Analitik je prepričan, da bi Janša v tem trenutku izgubil volitve

Na včerajšnji dan pred 30 leti je bila z združitvijo štirih strank - Liberalno-demokratske stranke, Demokratske stranke, Socialistične stranke in Zelenih - Ekološke socialne stranke - na Bledu ustanovljena Liberalna demokracija Slovenije (LDS). Največje uspehe je dosegla pod vodstvom Janeza Drnovška, ko je tudi veljala za najmočnejšo silo na levem polu slovenskega političnega prostora.

Ena od njenih predhodnic, Liberalno-demokratska stranka (LDS) je sicer z osvojenimi 22 poslanskimi mandati slavila že na parlamentarnih volitvah leta 1992. Po združitvi z omenjenimi tremi strankami je LDS s 25 osvojenimi mandati zmagala tudi na volitvah v DZ leta 1996, najboljši rezultat pa zabeležila leta 2000, ko so ji osvojeni glasovi na državnozborskih volitvah prinesli 34 poslanskih sedežev v slovenskem parlamentu.

Po porazu na parlamentarnih volitvah se je leta 2004 LDS prvič znašla v opoziciji, sledili so notranji pretresi in trenja, ki so pripeljali do odhoda številnih članov in posledično razkola stranke. Del nekdanjih članov je ustanovil stranko Zares, LDS pa je preboj v parlament še zadnjič uspel leta 2008 pod vodstvom Katarine Kresal, ko so osvojili pet poslanskih mandatov in stopili v vlado Boruta Pahorja.

Velik bazen volivcev LDS se je na parlamentarnih volitvah leta 2004 prepolovil, pojasnjuje direktor podjetja Valicon in analitik javnega mnenja Andraž Zorko. Med tedanjimi volivci je namreč zavladalo razočaranje po tistem, ko se je Drnovšek poslovil z mesta predsednika stranke, vodenje stranke je tedaj prevzel Tone Rop. Polovica volivcev je na tistih volitvah ostala doma in abstinirala, navaja Zorko.

Vse odtlej pa se je večina teh volivcev selila od stranke do stranke, najprej leta 2008 k SD, ki jo je tedaj vodil Borut Pahor, nato pa k strankam t. i. novih obrazov, najprej k Pozitivni Sloveniji Zorana Jankovića, nato k SMC Mira Cerarja. Leta 2018 je ob SMC te glasove pobirala tudi LMŠ Marjana Šarca, na zadnjih parlamentarnih volitvah pa Gibanje Svoboda Roberta Goloba.

Zorko ob tem opozarja, da sicer ob zadnjih volitvah v DZ zmage Svobodi niso prinesli le volivci LDS, temveč tudi tisti, ki so glasovali proti SDS Janeza Janše in takratnim covidnim ukrepom. A dejstvo je, da so med volivci Svobode nedvomno nekdanji volivci LDS, saj se ti niso preselili k SDS, NSi ali SD. V nasprotnem primeru bi se namreč to pokazalo tudi v podpori teh strank, je navedel.

"V osnovi pa gre za volivce z zelo liberalnimi pogledi na svet, kar se tiče človekovih pravic, torej tudi odnosa do migrantov, istospolnih in tako naprej, ne pa toliko, ko govorimo o gospodarstvu," izpostavlja Zorko. Kljub temu, da se je stranka imenovala liberalno-demokratska namreč nikoli ni šlo za klasično liberalno-demokratsko stranko. "Liberalna demokracija je tudi liberalna v odnosu do gospodarstva, vloge države, predvsem regulacije in tukaj so bili ti volivci precej bolj socialno usmerjeni in priznavali večjo vlogo države," pojasnjuje Zorko.

Del volivcev se sicer vedno znova ob padcu podpore novi stranki preseli med neopredeljene, a gre pri tem po Zorkovih besedah izrazito za takšne, ki jih "zanima samo to, da ne bi Janez Janša spet zmagal".

Kljub zadnjim javnomnenjskim anketam, ki kažejo najvišjo podporo opozicijski SDS, pa je Zorko prepričan, da so ob morebitnih volitvah v tem trenutku še vedno izpolnjeni vsi pogoji za taktično glasovanje, ki ne bi prinesli zmage SDS. Prvi izmed teh je, da na vrhu lestvic javnega mnenja kraljuje stranka z visoko odbojnostjo, kar SDS je, drugi, da je na mestu za njo in njej dovolj blizu nasprotna stranka, ob kateri taktični volivci presodijo, da je možen preobrat. Tretji pogoj pa je, da tej drugouvrščeni ni dovolj blizu še ena sorodna stranka, je naštel Zorko.