Kako se bo iz »nacionalističnega primeža« izvila Evropa, ki se je prejšnji teden znašla še pred trgovinsko vojno z Združenimi državami, in kako lahko krepitev skrajne desnice vpliva na volitve poslancev v Sloveniji prihodnje leto? Slika je že na prvi pogled precej neugodna za etablirane politične stranke tako levega kot desnega pola, kajti populisti se požvižgajo na politično korektnost, ne priznavajo nobenih avtoritet in rušijo vse, ki se jim postavijo po robu.

Sodba pariškega sodišča, ki je ikono francoskih in evropskih skrajnih desničarjev obsodila zaradi sodelovanja pri zlorabi evropskih sredstev, je klofuta ne le Marine Le Pen, ampak tudi vsem njenim pristašem, ki jih v Franciji nikakor ni malo. Če bi bile jutri predsedniške volitve, bi dolgoletna voditeljica francoske skrajne desnice gladko zmagala v prvem krogu.

Sodba, dolga 150 strani, v kateri je sodišče obsodilo prvo damo francoskih nacionalistov (in še skoraj dva ducata drugih), je sprožila besne odzive anonimnih »patriotov«, ki so sodnico Bénédicte de Perthuis zasuli z žaljivimi in grozilnimi sporočili, zato je od prejšnjega ponedeljka pod policijsko zaščito.

Profimedia

Francoska javnost je po obsodbi Marine Le Pen, ki ji je sodišče med drugim prepovedalo kandidaturo na predsedniških volitvah čez dve leti, razdeljena kot že desetletja ne. Sodnikom, ki so jo obsodili, očitajo stalinizem, menda so sodili po političnem nareku in ne po zakonu. Jordan Bardella, politični varovanec in naslednik Marine Le Pen na čelu Nacionalnega zbora, je povedal, da je bila s to (nepravično) obsodbo »usmrčena francoska demokracija« in da so sodili »rdeči sodniki«. Vam zveni kaj znano?

Združeni skrajneži Evrope

Pred Francijo so težki časi, obeta se še hujša politična polarizacija. Marine Le Pen je hočeš nočeš postala žrtev v očeh svojih pristašev kot tudi mnogih Francozov, ki menijo, da je pravosodje s tem poseglo v politični boj. Toda drugače od Združenih držav, kjer je volilna pravica sveta in ena najpomembnejših človekovih pravic, v Evropi prevladuje teorija, da noben politik ne more imeti imunitete, če kandidira na volitvah. 

Prav ta bistvena razlika, zaradi katere je Donald Trump lahko kandidiral za predsednika (in zmagal), utegne biti kamen spotike tudi v odnosih med Združenimi državami in Evropsko unijo v naslednjih mesecih in letih, ko bo v Beli hiši vladala Trumpova administracija. V očeh privržencev ideologije MAGA (Make America Great Again) je namreč Evropa nedemokratična, saj zatira državljanske in politične pravice ter zlorablja pravosodje za politične obračune z nasprotniki in opozicijo.

Francoska skrajna desnica, z njo pa tudi podobno misleči po vsej Evropi od Finske do Romunije, od Španije do Slovaške, je z obsodbo Marine Le Pen dobila potrditev svojih teorij zarote, po kateri vladajoča politična elita v strahu pred porazom na volitvah zlorablja sodstvo za zapiranje političnih nasprotnikov. Nekako je francosko pravosodje – ob predpostavki, da je prvostopenjska sodba pravno neoporečna in korektna – iz Marine Le Pen naredilo novodobno Ivano Orleansko, žrtev preračunljive in od ljudstva odtujene oblasti.

Impulz, ki ga je sprožila obsodba v Parizu, se je hitro širil po Evropi. Oglasili so se skoraj vsi vodilni evropski politiki skrajno desne, populistične in nacionalistične provenience. Madžarski premier Viktor Orban, ki se v Budimpešti sooča z velikimi protesti, ker želi prepovedati parado ponosa, je pomenljivo spremenil spol. Je suis Marine! (Jaz sem Marine!), je objavil na socialnem omrežju x. Nizozemski skrajni desničar Geert Wilders, čigar stranka je v vladi, sam pa vleče niti iz ozadja, je bil šokiran zaradi izjemno stroge sodbe, a je ostal diplomatsko uglajen: Marine Le Pen bo uspela s pritožbo in postala predsednica Francije!

Tudi Matteo Salvini, trenutno podpredsednik italijanske vlade in minister za infrastrukturo in transport, ni bil tiho: »V Parizu so obsodili Marine Le Pen in bi jo radi izključili iz političnega življenja. Slab film, ki ga opažamo tudi v drugih državah, kot je Romunija. To, kar se dogaja proti Le Penovi, je vojna napoved s strani Bruslja, in to v času, ko so vojaške nakane Ursule Von der Leyen in Emmanuela Macrona strah zbujajoče. Ne pustimo se ustrašiti, ne ustavimo se: z vso močjo naprej, prijateljica!« Obsodbo je v podobni miselni okvir postavil Janez Janša, ki je ob tem verjetno podoživljal tudi svojo agonijo v zadevi Patria: »Začelo se je v Italiji, nadaljevalo v Sloveniji leta 2014, nato v Makedoniji, na Poljskem in v Romuniji. Zdaj pa še v Franciji. Quo vadis, EU?«

Saj res, kam pa greš, naša draga Evropa? Te bodo v nekaj letih prevzeli populisti, nacionalisti in skrajni desničarji, ki simpatizirajo z Donaldom Trumpom, Vladimirjem Putinom in drugimi avtokrati? Kako so lahko tradicionalni politični tabori, konservativci, socialisti in liberalci tako zelo zavozili? 

Profimedia

Se nam ponavlja obdobje liberalne weimarske republike po 1. svetovni vojni, ko je Nemčija v mandatu predsednika Paula von Hindenburga (1925–1933) drsela v vse globljo politično krizo, v kateri so socialdemokrati in krščanska demokracija odpovedali na vsej črti, ulica pa je prinesla poplavo nasilnih komunistov in nacionalnih socialistov, zaradi katerih je državi grozila državljanska vojna? Kako je neuspeli pučist Adof Hitler iz Bavarske počasi prilezel do kanclerske palače v Berlinu, vemo: irharice in vojaško pelerino je zamenjal za frak in prepričal nemški kapital, da je vreden podpore, saj bo zagotovil varnost, red in mir ter seveda ekonomsko blaginjo.

Kako se je preoblikovala skrajna desnica

Ko gre za fenomen skrajne desnice v Evropi, naletimo na precej pojmovne zmede, ki jo hote ali nehote pomagajo ustvarjati tudi mediji, da ne omenjamo politikov z levega oziroma skrajno levega pola, za katere je vsak, ki ni levičar, avtomatično fašist. Tudi zaradi njih (in zaradi neodzivnosti, pomanjkanja idej zmerne desnice) je skrajna desnica v razmeroma kratkem času tako pridobila pri moči in vplivu. Kajti z zmerjanjem vsepovprek so relativizirali besedo fašist in iz nje naredili benigno oznako, ob kateri se nihče več ne zgane.

Kaj je potemtakem danes sploh skrajna desnica oziroma kdo so njeni voditelji na eni ter podporniki na drugi strani? Izraz skrajna desnica (angleško: hard right ali far right) v ničemer več ni slabšalen ali izločevalen, saj gre za stranke, ki delujejo v skladu z ustavo, zakoni in so najpogosteje tudi zastopane v nacionalnem ali lokalnih parlamentih, regionalnih in občinskih svetih itd. 

Pogosto se namreč ustvarja vtis, da imamo opravka z nekakšnimi črnosrajčniki, neonacisti, fašisti ali podobnimi nasilneži. Kar pa ni točno, kajti skrajna desnica je že pred časom z ulice prišla v institucije in se pražnje oblekla, če nekoliko karikiramo. Pogosto deluje celo bolj uglajeno od skrajne levice in anarhistov, ki so ohranili precej revolucionarne neotesanosti, spomnite se samo Mihe Kordiša in njegovih bajonetov. Populisti in skrajna desnica so torej že kar precej časa evropska »normalnost« in v nekaterih državah igrajo celo pomembno vlogo, pri čemer so populisti lahko tudi z levega pola (primer Slovaške oziroma njenega premierja Roberta Fica).

Profimedia

V Franciji je nacionalistično desnico na politični zemljevid spravil Jean-Marie Le Pen, oče Marine Le Pen, ki je bil v vseh pogledih arhetipski skrajni desničar z besednjakom, ki ga moderna skrajna desnica ne uporablja več. Le Pen, umrl je na začetku letošnjega leta, je bil ustanovitelj Nacionalne fronte, iz katere ga je pred desetimi leti zaradi hudih izjav na račun muslimanov in Judov izključila lastna hčerka, pred tem pa je bil zaradi zanikanja holokavsta tudi obsojen.

Nam precej bližji je avstrijski primer, ki bi ga lahko označili kot vzorčnega za moderno evropsko skrajno desnico. Kajti eden prvih, ki ji je utiral pot v politični establlšment in bil pri tem celo uspešnejši od Le Pena, je bil naš pokojni koroški sosed iz Medvedje doline Jörg Haider. Ko je leta 1986 prevzel Avstrijsko svobodnjaško stranko (FPÖ), ki je bila takrat politično izobčena in marginalizirana, je mladi doktor prava hitro zavohal, da tektonske politične in družbene spremembe v Vzhodni Evropi pomenijo priložnost, da svojo stranko utrdi desno od tradicionalnih konservativcev oziroma krščanskih demokratov. 

Njegov recept je bil, da odkrito, brez dlake na jeziku komunicira z volivci in govori tudi tisto, česar etablirani politiki na zmerni desnici ne smejo oziroma si ne upajo. Haiderju je svobodnjake uspelo v nekaj letih spraviti na tretje mesto v nacionalni politiki, na Koroškem pa je bil celo dvakrat izvoljen za deželnega glavarja.

Z mešanico strahu pred tujci, posebej delavci migranti iz juga, pa seveda z napadi na slovensko manjšino si je prvič zagotovil glavarski položaj leta 1989, a si ga je v manj kot dveh letih zapravil s sporno izjavo, v kateri je hvalil zaposlovalno politiko tretjega rajha. Ko je čez nekaj let ponovno postal koroški deželni glavar, je Haider, ki je vsa ta leta spretno skrival svojo homoseksualnost in je užival v igranju golfa na Bledu, bolj pazil na svoj jezik in s tem dokončno preoblikoval mentaliteto stranke, v kateri so v ospredje prihajali lepi mladi fantje.

Nova normalnost

Prav občasno simpatiziranje s Hitlerjem in neonacizmom je bilo dolgo indikator (evropske) skrajne desnice, ki je delovala v predvidljivih gabaritih, iz katerih se intelektualno ni bila sposobna dvigniti, pa naj je šlo za italijansko Nacionalno zavezništvo in njegovo nostalgijo po Mussolinijevih časih, Haiderjevo dobrikanje starim koroškim nacistom, da ne omenjamo »verbalnih deliktov« dolgoletnega prvaka francoskih nacionalistov Jeana-Marie Le Pena.

arhiv Reporterja

Haider je ugotovil, da z obujanjem neonacističnih časov in hvaljenjem Hitlerjeve socialne politike ne more napredovati, predvsem pa nima možnosti za uspeh na državni ravni, zato je postopoma spreminjal retoriko in postajal vse bolj »normalen«. Posledično so svobodnjaki že v njegovem času (1999) postali vodilna stranka na desnici, zato so dobili mandat za sestavo vlade, v katero so privabili konservativno Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP), ki je za nagrado dobila kanclerja (Wolfgang Schüssel) in večino ministrstev. Kljub temu da Haider ni bil v vladi, so bile reakcije Bruslja, Združenih držav in Izraela ostre. Sprožena je bila celo mednarodna kampanja proti avstrijskemu zimskemu turizmu zaradi »neonacistov« v vladi. 

Toda ne glede na veliko besed s strani Evropske unije, v katero je Avstrija vstopila leta 1995, so Dunaj doletele le mehke politične sankcije zaradi sodelovanja svobodnjakov v vladi. Lahko bi jih primerjali s kasnejšimi ukrepi proti Poljski ali Madžarski, čeprav Avstriji niso nikoli očitali zatirana medijske svobode, vmešavanja v sodstvo ali zatiranja nevladnih organizacij. V primerjavi s Haiderjem je bil Viktor Orban s strani EU vsekakor bolj »kaznovan«.

Vse te podrobnosti se zdijo ključne za razumevanje oziroma za primerjavo z današnjimi razmerami. Kajti kot bomo opazili, so se standardi zelo znižali. Tisto, kar se je pred leti zdelo neprimerno, neokusno ali celo politično nesprejemljivo, je leta 2025 nekako legitimno in – normalno. Normalno je, da so nizozemski skrajni desničarji vodilna politična sila v državi, da je nemška skrajna desnica (AfD) na februarskih volitvah zasedla drugo mesto in prehitela socialiste, ki so doživeli zgodovinski poraz in najslabši rezultat po nastanku demokratične Nemčije leta 1947. Prav tako je normalno, da je skrajna desnica vodilna politična sila v Italiji, pa seveda na Madžarskem, kjer je populist Viktor Orban že od leta 2010 na premierskem položaju.
Nacionalisti in skrajna desnica so se okrepili tudi v Skandinaviji, kjer so bili doslej tradicionalno močni socialdemokrati. 

Se je ponovil britanski scenarij s konca sedemdesetih, ko je na prizorišče prikorakala Margaret Thatcher s sloganom Labour doesn’t work! in torijcem zagotovila oblast za naslednje tri mandate? Niti ne, kajti železna lady je bila klasična konservativka, ki je prezirala skrajno desnico in populiste, ki danes sodelujejo že v vladah sedmih članic Evropske unije (Nizozemska, Hrvaška, Finska, Madžarska, Slovaška, Švedska, Italija), v Evropskem parlamentu pa so zastopani v dveh skupinah (Evropski konservativci in reformisti ter Identiteta in demokracija).

Profimedia

Danes so obraz evropskega populizma in skrajne desnice Viktor Orban, Giorgia Meloni in Marine Le Pen. Politična prihodnost francoske nacionalistke je zdaj negotova, Orban in Melonijeva pa mirno vladata dalje. Prvi uživa simpatije ruskega avtokrata Vladimirja Putina, Italijanka pa je priljubljena sogovornica Donalda Trumpa. In kot smo ugotavljali v uvodu, so se prav s Trumpom temeljito premešale tudi politične karte v Evropi, kjer je skrajna desnica dobila močnega zaveznika na drugi strani Atlantika. Današnji evropski populisti in skrajni desničarji so se odrekli spornim koreninam svojih strank, spretno zabrisali povezave s tistim delom preteklosti, ki je temeljil na propagiranju rasizma, šovinizma in celo rasnih teorij.

Medtem ko skrajna levica še naprej sanjari o svetovni komunistični revoluciji, se pretepa na prvomajskih demonstracijah od Aten do Berlina, pa so si njihovi skrajno desni tovariši nadeli mehkejši, prijaznejši obraz, predvsem pa so našli pot do kapitala, kar jim je prineslo svež denar in dostop do medijev. Avstrijski populisti so že dolgo brez Haiderja, pa vendar je njegov »poslovni model« ostal in ga potrjujejo nekatere hudo sporne poteze strankarskih veljakov v preteklih letih (afera Ibiza). Haider se je poslovno povezoval z avtokrati zunaj Evrope, zlasti libijskim diktatorjem Gadafijem, so njegovi nasledniki našli zaveznika v Putinu.

Evropa med kladivom in nakovalom

Ruski predsednik igra pri razumevanju današnjega položaja evropske skrajne desnice posebno vlogo. Ne le pri financiranju avstrijskih svobodnjakov, pač pa tudi pri podpori, ki jo je Kremelj doslej ponujal drugim evropskim skrajno desnim strankam, vključno s Salvinijevo Ligo ali nekdanjo Nacionalno fronto Marine Le Pen (ki se je zaradi vojne v Ukrajini sicer odrekla ruskim prijateljem).

Putinov cinizem, ko gre za Evropo, je znan. Spominja na očitke ukrajinskemu predsedniku
Zelenskemu, češ da ni legitimni predstavnik Ukrajine, ker mu je mandat že potekel in zato ne more biti pogajalski partner. Kajti ko Kremelj očita drugim nedemokratičnost, in zdaj je tega deležna tudi Francija, je to slaba šala glede tega, kako brutalno avtokratski režim upravlja Rusijo zadnjih 25 let, kako sistematično onemogoča kakršnokoli opozicijo, po potrebi pa naroči tudi kakšno likvidacijo.

Toda evropska skrajna desnica je do Putina prizanesljiva, zato ni naključje, da je glede vojne v Ukrajini bodisi za takojšnje premirje, bodisi zagovarja Rusijo. Odkar je v Beli hiši ekipa Donalda Trumpa, imajo evropski skrajni desničarji in populisti še enega velikega zaveznika – in s tem je projekt Evropske unije de facto dobil velikega nasprotnika tudi v Združenih državah. Ni naključje, da se je Trump oglasil takoj po obsodbi Marine Le Pen in povedal, kaj misli o tem. Iz Kremlja so prišle izjave, za katere se je zdelo, da jih je sestavil Steve Bannon, še en (skriti) Trumpov komunikator, določen za podporo evropskim nacionalistom in skrajnim desničarjem.

Profimedia

Očitki, ki letijo na evropsko sodno prakso s strani Trumpa, sicer niso tako bizarni kot tisti, ki prihajajo iz Kremlja, pri Američanih gre dejansko za pravno doktrino, po kateri je omejevanje (pasivne) volilne pravice, tj. pravice biti voljen oziroma kandidirati na volitvah, nepredstavljivo. Američani bi teoretično lahko izvolili predsednika, ki bi bil obsojen na zaporno kazen in bi svojo funkcijo opravljal bodisi v zaporu bodisi v hišnem priporu v Beli hiši, kar bi sicer omejevalo njegovo svobodo gibanja, ne pa tudi preprečevalo izvajanje demokratično podeljenega mandata s strani volivcev.

Če bo obsodba Marine Le Pen na koncu pravnomočna in bo morala del kazni odsedeti v zaporu ali vsaj hišnem priporu, bo to gotovo voda na mlin evropskim populistom in skrajnim desničarjem, prepričanim, da gre za politični obračun z zlorabo sodstva. Na Slovenskem nismo čisto brez zgodovinskega spomina, ko gre za podoben primer. 

V primeru Patria je pred dobrim desetletjem na to opozarjal današnji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ko je zagovarjal Janeza Janšo, ki je bil takrat obsojen na zaporno kazen, zaradi česar je parlamentarne volitve julija 2014 preživel na Dobu. S tem, ko je bil prvak opozicije obsojen na zaporno kazen, mu je država onemogočala izvrševanje (pasivne) volilne pravice, je opozarjal Jaklič. V Združenih državah bi se z njim strinjali vsi ustavni pravniki, pri nas pa so se le nekateri.

Janša in njegova večna krivica

Retorično spraševanje Janeza Janše ob obsodbi Marine Le Pen, češ kam gre Evropska unija, utegne trdi del slovenske desnice (izraz skrajna se zdi vseeno še pretiran) razumeti tudi kot začetek kampanje proti EU, ki jo v intelektualnih krogih trde desnice (denimo Andrej Lokar) že razumejo kot podobno nedemokratično in nesvobodno tvorbo, kot je bila bivša Jugoslavija. Zato lahko pričakujemo stopnjevanje protibruseljske in protievropske retorike, demoniziranje Ursule von der Leyen in njene komisarske ekipe. Trda desnica zato že ponavlja za Marine Le Pen in razglaša, da je EU diktatura, ki se ji moramo demokratično upreti in če ne bo šlo drugače, iz nje izstopiti.

Bobo

Primer Le Penove prvaku slovenske desnice pomeni tudi izziv, kako bi rahlo bizarno sojenje v Celju zaradi preprodaje parcele v Trenti izkoristil v svoj prid. Janša morda po tihem upa, da bo ponovno obsojen, saj bi to potrdilo krivico, ki se mu dogaja že vse od afere JBTZ leta 1988. Že to, da bi moral med volilno kampanjo hoditi na sodišče, lahko pomeni omejevanje pravice, da sodeluje v kampanji za volitve. 

Teoretično bi bil Janša lahko v Celju celo obsojen na (pogojno?) zaporno kazen, s čimer bi se v očeh svojih podpornikov kot tudi evropske populistične in skrajne desnice postavil ob bok Marine Le Pen in upal, da bi mu to dvignilo ceno na volitvah prihodnje leto. Bi Slovenci kupili zgodbo o zlorabi »krivosodja« za politično eliminacijo Janeza Janše, ki se mu ponavlja primer Patria, v katerem je bil na koncu sicer oproščen?

Težko je napovedati razpoloženje volivcev. Ta hip se sicer zdi, da Slovenija nad skrajno desnico ni navdušena in da Janša vseeno pazi, da ne bi šel predaleč. Toda časi so hudo nepredvidljivi, Evropska unija je pred velikimi izzivi, pred 24. majem, ko ima SDS (volilni) kongres, se lahko zgodi še marsikaj. Predvsem bo moral Janša svoji stranki ponuditi »nekaj velikega«, kar mu bo dalo legitimnost za še en mandat. Svojim kritikom pa lahko že danes mirno zabrusi, da je Jean-Marie Le Pen »svojo« Nacionalno fronto vodil kar 39 let. No, potem ga je odstavila kar lastna hči Marine …

Naslovnica