Boji se tragičnega scenarija, ko bi Trump prepustil Ukrajino Evropski uniji, ta pa nima ne političnih mehanizmov ne vojaške sile niti finančno ni tako močna, da bi lahko Ukrajini zagotovila dolgoročni obstanek. V tem primeru bo prej ali slej Ruska federacija vojaško prevladala, Evropska unija pa bo preostanek Ukrajine kot v nekakšno vrečo brez dna metala na stotine milijard evrov, kar bi v Uniji sami še poglobilo nasprotja.

So se vas protesti v Srbiji dotaknili?

Bežno. Pred dnevi sem bil v Beogradu z delegacijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Vsako leto ob prazniku svetega Save 27. januarja (14. januarja po julijanskem koledarju) nas gosti partnerska Pravoslavna teološka fakulteta Univerze v Beogradu. Nihče od nas ni od blizu občutil demonstracij. Gostitelji so nas zelo lepo vodili skozi različne dogodke in osrednjo proslavo, pred tem tudi slovesno liturgijo. Kot so nam govorili, ti protesti pretresajo srbsko družbo, odgovarjajo na njena globlja, več desetletij trajajoča nasprotja.

So nakazali rešitev?

Nisem je še slišal, saj je niti ni mogoče kar stresti iz rokava. Še toliko bolj zaradi zapleteni geopolitičnih razmer, ko Srbijo na eno stran vleče Zahod, Kitajska in Rusija pa na svojo stran. Srbija kot celota, ne le oblast predsednika Vučića, je na razpotju.

Srbska pravoslavna Cerkev se do protestov ne opredeljuje. Zaradi razlik v vodstvu?

V zadnjih dvajsetih letih je Srbska pravoslavna Cerkev postala družbeno zelo prepoznavna in pretežno ugledna. Po številu vernikov in zunanji pripadnosti prebivalstva je njen status povsem neprimerljiv s Katoliško cerkvijo v Sloveniji. Delovati želi v dobro širše skupnosti, želi biti cerkev vseh, ki se prištevajo k pravoslavni veroizpovedi. Toda kot že velikokrat skozi zgodovino si tako kot druge vzhodne Cerkve prizadeva za sožitje z vsakokratno politično oblastjo. 

V primeru predsednika Aleksandra Vučića gre za odnos, ki je vsaj navzven diplomatsko urejen, podprt s finančnimi dotacijami in umirjeno retoriko, ki Cerkvi priznava velik zgodovinski in duhovni pomen pa tudi njeno nezamenljivo vlogo v sodobni srbski družbi. V Srbski pravoslavni Cerkvi gre za včasih zdravo, včasih pa konfliktno napetost med njenim temeljnim poslanstvom, usmerjenim v večno življenje, in stvarnimi razmerami, v katerih živi v iskanju sozvočja s politično oblastjo.

Bo držalo, da bi patriarh Porfirije študente podprl, vendar med drugimi v vodstvu Cerkve za to nima podpore?

Ta teza se pojavlja zlasti med nasprotniki trenutne srbske oblasti. Težko je reči, ali v celoti drži. Dilemo vidim v luči že omenjene dvojnosti med širino, tj. delovanjem, ki presega vsakokratne družbenopolitične okoliščine, ter med čutom za pragmatično iskanje sodelovanja in koristi od katerekoli politične oblasti. 

Primož Lavre

Marsikdo je morda pozabil, da je bilo v času komunističnega režima v vrstah pravoslavne duhovščine (ne le v Srbiji, temveč tudi v Romuniji, Bolgariji, Sovjetski zvezi) mnogo več režimu naklonjenih ali vsaj nevtralno razpoloženih duhovnikov, vključno s sodelavci tajnih služb, kot pa je to veljalo za Katoliško cerkev. Ne zato, ker bi bilo pravoslavje samo po sebi v idejnem pogledu kakorkoli naklonjeno komunizmu, ampak zaradi večstoletne ustaljenosti iskanja sobivanja s politično oblastjo, tudi zaradi odsotnosti vodilnega središča, podobnega Rimu v katolištvu, s čimer se pravoslavne strukture pogosto naslanjajo na posamezne državne okvire. Cerkev po eni strani ni tista, ki vlada, je sicer del družbe, vendar ni vladajoč dejavnik.

Druga plat interpretacije pa je, da je oblast relativna, lahko je takšna ali drugačna, vedno minljiva. Vsaka oblast se nekoč konča, Cerkev pa naj bi obstala vse do sodnega dne. Tak je dogmatični nauk tako v katolištvu kot v pravoslavju. Da bi Cerkev svobodno delovala in bi čim več ljudi slišalo oznanilo o Jezusu Kristusu, je ena od njenih nalog iskati poti, kako zmanjševati zunanje ovire, najti skupne točke z minljivimi političnimi oblastniki. Kje je meja med tema dvema načeloma, ki si med seboj ne nasprotujeta, in kje prihaja do odklonov v eno ali drugo smer, pa je stvar umetnosti vodenja v vsakokratnih zgodovinskih okoliščinah in na konkretnih območjih.

Naši mnenjski voditelji in mediji so srbskim študentom vse bolj naklonjeni. Jemljejo jih celo za zgled. Kaj se lahko iz tega izcimi?

Pri mladih protestnikih je v ospredju želja po pravno bolje urejeni državi, želja po priložnostih za človeka vredno življenje. Takšno, ki bilo bolj ali manj enakopravno dostopno vsem, ne le tistim z vplivnimi sorodniki ali prijatelji, ki so tako ali drugače blizu trenutni oblast. 

Ne gre toliko za nasprotovanje posamezni stranki ali določenemu voditelju, ampak prej za nezadovoljstvo nad sistemom, ki se navzven kaže, kot da omogoča priložnost vsem, nagrajuje trud in izobrazbo, češ vse je odvisno od posameznika, vendar ti mladi vidijo, da niti približno ni vse odvisno od njih, da se vloženi trud ne izide premo sorazmerno v boljšem življenju in socialnem napredovanju. To pa je sentiment, ki pri širokih družbenih slojih kjerkoli že po svetu budi naklonjenost. Ne gre za ideologijo, ampak za temeljne pogoje dostojnega življenja.

Sprašujete, kaj se lahko iz tega izcimi. Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo tudi v Sloveniji, če bi seveda slovenska družba bila drugačna in če bi se tudi pri nas primeril kakšen tak dogodek, kot je bila zrušitev dela strehe na železniški postaji v Novem Sadu. Potrebna je le iskra, in nemiri so tu – v vsaki družbi oziroma državi, ki je v temelju neurejena ali dvolična. Pod prislovično slovensko potrpežljivostjo, vljudnostjo, umikanjem v zasebne kroge, »jamranjem« za domačimi stenami, se tudi v slovenski družbi lahko pod preprogo skriva še več umazanije, kot velja za Srbijo.

Naši oblastniki potemtakem ne morejo mirno spati?

Mislim, da lahko kar mirno spijo. Vedo, da vsaj zazdaj niso ogroženi. Zaslombo imajo pri svojih »pokroviteljih« v Bruslju in drugod.

Kot kustos delate tudi v Slovenskem šolskem muzeju. Prešeren pravi, da je šola oziroma izobrazba prevara – goljufiva kača. Z izobrazbo se mu ni uspelo dvigniti po socialni lestvici. Pa vendar se je motil, kajne?

Dolgoročno se je vsekakor dvignil, postal je največji med kanoniziranimi slovenskimi pesniki. Toda izobrazba ničesar vnaprej ne zagotavlja. Tudi človekov trud, kot sva maloprej ugotovila, ni zanesljiv obet za karkoli že. So pa izobrazba, človekova vedoželjnost in vztrajnost predpogoj, da se lahko v življenju potencialno kaj spremeni, izboljša, oplemeniti. 

Primož Lavre

Prešeren se je izobraževal od ljubljanske normalke (v tistem času ena od vzorčnih osnovnih šol v glavnih mestih avstrijskih dežel) pa do liceja in nato študija prava na Dunaju, ki ga je sklenil z doktoratom. Ne bi bil mojster besede, če ne bi šel skozi celoten in zahteven proces širjenja znanja, tudi spoznavanja tujih jezikov in književnosti. Prav izobrazba, ki mu je budila razmišljanje o sebi in svetu, mu je odprla možnost globlje samorefleksije, s tem pa tudi možnosti za razočaranje.

Ga vodila v duhovno krizo?

Natančno to. Človek, ki ni naučen razmišljati o sebi in drugih, tudi občutka krivice in zapostavljenosti ne more razviti in izraziti v tolikšni meri, kot jo opazimo pri številnih zelo nadarjenih in zelo izobraženih umetnikih, pa seveda tudi pri drugih ljudeh z akademskimi poklici. Kdor več vidi in ve, je lahko tudi bolj kritičen.

Kakor torej razumeti šolo kot goljufivo kačo? Šola je zakon! Tak je naslov stalne razstave v Slovenskem šolskem muzeju.

Ne le pri Prešernu, temveč tudi pri poznejših generacijah, ki smo zrasle iz razsvetljenskih predpostavk, je verjetno v ozadju določena enostranskost ali zmota, kakor da je, kot rečeno, izobrazba in lastni trud zagotovilo za vse, kar je dobrega. Bila nam je, hote ali nehote, včasih tudi ne dovolj opredeljeno, posredovana v procesu šolanja in tudi sicer prek domače vzgoje, v družbi, medijih. Človek je kljub izobrazbi, tehnološkim inovacijam, različnim političnim in ideološkim sistemom še vedno zmotljiv. V krščanstvu bi temu rekli: človek je grešen, trpi posledice izvirnega greha.

Ni raja na zemlji?

Ni, nobena družba ni idealna, verjetno še najmanj tista, ki sama sebe razglaša za tako. Tu je nevarnost enostranskega sprejemanja razsvetljenskih postulatov o moči znanja, vedoželjnosti in učljivosti človeškega duha. Vse to je hvalevredno, a postane zmota, »goljufiva kača«, če računamo zgolj na to. 

Prešernovo malodušje je bilo verjetno posledica začetnega navdušenja, da mu bo izobrazba, še toliko bolj bivanje na Dunaju, v glavnem mestu takrat pomembne evropske države, korenito spremenilo življenje in odprlo poklicne in druge perspektive. Tudi nam so v mladosti govorili, da je vse odvisno le od nas, da nam bo življenje ponudilo tisoč priložnosti, a se izkaže, da ni tako.

Kakšna je vaša izkušnja (raz)očaranja? Rojeni ste v osamosvojitvenem letu 1991.

Sem »otrok« gospodarske krize med letoma 2008 in 2012. To je bil okvir mojega vstopa v svet. Vem, kaj pomeni trkati na zaprta vrata, biti nerazumljen in živeti v družbeni klimi, ki je tudi v političnem smislu daleč od optimizma devetdesetih let, kakršen je zaznamoval Slovenijo in velik del Evrope tistega časa. Delno po spominu, delno pa tudi po pripovedovanju in prebiranju takratnih besedil bi lahko dejal, da je bilo ozračje v slovenski družbi od konca osemdesetih let do krize leta 2008 precej bolj sproščeno, bolj optimistično, kot je v zadnjih petnajstih letih. Slovenski človek se je v tem času spremenil, žal na slabše.

Omenili ste vaš nedavni obisk pri kolegih s Pravoslavne teološke fakultete v Beogradu. Ste v teh težkih časih ohranili stike z vzhodnoslovanskim krščanskim svetom, tudi z njegovim središčem, »ruskim Jeruzalemom« Kijevom?

Sem, ohranil sem stike z različnimi ljudmi, pretežno iz akademskih krogov, tako tistimi iz Ukrajine kot Ukrajinci, ki so se zaradi vojnih razmer znašli v emigraciji, pa tudi z ljudmi iz Belorusije in Rusije. Tudi v teh zelo kaotičnih in tragičnih časih skušam gojiti spoštovanje, globoko občudovanje do kulture in izjemno poučne zgodovine, kakršno ponuja celoten vzhodnoslovanski prostor. 

Predvsem pa še vedno (tako kot pred dobrimi osmimi leti v podobnem intervjuju) zagovarjam stališče, da so si v jezikovnem, zgodovinskem in duhovnem pogledu vzhodni Slovani, tj. Rusi, Ukrajinci, Belorusi, zelo sorodni. Izhajajo iz istega vira, iste »krstne kopeli« kijevskega kneza Vladimirja Svjatoslaviča ob koncu 10. stoletja. Tudi pozneje v zgodovini so bile njihove poti med seboj prepletene. 

Primož Lavre

To seveda ne pomeni, da ti že izoblikovani narodi danes ne bi smeli imeti vsak svoje države. Lastna državnost je povsem legitimna. A v tem kontekstu je toliko bolj absurdno in tragično, da so si ti narodi danes tako navzkriž, Rusija in Ukrajina pa celo v težkem vojaškem konfliktu. So žrtve širše, zelo cinične geopolitične igre, ki je na koncu spopad za strateško ozemlje in naravna bogastva, denimo redke kovine, ter od tod izhajajoč finančni kapital.

Kaj je danes ostalo od Kijeva, tega največjega in najuglednejšega slovanskega duhovnega središča?

Kijev je na srečo ostal fizično cel. Sploh kulturni spomeniki, ki so pod zaščito Unesca, so ostali celi. Tudi sprotne obnove še naprej potekajo. Problematično, če se osredotočiva na pravoslavje, pa je to, da ukrajinska oblast preganja Ukrajinsko pravoslavno cerkev, ki jo večina drugih pravoslavnih Cerkva po svetu priznava za kanonično. 

Zaostril se je že prej obstoječi spor med Pravoslavno cerkvijo Ukrajine, ki jo podpira ukrajinska oblast, in Ukrajinsko pravoslavno Cerkvijo. Ta je simbolno še vedno povezana z Rusko pravoslavno cerkvijo, vendar slednja že od leta 2017 v njej nima nobene stvarne vloge. Tudi sami hierarhi Ukrajinske pravoslavne Cerkve se imajo za Ukrajince in se zavzemajo za obrambo pred zunanjo agresijo. Obe Cerkvi sta pravoslavni in tudi ukrajinski. 

Toda iz glavnine Kijevsko-pečerske lavre, zgodovinsko osrednjega samostanskega kompleksa v celotni Vzhodni Evropi, ki ga je imela v rokah Ukrajinska pravoslavna Cerkev, je oblast izgnala menihe, vernikom je ovirala obiskovanje obredov, pošiljala razne provokatorje, kriminalne skupine, ki so izvajale nasilje, policija pa seveda ni posredovala. Takšno ravnanje je tudi drugod po Ukrajini.

Rusija je prav pred tremi leti izvedla vojaško invazijo. Kako bi širše označili vojno med Rusko federacijo in Ukrajino?

Pri konfliktu na ozemlju Ukrajine prepoznavam tri ravni. Prva je že omenjeni geopolitični spopad. Na eni strani Združene države Amerike z Evropsko unijo in Ukrajina, ki deluje v imenu zahodnih sil, na drugi strani Ruska federacija, ki jo čedalje bolj podreja in s tem postaja ključni dejavnik Kitajska. Druga raven je neposreden spopad med Rusijo in Ukrajino, s katerim želi Rusija vnovič pridobiti status imperialne sile. Za Rusijo je Ukrajina dragulj v kroni imperija. V zgodovini je bilo vedno tako in se verjetno ne bi nikoli spremenilo. 

Tudi duhovno gledano sta Ukrajina oziroma Kijev začetek zgodovine in kulture vzhodnih Slovanov. Za Ruse je Ukrajina nekaj podobnega, kot je za Srbijo Kosovo in Metohija. Kakor se Srbi ne bodo nikoli odpovedali Kosovu in Metohiji, vsaj retorično ne, se tudi Rusi ne bodo odpovedali Ukrajini. Tretja raven pa so nasprotja v sami Ukrajini kot državi in družbi, vključno s tem, da je njen jugovzhod z Lugansko in Doneško pokrajino že desetletja nezaupljivo gledal na odločitve v Kijevu. Država je v izjemno težkem položaju, napadena je z vseh strani, tudi odznotraj.

Če na vojaški spopad in na te razmere gledamo z duhovnega oziroma teološkega zornega kota ter se navežemo na omenjeni »ruski Jeruzalem« (ruski v starem, predmodernem pomenu, kot središče vzhodnoslovanskega krščanstva), lahko rečemo, da ta prostor in njegovo prebivalstvo doživlja svoj veliki petek. 

Ta je del krščanske, duhovne in tudi družbene izkušnje, je namreč čas nerazumevanja, trpljenja in preganjanja. Vendar tudi ta čas mine. Verjamem, da bodo vojna v Ukrajini pa tudi globoki spori in zamere med vzhodnimi Slovani nekoč izgubili skrajno ostrino, čeprav bo do takrat verjetno minilo še veliko časa. Proces ozdravljanja se še ni začel, se pa bo prej ali slej moral začeti.

»Ruska federacija za Evropo ni in ne bi smela biti grožnja ali celo sovražnik, temveč partner,« ste mi dejali v pogovoru pred leti. Z rusko invazijo je ta grožnja žal postala resničnost. Bo kaj drugače, ko je ne bo več vodil Putin?

Obstajajo možnosti, da bi na položaj predsednika Ruske federacije v bližnji ali srednjeročni prihodnosti prišel nekdo, ki bi bil še bolj imperialen in brezkompromisen. Ni modro razmišljati na ravni alternative Putin na eni, demokracija na drugi strani. Rusija v svoji zgodovini ni bila znana po demokratičnih tradicijah. Tudi ko jih je želela vpeljevati, spomnimo se le na čas med prvo svetovno vojno pa tudi v nedavni preteklosti, se ti poskusi niso nikoli dobro končali. 

Gre za ogromno in raznoliko državo z drugačnimi zakonitostmi, kot veljajo v državah, kakršne so recimo Velika Britanija, Francija ali Združene države Amerike. Ni modro gledati na Rusijo ali sploh na svet skozi oči zahodnega političnega pluralizma. Ta je lahko vrednota v tistih okoljih, kjer je omogočil gospodarski razvoj, blaginjo, nenazadnje zaradi njega govorimo o človekovih pravicah. Politični pluralizem je denimo tudi Slovenijo naredil boljšo, uspešnejšo kot kadarkoli prej v zgodovini. O tem ni nobenega dvoma, vendar ta recept ne učinkuje nujno v vseh okoljih enako.

Primož Lavre

Maloprej sem dejal, da ima vojna tri razsežnosti: geopolitično, neposredno medsosedsko in konflikt v sami ukrajinski družbi. Pri eskalaciji vojne v Ukrajini leta 2022 gre za dvosmerno pot. Rusija je tista, ki je neposredno z vojaško silo posegla na ozemlje sosednje države, nemogoče je zanikati, da je agresor. Lahko pa do invazije, vsaj v takšni meri, ne bi prišlo, če bi se vsi akterji, vključno z Evropsko unijo, že od leta 2014 obnašali drugače. Možnosti za preprečitev vojne, za ohranitev Ukrajine v okvirih, kakršni so veljali od njene samostojnosti leta 1991, so bile.

Zakaj menite, da do vojne lahko tudi ne bi prišlo?

Spomnimo se na dve mirovni konferenci v Minsku leta 2014 in 2015, ki naj bi končali spopade v Luganski in Doneški pokrajini, prav tako na razprave o nevtralnosti in federalizaciji Ukrajine. Nobena od strani, ne Združene države Amerike, ne Evropska unija, ne Ruska federacije in Ukrajina niso popuščale, dokumente so podpisovale s figo v žepu. Vsakdo je želel iztisniti čim več, pozabljajoč na blaginjo prebivalstva in na posledice tega konflikta na življenje v Evropi pa tudi širše v svetu. 

Že leta 2014, ko je v Ukrajini prišlo do političnega prevrata, se dogajanje ni razvilo tako, kot so se med seboj dogovorile velike sile. Vsakdo je imel rezervni načrt, ki ga je izvajal po svoje, žal pa ni imel nihče interesa po miru in stabilnosti. Skratka, pri vojni na ozemlju Ukrajine gre pravzaprav za zamujene priložnosti, ki neposredno izhajajo iz burnih dogodkov leta 2014.

Se torej ne strinjate s tistimi, ki menijo da je Ukrajina predvsem kolateralna škoda Putinove ambicije po popolni politični konsolidaciji na notranjem terenu?

Tudi to je eden od dejavnikov. Glavno propagandno sporočilo Ruske federacija pod Vladimirjem Putinom je, da je ob koncu 20. stoletja doživela krivico, da je bila ponižana in da je njen obstoj ogrožen, zato si mora povrniti nekdanjo imperialno slavo. Del tega je zadržati nekdanje republike Sovjetske zveze pod spojim vplivnim območjem. Izkazalo se je, da je želja po povrnitvi imperija (omenil sem že, da je Ukrajina dragulj v ruski kroni) tako izrazita, da je Ukrajina zadnja, ki bi jo Putin ali kak drug ruski predsednik, če bi bil na njegovem mestu, spustil iz rok.

Pa vendar so jo spustili z rok, a le za čas, dokler se pod Putinovim vodstvom niso ekonomsko in vojaško okrepili, da so lahko izvedli invazijo.

Tako je. Dokler Ukrajina ni začela izražati želje po vstopu v Evropsko unijo in Nato. Ta zveza pomeni največjo bojazen za Putina. Ameriški predsednik Donald Trump je že v volilni kampanji večkrat upravičeno poudaril, da se Putin boji Amerike. Da trenutna ruska oblast obstane in se legitimira, mora graditi na interpretaciji zgodovine, ki Rusiji vrača njeno nekdanjo slavo in jo na novo postavlja na geopolitični zemljevid kot pomemben dejavnik v svetu. 

Glede notranje konsolidacije velja poudariti, da se Vladimir Putin trudi, da bi ne vzbujal občutka, kako je Rusija kot celota, njena družba v vseh segmentih vpeta v vojno. Rad poudarja, da njeno prebivalstvo živi dokaj dobro, da gospodarske sankcije ne učinkujejo in nenazadnje, da mu celotnega moškega prebivalstva ni treba mobilizirati v vojsko. Da gre torej le za »posebno vojaško operacijo« na jugozahodu Ruske federacije in je zato dovolj, da v spopade vključi le del oboroženih sil.

Vendar sodelovanje severnokorejskih vojakov v spopadih razkriva nasprotno.

Za Putina je ključno, da v vojno ne vključuje širših segmentov lastnega prebivalstva.

Vojake raje plačuje, novači kaznjence ...

Privablja jih s finančnimi dotacijami, z različnimi socialnimi ugodnostmi in tudi bučno patriotsko retoriko. Želim reči, da se znotraj uradnega ruskega diskurza ustvarja vtis, da Rusija ni v celoti zajeta v vojno na ozemlju Ukrajine, kot velja za ukrajinsko družbo, ki pa je v celoti podrejena vojnemu ustroju. Gre za pomembno razliko v konceptih in tudi stvarno: ukrajinska stran je vendarle uporabila vse svoje vire, človeške, finančne, oborožitvene, odvisna je od pomoči Evropske unije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike.

Ameriškega predsednika Trumpa to ne impresionira. Kot smo ga slišali, računa na padec cen nafte. Rusija, ki jo že načenja inflacija, bo ostala brez dovolj denarja v proračunu. Za nas nepredstavljivih trideset odstotkov proračuna gre za rusko vojsko. Kaj menite o tem Trumpovem načrtu?

Trump se gotovo zanaša na vojaško in finančno moč Združenih držav Amerike in zaveznikov. Z nekim ultimatom bi morda prišel do Putina, mu morda ponudil določene ozemeljske koncesije glede Krima in jugovzhoda Ukrajine (Luganska, Doneška, Zaporoška in Hersonska pokrajina). Povsod drugje bi Ukrajina ohranila svojo državnost in se tudi formalno pridružila Evropski uniji in Natu s to kupčijo, češ Rusiji dajmo nekaj, večina Ukrajine pa naj se na dolgoročno naveže na Zahod.

Primož Lavre

Dolgoročno? Že takoj bodo potrebne zahodne varnostne garancije Ukrajini.

Recimo. Posamezne variante načrta lahko ameriški predsednik uporabi za kompromis, ki bi bil sprejemljiv za Rusko federacijo, hkrati pa bi z grožnjo zahodnega vojaškega posega in vključitvijo v Nato Ukrajina imela garancije obstoja v okrnjeni obliki. Kot nekakšen »reset« za Ukrajino, morda »Ukrajina 2.0«. A vse to so le domneve. 

Bojim se bolj tragične možnosti, da bi Trump prepustil Ukrajino Evropski uniji, saj ga bolj zanima tihooceanski prostor. Unija pa nima ne političnih mehanizmov ne vojaške sile niti finančno ni tako močna, da bi lahko Ukrajini zagotovila dolgoročni obstanek.

V tem primeru bo prej ali slej Ruska federacija vojaško prevladala, Evropska unija pa bo preostanek Ukrajine kot v nekakšno vrečo brez dna metala na stotine milijard evrov, kar bi v Uniji sami še poglobilo nasprotja. Že sicer je unija v krizi, v vsakršnem pogledu, nenazadnje tudi idejnem glede pomanjkanja vizije, izgube vrednostnega skupnega imenovalca. 

Nekdaj je bilo to krščanstvo, vendar se ga v prevladujočem liberalno-sekularnem okolju ne želi več priznavati. Če Evropa ne bo ravnala dovolj pragmatično, dovolj sebi v prid, bi lahko Ukrajina Evropo odnesla. Podobno kot je bilo neskončno odtekanje sredstev bogatejših jugoslovanskih republik v slabše razvite predele eden od razlogov za razpad prejšnje države.

Osemdeset let bo kmalu od konca druge svetovne vojne. Vsaka vojna se konča z mirom, tudi ta se je. Mar ne velja vse bolj, da se vsak mir konča z vojno?

Res je, zelo smotrno opažanje. Izmenjavanje vojne in miru je najbolj otipljiv pokazatelj, da živimo v padlem svetu in da idealne družbe nikoli ni bilo in je nikoli ne bo. To pa ne pomeni, da ni vredno razmišljati o zgodovini, o človeških slabostih in tudi o človeških dosežkih. Vedno je vredno poskušati iskati rešitve iz naših zadreg in nesrečnih stanj. Zlo na svetu je in vedno bo, vendar lahko človek s svojim trudom lajša njegove posledice, ne more pa ga odpraviti.

Eden od instrumentov, ki blaži oziroma bi lahko blažil posledice zla, je tudi ekumenski dialog med krščanskimi veroizpovedmi. V kakšni fazi je?

Ekumenski dialog je stalnica že vsaj od sredine 20. stoletja. Trenutno ga krni predvsem skrajno težka izkušnja razkola znotraj pravoslavja. Rečeno v jeziku cerkvenega prava: prekinjeno je evharistično občestvo med Rusko pravoslavno cerkvijo in Konstantinopelskim patriarhatom, to je med zgodovinsko dvema najvidnejšima in tudi danes po vplivu in simbolnem pomenu glavnima središčema pravoslavja. 

Posamezne pravoslavne Cerkve so se prisiljene postavljati na to ali ono stran ali pa ravno zaradi tega spora poudarjati svojo nevtralnost. Zaradi vprašanja cerkvene jurisdikcije nad pravoslavnimi verniki na ozemlju Ukrajine je pravoslavje v globoki notranji krizi. Konstantinopelski patriarhat, Helenska pravoslavna cerkev s sedežem v Atenah, Ciprska metropolija in Aleksandrijski patriarhat (vse te so grško govoreče cerkve in pomenijo manjšinski del svetovnega pravoslavja) so priznale legitimnost Pravoslavne cerkve Ukrajine, ki jo med drugim podpira ukrajinska oblast. 

Primož Lavre

Vse druge avtokefalne oziroma neodvisne pravoslavne Cerkve tega niso storile in formalno ostajajo na stališču kanoničnega pravoslavja, po katerem je legitimna cerkvena struktura na ozemlju Ukrajine Ukrajinske pravoslavna Cerkev s simbolno, a ne več stvarno vezjo z Moskovskim patriarhatom.

Gre za vprašanje, in to kljub simbolni vezi, kdo v pravoslavju je glavni?

Da, onkraj političnih preigravanj se postavlja vprašanje: Ali je Konstantinopelski patriarhat tisti, ki ima oblast, podobno papežu v Katoliški cerkvi? Pravoslavno teološko in pravno izročilo takšen pogled postavlja na trhle temelje. V pravoslavju ni papeža. Konstantinopelski patriarhat ima le častno prvenstvo. A

vtokefalna Cerkev nastane takrat, ko se o tem strinjata dve med seboj udeležene strani, torej Cerkev, ki vznika, in matična Cerkev, iz katere ta nova izide. Po kanoničnih pravilih je do tega prišlo v primeru Makedonske pravoslavne Cerkve. Vzniknila je iz Srbske pravoslavne cerkve, vrsto let je bil njen status nerešen, leta 2022 pa jo je tudi uradno priznal srbski patriarh Porfirije.

Ali je med tema dvema avtokefalnim Cerkvama zdaj vse v najboljšem redu?

Ne bom rekel, da so odnosi med njima dobri. Niso, nekatere zamere ostajajo, čas sprave še traja. A formalno so urejeni. Prav leta 2022, ko se je z invazijo začela nadaljnja faza vojne v Ukrajini, sta obe Cerkvi s tem pokazali, da je mogoče spore znotraj pravoslavja reševati tudi drugače kot v primeru Ukrajine. Patriarh Porfirije ima v svetovnem pravoslavju tudi zato precej močno vlogo, ne le zaradi geografskega položaja Srbije, temveč zaradi dejavne in navzven uspešne Srbske pravoslavne cerkve.

Bi lahko posegel v ta razkolu kot mediator?

Lahko, vendar na grški strani obstajajo pomisleki, da bi to ne bilo dobro, ker je Slovan in ker sta srbsko pravoslavje in srbska kultura tradicionalno naklonjena Rusiji. Bojijo se, da bi patriarh Porfirije prisluhnil bolj ruski strani kot komu drugemu. Širše gledano je pravoslavje danes notranje skrhano, prepredeno z državnimi in drugimi partikularizmi. 

Res je, da razmeroma samozavestno odgovarja na procese sekularizacije, tudi duhovno je bogato, z meništvom, pronicljivimi teologi, odsotnostjo pomanjkanja duhovniških poklicev, s svojo institucionalno mrežo in nenazadnje razvejeno publicistiko. Po eni strani je v mnogo boljšem stanju kot Katoliška cerkev v Evropi in Severni Ameriki. A kot rečeno, navznoter, na ravni odnosov med pravoslavni Cerkvami samimi, preživlja težke čase.

Ali se je umetna inteligenca na vašem področju izkazala? Ste jo preizkusili?

Seveda sem jo, tako kot jo je večina mojih kolegov. Gotovo nam je v pomoč, vendar nikoli ne more nadomestiti znanja, izkušnje, samostojne presoje tistega, ki jo uporablja. Umetna inteligenca ne more zamenjati človeka. Kvečjemu obratno, še toliko bolj mora biti človek pozoren in širše razgledan, da kaj koristnega od nje vzame. Človeški dejavnik se v odnosu do umetne inteligence pravzaprav povečuje in ne zmanjšuje.

Kaj umetna inteligenca, denimo, pove o zgodovinarju in teologu Georgiju Florovskem, ki sta ga preučevali in prevajali (Poti ruske teologije, KUD Logos)?

Pove njegove osnovne biografske podatke, ne znajde pa se v terminologiji, preskoči določena obdobja v njegovem življenju. Preveč leporeči v slogu: Georgij Florovski je bil eden največjih teologov 20. stoletja, eden od prvakov ekumenskega gibanja … Umetna inteligenca olepšuje, kot bi pisala govor za kako proslavo, ne pa izvlečka za znanstveni članek.

Kakšno oceno si zasluži?

Naj bodo ocene še naprej pridržane za ljudi, s katerimi vstopamo v živi stik.