Prejšnjo sredo smo bili znova priča mučnim prizorom iz Bele hiše, ko je Trump še en državniški obisk spremenil v inkvizicijsko zaslišanje, zasnovano na podobno trdnih dokazih, kot so bili srednjeveški procesi proti krivovercem. Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa je moral poslušati dolge monologe o »usmrtitvah belih kmetovalcev«, gledati videoposnetke o »tisočih grobovih belcev«, vztrajna ponavljanja o »genocidu nad belci«. 

Južnoafriška delegacija je vedela, da je sedanja Bela hiša pod močnim vplivom lobistov najbolj radikalnih skupin Afrikanerjev, belih potomcev evropskih kolonistov. Začela je razširjati trditve o zaplembah premoženja in načrtnem ubijanju belih lastnikov kmetijskih zemljišč (sedem odstotkov belih Južnoafričanov ima v lasti 72 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč, kar je polovica države). Ameriška vlada je ustavila sprejemanje beguncev iz Afrike, a zatočišče ponudila Afrikanerjem, v začetku meseca jih je kot »begunce« sprejela skoraj petdeset, že februarja so zamrznili pomoč Južni Afriki.

Ramaphosa je pred prihodom v Washington govoril, da se »Južna Afrika ne bo pustila ustrahovati«. Toda vmes so v Pretorii videli, kako so novi ameriški oblastniki iz Bele hiše nagnali državnika, ker si je drznil ugovarjati njihovim dogmam. Zato so v delegacijo vključili slovita golfista Ernieja Elsa in Retiefa Goosena, da bi razelektrili pogovor s predsednikom, ki je navdušen nad tem športom. A ni pomagalo. Trump se ni pustil prepričati, da se umori belih kmetovalcev dogajajo, a so le zelo majhen del kriminalnega vala (okoli 0,2 odstotka v uradni statistiki umorov), ki pesti državo, ne pa načrtna kampanja proti njim. 

Ramaphosa je mirno prenašal obtožbe, poskušal z argumenti, s šalami (»Na žalost vam ne moremo podariti letala,« mu je ušlo v trenutku obupa), pogovor zaman preusmerjal na gospodarske odnose in sodelovanje med državama. Njegov sogovornik je bil odločen izpeljati zasedo, listal je skozi šop listov s časopisnimi članki in ponavljal »Smrt, smrt, smrt«.

Soočenje je nazorno prikazalo Trumpove poglede na raso, ki so v preteklih letih močno vplivali na njegovo politično delovanje. Na oblast se je povzpel tudi zaradi tega, ker se predstavlja kot zaščitnik bele Amerike, Ovalno pisarno pa uporablja za dajanje teže trditvam o krivicah, ki jih menda trpijo belci. Ti so v njegovih očeh žrtve, tudi zaradi politik DEI (raznolikost, pravičnost in vključenost), saj naj bi bili zaradi njih temnopolti in pripadniki manjšin deležni nepravičnih prednosti. 

Profimedia

Zato si prizadeva zvezno vlado – in celotno ameriško kulturo – očistiti vsega, kar se mu zdi »prebudniško« ali spodbuja raznolikost. Ko zre na Južno Afriko, državo s temnopolto večino, ki se otresa zapuščine apartheida in kolonializma, ne vidi težavne poti, kako popraviti desetletja krivic in globoko zasajene neenakosti, ki izhaja iz njih, pač pa le belo manjšino, ki menda nujno potrebuje zatočišče.

Secirana opešanost

Trumpa bi bilo zgrešeno odpisati kot povsem enoznačnega politika, jeseni so mu ponovno pot v Belo hišo pomagali utreti tudi volivci manjšin – predvsem moški – ki so ali volili zanj ali takrat niso odšli na volišča. Med njimi se sicer vse bolj širi občutek, da so se ušteli, a obenem se ne zmanjšuje razočaranje nad demokrati, stranko, ki so jo dolgo podpirali, sedaj pa menijo, da ne zagovarja več njihovih interesov. Pri tem niso sami, potem ko so volivci novembra po vsej državi zavrnili njihove politike in sporočila, je med Američani naklonjenost stranki na zvezni ravni še vedno rekordno nizka. 

Podpora se ji je zmanjšala pri skoraj vseh demografskih skupinah, razen pri temnopoltih ženskah in volivcih z univerzitetno izobrazbo, sredi maja je anketa agencije AP pokazala, da le še dobra tretjina demokratov optimistično gleda na prihodnost stranke. Ta je brez šarma, brez prave moči, celo brez jasnega voditelja, ki bi jo popeljal iz sedanjega brezna. Če so lani napačno računali, da večina Američanov dovolj sovraži Trumpa za njegov poraz, jih sedaj pri življenju ohranja misel, da je njegov drugi mandat »slabši, kot so si vsi predstavljali«, kot pravijo.

Slabše, kot so ga predstavljali navzven, je bilo tudi zdravje Bidna, lani 81-letnega predsednika in kandidata, ki je podlegel lastnim ambicijam in ambicijam ljudi okoli njega. Vsi drugi, predvsem pa volivci, so vedeli, da je bil prestar za predsedovanje, to je spodkopalo vsa prizadevanja za učinkovito prodajo njegovih politik. V zadnjih tednih so na knjižne police prišle tri knjige o nedavni kampanji, ki podrobno opisujejo Bidnov razkroj in prizadevanje, da bi ga skrili pred javnostjo. 

Fight: Inside the Wildest Battle for the White House (Boj: Znotraj najbolj divje bitke za Belo hišo) ter Uncharted: How Trump Beat Biden, Harris, and the Odds in the Wildest Campaign in History (Neraziskano: Kako je Trump premagal Bidna, Harrisovo in možnosti v najbolj divji kampanji v zgodovini) se osredotočata predvsem na ponesrečena prizadevanja za ponovno izvolitev. Najbolj odmeva Original Sin: President Biden’s Decline, It’s Cover-up, and His Disastrous Choice to Run Again (Izvirni greh: Upad predsednika Bidna, njegovo prikrivanje in katastrofalna odločitev, da ponovno kandidira), ki je izšla v torek in ki v podrobnosti slika prizadevanja (ozkega) kroga okoli demokratskega predsednika, da prikrijejo njegovo duševno in telesno pešanje.

K odmevnosti po eni strani pomaga, da sta avtorja prepoznavni novinarski imeni Jake Tapper s televizijske mreže CNN in Alex Thompson iz vplivnega spletnega časnika Axios. Po drugi strani sicer ne prinaša izjemno presenetljivih razkritij, bolj zbirko dogodkov, opažanj in anekdot (pozabljanje znanih imen in obrazov, težave z osredotočenostjo), ki odražajo stopnjevanje Bidnove starostne krhkosti. Ta naj bi se začela kazati že v letih pred volitvami 2020, eden prelomnih trenutkov naj bi bila že smrt sina Beauza Bidna pred desetletjem. 

Njegovi svetovalci in vrh demokratske stranke so nazadovanje vztrajno prikrivali, kot pišeta avtorja. Težava predvsem za Tapperja je, da je imel kot eden najbolj prepoznavnih voditeljev na CNN dostop do takratne Bele hiše, a je v etru zavračal obtožbe sogovornikov z desnice, da se Biden sooča z duševnim pešanjem. Kar je konservativni mreži Fox News prineslo nekaj dni zadoščenja, ko so pridno vrteli vse njegove tovrstne nastope.

Tapper sedaj priznava, da mediji – vključno z njim – temu niso posvečali dovolj pozornosti. Prejšnji teden je celo izjavil, da so imeli »konservativni mediji prav« glede obtožb o duševnem stanju nekdanjega predsednika. Toda Oliver Darcy, njegov nekdanji kolega s CNN in sedaj avtor spletnega časnika Status, ugovarja, da so na desnici »leta širili izkrivljeno pripoved o Bidnu kot možgansko mrtvi lutki, ki jo nadzorujejo zlovešče, senčne sile. Zdaj zahtevajo opravičilo – vendar si ga ne zaslužijo.« Po njegovih besedah je to prevelika poenostavitev precej bolj večplastne medijske in politične realnosti. 

Profimedia

Čeprav je pošteno trditi, da bi morali mediji Bidnovo starost obravnavati precej bolj odločno in priznati, da je med svojim predsedovanjem očitno slabel, pa to še zdaleč ne pomeni priznanja globoko neodgovorne pripovedi desničarskih medijev. Ti so leta vpili, da je bil predsednik Združenih držav dementna lutka, ki se ne zaveda svoje okolice, rekvizit senčne vlade, ki v njegovem imenu upravlja državo. »To ni bilo nikoli novinarstvo, ampak propaganda,« trdi Darcy.

Pogled z drugega pola je seveda drugačen, za republikance je nenehno vztrajanje demokratske stranke, da je Biden v bistvu povsem pri sebi, znak volilne prevare. Tapper in Thompson sta najožji krog pomočnikov nekdanjega predsednika, ki so skupaj z družino – posebno trdo roko naj bi imela prva dama Jill Biden – sprejemali odločitve in nadzorovali pretok informacij do njega, poimenovala »politbiro«, ime za nekdanji izvršni organ v komunističnih strankah. 

Kot pravi neokonservativni komentator James Kirchick, je to zelo primerno, saj je dogajanje »v marsičem spominjalo na Sovjetsko zvezo v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v prav toliko letih umrli trije zaporedni geriatrični voditelji.« Primerjava je dobila zlovešč prizvok, ko je Biden prejšnjo nedeljo razkril, da ima agresivno obliko raka na prostati, ki se je razširil na kosti, tako da ga ne morejo več zdraviti, ampak le še blažiti bolezen.

Dva Bidna

Alex Thompson trdi, da so pogovori z več kot dvesto ljudmi, ki sta jih s Tapperjem opravila za knjigo, pokazali na soobstoj dveh Bidnov – delujočega in nedelujočega, pri čemer so se težave vidneje začele pojavljati že leta 2019, a je vse do leta 2023 prevladoval prvi. Potem naj bi se začel dramatičen zasuk, hkrati naj bi se trenutki izgubljenosti takratnega predsednika daljšali in poglabljali. Čez dan naj bi praktično deloval med deseto dopoldne in četrto uro popoldne, vzporedno se je krčil krog ljudi, ki so imeli dostop do predsednika, iz njega so bili izločeni tudi mnogi ministri vlade. »Ozka skupina v Beli hiši ni lagala le medijem in javnosti, o tem, kako so se spremenile razmere, je lagala tudi članom lastnega kabineta, uslužbencem Bele hiše, demokratskim kongresnikom, donatorjem,« trdi Tapper.

Marca lani je v zadnjem nagovoru kongresa nastopil delujoči Biden, kar je utrdilo zagotovila zaupnikov, da z njim ni nič narobe. Dokler ni junijsko televizijsko soočenje s Trumpom razblinilo utvare in v vsej trpkosti razkrilo podobo nedelujočega predsednika. »Dobronamernega, a pozabljivega starčka,« kot ga je februarja 2024 opisal posebni tožilec Robert Hur po preiskavi o ravnanju s tajnimi podatki. Zaradi česar je požel hude kritike z leve, da je njegovo poročilo politični napad. To je bila zapravljena priložnost, da demokrati sprejmejo dejstva in si omogočijo dovolj časa za izbiranje novega predsedniškega kandidata. Tako pa je julija podpredsednica Kamala Harris pobrala žezlo in v kratkem sprintu zaman skušala nadoknaditi zamujeno in povrniti zaupanje volivcev.

Libertarna kolumnistka Washington Posta Megan McArdle meni, da je Bidnov »politbiro« kriv »skoraj izdajalske opustitve dolžnosti do države«. Drugi so manj strogi, Reid Epstein iz časnika The New York Times je v knjigi videl predvsem opis, kako »Bidnov notranji krog tišči glave vse globlje v pesek ob predsednikovih vse manjših sposobnostih«, ne pa »načrtnega snovanja, kako prikriti dokaze o njegovih pomanjkljivostih«. Podobno razmišlja njegova kolegica Michelle Goldberg, bolj kot laganje javnosti vidi demokrate, ki so lagali sebi. 

Njihovi izvirni grehi so »nagnjenost k skupinskemu razmišljanju, okostenelost in skrajni odpor do tveganja, ki ima povsem nasproten učinek«. Thompson kot odgovor postavlja retorično vprašanje, zakaj je soočenje presenetilo toliko ljudi, če ni bilo prikrivanja. Predvsem pa poudarja, kaj bi se zgodilo, če bi Biden nastopil na volitvah in zmagal, nato pa ne bi bil več kos delu. »Ljudje v njegovem ožjem krogu očitno niso bili pripravljeni odstopiti oblasti.«

Šibki stranki

Moč zaščitnega kokona, ki so ga spletli okoli predsednika, se kaže še sedaj, zelo malo pomočnikov ali izvoljenih uradnikov v knjigi nastopa z imeni. Lani si skoraj nihče ni upal izzvati Bidna, ko se je kljub napovedi, da bo le prehodni predsednik za en mandat, podal v novo predsedniško tekmo. In to kljub poraznim napovedim anket. Nekdanji demokratski poslanec iz Minnesote Dean Phillips je sprva pozival druge, naj kandidirajo, nato sam sprejel izziv in bil deležen ostrih kritik, da je izdajalec stranke, oportunist in republikanski podkupljenec. Sedaj trdi, da je celotno dogajanje simptom gnilega (političnega) sistema, »ki nagrajuje molk in poslušnost, hkrati pa kaznuje resnico«. V njem prevladuje kultura ustrahovanja in spodbud, s katero demokrati nagrajujejo poslušne in kaznujejo tiste, ki si drznejo izzvati vodstvo stranke ter ustavijo njihovo politično kariero.

Profimedia

Obe vodilni ameriški stranki sta postali tako šibki instituciji, da v njiju prevlada kdorkoli, ko postane predsedniški kandidat. Nečimrnost Bidna in njegove družine ter najbližjih sodelavcev je prevladala nad jasno izraženim nezaupanjem Američanov v njegovo starost. Trump je po prevzemu republikanske stranke to v nekaj letih preoblikoval v povsem novo ideološko tvorbo, v kateri je zvestoba voditelju edina valuta. Podoben virus razžira medijski prostor. Levo usmerjene medijske organizacije, ki hitro razgalijo Trumpove pregrehe, so se Bidnove šibkosti zares lotile šele po njegovem padcu znotraj stranke. V desno usmerjenih še vedno tolčejo po demokratovih duševnih ali etičnih spodrsljajih, za republikančeve ne kažejo dosti zanimanja.

Številni demokrati so jezni, ker so izdane knjige, še posebej Izvirni greh, odvrnile pozornost od razbohotene korupcije Trumpove vladavine (v sredo je ameriška vlada sprejela 400 milijonov dolarjev vredno letalo, dobrosrčno darilo Katarja). A razgaljenost stranke je priložnost, da se soočijo z lastnimi napakami in slabostmi, denimo sklanjanjem glave, ko bi morali glasno opozarjati, da je cesar gol. 

Tako kot jo sedaj sklanjajo republikanci ob Trumpovem cefranju ustave, razdiranju mednarodne ureditve, potapljanju gospodarstva, ob obsedeni maščevalnosti do vsakogar, ki se mu je kdaj postavil po robu. Nazadnje do »posušene suhe slive od rokerja«, kot »kamen butastega« Brucea Springsteena, ker na koncertih v Evropi opozarja na razkrajanje temeljev ameriške demokracije.

Adam Roberts, digitalni urednik časnika The Economist, ponuja zanimiv pogled, da je »izvirni greh« precej globlji in se je zgodil že štiri leta prej, ko je Biden na volitvah 2020 premagal Trumpa. »Nekatere bitke je, gledano za nazaj, bolje izgubiti. Ameriška demokracija bi bila bolj odporna, če bi Trump (v idealnem primeru z ozko prednostjo) takrat osvojil drugi mandat v Beli hiši,« meni. 

Tako pa je imel štiri leta časa, da se je učil na napakah, kalil svoj maščevalni pohod, presejal lastne vrste in izbral najzvestejše oprode ter z njihovo pomočjo zastavil zlovešče politike (Projekt 2025) in jih nemudoma začel uresničevati. Roberts je prepričan, da lani ne bi uspelo zmagati nobenemu demokratu, saj so bili volivci razkačeni zaradi pandemijskih karanten in zaradi inflacije. Vlade so padale ne samo v ZDA, ampak po vsem svetu. Prepričan je, da bi se po dveh mandatih Trumpa 1.0 volivci znesli nad njegovo stranko.

Tako pa so bili Američani sprva soočeni s frustracij polno izbiro med kandidatom, za katerega so celo člani njegove lastne vlade verjeli, da nova štiri leta ne bo kos delu, in nekom, za katerega so demokrati iskreno menili, da bo močno škodoval državi. V racionalnem svetu ne Joe Biden niti Donald Trump ne bi bila izvoljena za predsednika. Tako pa živimo nekakšno vzporedno resničnost, po kateri se zdi, da Združene države, vse odkar je Barack Obama leta 2017 zapustil Belo hišo, nimajo predsednika, ki bi bil zmožen opravljati svojo funkcijo.