodovinarka Janis Mimura pravi, da gre za »tehnofašizem«, avtoritaren režim, ki ga poganja tehnologija in vodijo tehnokrati. Yarvinove povezave prek tehnološkega milijarderja Petra Thiela segajo globoko v sedanjo vlado, navajala sta ga podpredsednik Vance in Stephen Miller, vplivni namestnik vodje osebja v Beli hiši. Tako se je iz obskurnega internetnega čudaka prelevil v enega vplivnejših neliberalnih mislecev v Ameriki, njegov program zamenjave vseh vladnih uslužbencev s Trumpovimi privrženci se je po mnenju kritikov uresničeval skozi pohod Muska in njegovega tropa dvajsetletnikov.

Razočarani milijarder se je ob odhodu sicer pritoževal, da je »izboljšanje stvari v Washingtonu, milo rečeno, težka bitka«. A je tudi najbolj pesimistične kritike Trumpa presenetila hitrost, s katero v drugem mandatu državi vsiljuje vse bolj avtoritarno moč izvršne oblasti. Yarvin je že 2011 dejal, da se mu Trump zdi »biološko primeren« za ameriškega monarha, pred tremi leti mu je priporočil, naj v primeru ponovne izvolitve za vodenje izvršilne veje oblasti imenuje Muska.