Ko sem vas prosila za intervju, ste dejali, da se vam to zdi zanimivo, ker vas menda kakor pisatelja le redko kdo »povoha«; in jaz se glede tega z vami zelo strinjam! Številni dobri slovenski avtorji v medijih nikoli niso niti omenjeni, nekateri se stalno rolajo od enega do drugega intervjuja, čeprav samo ponavljajo eno in isto vsebino ...

Čeprav tudi sam velikokrat polemiziram, bom tokrat začel v nekoliko različnem tonu. Kar ste povedali, prav gotovo drži. Čeprav je vsakdo, kdor je objavil nekaj knjig, že avtomatično pisatelj, četudi ni vpisan v Društvo slovenskih pisateljev (DSP), kar je denimo moj primer, je treba razlikovati med tistimi, ki od pisateljevanja tako ali drugače živijo in ki so po navadi samozaposleni v kulturi, in drugimi. Sam spadam v drugo kategorijo. Po poldrugem desetletju prekarnega dela sem se 2017 za stalno zaposlil v šolstvu, tako da je pisateljevanje pri meni dejavnost, za katero si moram izrecno vzeti čas. Pred kratkim sem si ga. Nastalo je novo besedilo, osnutek romana, ki se dogaja med obema vojnama med Štajersko in Koroško. Drži pa seveda tudi, da so nekateri ljudje v medijih bolj v ospredju, drugi manj. Veliko vlogo pri tem ima prodajnost njihovih knjig, saj je danes knjiga tržno blago. Mlado perspektivno slovensko avtorico denimo promovirajo in prodajajo kot »slovensko Sally Rooney«.

In to naj bi bila?

Katarina Gomboc Čeh.

Tudi vas pogosto muči tesnoba, kajne?

Statistike nedvomno dokazujejo, da je vse več bolniških odsotnosti od dela zaradi duševnih motenj, pa naj gre za skoraj čisto običajno nespečnost ali hudo obliko izgorelosti. Trenutno me tesnoba pušča pri miru, zelo mi namreč pomaga, ko se miselno osredotočim na določeno temo. Pojavlja se drugače, nazadnje velikokrat med vožnjo ali tedaj, ko sem sam. Je pa to bolezen s tisoč obrazi, na katero nihče ni pripravljen. Cepiva proti njej še nimamo, imamo bolj ali manj učinkovita zdravila, še več pa naravnih metod, kot so sprostitvene vaje in hoja v naravi ali ukvarjanje s tistim, kar je nekomu všeč. Časa je žal vedno manj in tudi vse bolj razdrobljen postaja. Nemalokrat pride priložnost, da o tej temi spregovorim z dijaki in dijakinjami.

Pred časom sem bil zelo presenečen, ko je nekdo izjavil – drugi pa so mu kimali – da sami nimajo več stigme pred tovrstnimi stvarmi. Če je potrebno, se gredo z nekom pogovorit. Želim pa povedati še nekaj: marsikdo v Sloveniji tarna nad sistemom duševnega zdravja, češ da je zastarel in represiven ter za zgled daje bližnjo Italijo, kjer naj bi stvari bile veliko bolje urejene. Sam lahko povem, da sem imel veliko boljše izkušnje pri nas kakor čez mejo, kjer se je konec sedemdesetih in začetek osemdesetih seveda zgodila revolucija s Francom Basaglio in zakonom 180 iz leta 1978. Žal je Basaglia kmalu umrl, in čeprav je imel veliko sledilcev, se je veliko njegovega zagona izgubilo. Veliko centrov za mentalno zdravje v Italiji je namreč nekakšno parkirišče oziroma razdeljevalnica tablet brez pravega načrta, kako zdraviti bolnike.

Gorica je naša, je naslov vašega literarnega prvenca izpred let, v praksi pa to najbrž pomeni, da je vse odvisno od perspektive pogleda, od tega, na kateri strani meje smo?

Od tedaj je res minilo precej časa, knjiga je izšla leta 2018, naslovna zgodba pa že dve leti prej. Gorica je naša je nastala takoj po tem, ko sem se moral zaradi poslabšanja duševnega stanja zateči po pomoč v bolnišnico, in to ne prvič. V njej sem skušal opisati svojo bolnišnično izkušnjo in izkušnje sopacientov.

V knjigi ste razgalili več človeških usod posameznikov, ki v tistih trenutkih niso bili le psihiatrični pacienti, ampak še marsikaj, kot sem si najbolj zapomnila, tudi ljubimci in duhovniki. Lik koga vam je najbolj pri srcu, kajti pisali ste po resničnih dogodkih, ti ljudje res živijo?

Kateri lik mi je najbolj pri srcu, težko rečem, saj je to podobno, kakor bi očeta ali mater vprašali, katerega otroka ima najraje. Ali pa učitelja, kateri je njegov najljubši učenec ali učenka. Lahko pa povem takole: v nekaterih zgodbah se danes bolj prepoznam, v drugih morda malo manj. Tudi zbirke, ki sem jo izdal v samozaložbi jeseni 2020 z naslovom Sinteze, bi se danes ne lotil več. Deloma zaradi vsebine, predvsem pa zaradi vsega napora, ki je potreben, da tak projekt spelješ. Hkrati si namreč urednik, založnik, avtor, odgovoren za stike z javnostmi. Vse je treba združiti z literarno-kulturno-zgodovinskim izročilom, iz katerega izhajam. Meja je pri nas »zelo resna stvar« in taka še danes piše svoje zgodbe. Marsikaj je bilo že zapisano, marsikaj pa še ne. Letos sta Nova Gorica in Gorica ena od dveh evropskih prestolnic kulture. Čeprav sem bil nad formatom sodelovanja med mestoma precej skeptičen, v Gorici je čvrsto na oblasti desna sredina, ki ni sposobna odreči Benitu Mussoliniju častnega meščanstva, poleg tega občina vsako leto sprejema predstavnike fašističnih organizacij na županstvu in tako dalje, sem se sčasoma vseeno prepričal, da gre za niz dogodkov, ki naj med drugim še dodatno ubesedijo, upodobijo, uglasbijo, odvisno pač od zornega kota, stvarnost, iz katere izhajamo.

Jure Klobčar

Tudi na italijanski strani se najde marsikateri odprti sogovornik, ki nam je pripravljen ne samo prisluhniti, ampak tudi naučiti se našega jezika. Sem se pa pred dobrim letom lotil nekega zelo posebnega, samosvojega projekta, in sicer da sem dal eno besedilo iz zbirke prevesti v vse jezike nekdanje skupne države, pri čemer ne mislim nekdanje Jugoslavije, ampak Avstro-Ogrsko, kakršna je bila tik pred razpadom leta 1918. Poleg slovenskega izvirnika in italijanskega prevoda, ki je že izšel v zbirki Bestiario di confine, so to še nemščina, hrvaščina, madžarščina, češčina, slovaščina, poljščina, ukrajinščina, romunščina, srbščina in bosanščina. Večina prevodov je bila objavljena v literarnih revijah in na spletnih portalih držav, v katerih se govorijo omenjeni jeziki. Dva, hrvaščina in slovaščina pa sta še na čakanju.

Je knjiga Gorica je naša pozitivne odzive dosegla med prebivalci s te kakor tudi z one strani meje?

Mislim, da je res dosegla dobre odzive, čeprav se še vedno ne morem znebiti vtisa, da je bil njen izid sad moje polemike Izključeni iz centra, ki sem jo poleti 2017 objavil v Delovih Književnih listih. Skoraj nihče se ni odzval nanjo, s svetlo izjemo urednika mariborske založbe Litera Orlanda Uršiča, ki me je povabil k sodelovanju. Zanimivo, da je tudi neka tržaška založba ni marala, kot razlog pa so navedli, da zgodbe v njej niso še zrele za objavo.

Prvo knjigo je vedno najtežje spraviti na trg. Vse založbe se otepajo novincev, razen če jih osebno poznajo.

No, knjiga je naposled le izšla in zbudila veliko zanimanja, morda celo več v matični domovini. Bila je tudi nominirana za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu. V zamejstvu marsikdo na pojme, kot so narodnost, pripadnost, jezik in podobno še vedno gleda precej konservativno, sam pa sem skušal pri tem narediti nekaj korakov naprej.

Tudi vi pogosto prehajate mejo z Italijo, saj še vedno službujete v Trstu?

Da, mejo redno prehajam že vsaj petnajst let. Leta 2010 sem se iz zamejstva, natančneje z Opčin, preselil v kraj Brje pri Koprivi v občini Sežana. Šlo je za eno mojih najtežjih življenjskih obdobij, saj so se v času po diplomi ne samo v meni, ampak tudi v moji družini kopičila pričakovanja glede delovne kariere, plače, ustvarjanja lastnega doma in podobno. Časi so bili žal neusmiljeni in sovpadajo tudi z močnim poslabšanjem moje bolezni. V nuji po prilagoditvi novi situaciji sem moral krepko spremeniti svoje razmišljanje in se lotiti stvari, za katere bi se še malo poprej zaklinjal, da se jih ne bom, ker jih nisem sposoben in ne spadajo v moj resor. Mislim predvsem na fizično delo pri okoliških vinogradnikih in vinarjih, s katerim sem si včasih bolj osmišljal čas in iskal družbo, čeprav je tako delo tudi pripomoglo k mojemu materialnemu preživetju.

Drugače pa, kot rečeno – meja piše vedno nove zgodbe. Leta 2007, z vstopom Slovenije v schengensko območje, se je zdelo, da smo prišli do nekakšnega »konca mejne zgodovine«, potem se je zgodila koronakriza in so mejo zaprli naši, bližnje in daljne vojne pa so leto ali dve kasneje prepričale naše sosede, da mejo bolj pozorno nadzorujejo.

Pogosto slišimo provokativno frazo Trst je naš! Je res? Je sploh kdaj zares bil?

Geslo je nastalo v štiridesetih dneh od prvega maja do dvanajstega junija 1945, ki so večini Slovencev, tudi katoličanov, da ne bo pomote, ob njih pa tudi levičarskim Italijanom predstavljali osvoboditev od nacifašizma, večina italijanskega prebivalstva pa ga je dojemala kot še eno od vojaških zasedb. Italijanski javni diskurz se je glede tega zadnja leta tako zaostril, da se vsako leto ob 10. februarju, ko se v Italiji praznuje dan spomina na žrtve fojb in eksodus, predstavlja samo eno plat zgodbe.

Redki in pogumni so italijanski zgodovinarji, ki zgodbo raziskujejo z obeh strani, denimo Eric Gobbetti, Federico Tenca Montini in še kdo. Največja težava večine naših zahodnih sosedov je v tem, da našega jezika ne razumejo in da so kljub umetno inteligentnim prevajalnikom prikrajšani za lep del zgodbe. No, sicer pa je Trst bil prav gotovo naš v Hribarjevem in Cankarjevem času, ko je nastala prispodoba o srcu in pljučih, na drugačen način pa je še vedno naš tudi danes, ne le zaradi zgodovinske in še vedno ukoreninjene prisotnosti Slovencev v mestu, ampak tudi zaradi novih lastnikov nepremičnin, ki prihajajo izza meje.

Šokirali ste me s fotografijami nekaterih, ki jih iz Italije poznam kakor izjemno prijetne, na slikah, ki ste mi jih pokazali, pa imajo iztegnjeno desnico in častijo nacizem. Težko sem se spopadla s temi podobami. Ampak ljudje nosijo maske, kajne, do nas so po eni strani prijazni, če bi se temelji demokracije resno zamajali, pa bi nas zopet bili pripravljeni gnati v taborišča?

Bolj kot o nacizmu bi govoril o nacifašizmu. Skomine do propadlega režima in njegovega dučeja so bile v Italiji prisotne celo povojno obdobje, posebno ob italijanski vzhodni meji, kjer se narodne in politične strasti še dolgo niso polegle. V določenem trenutku se je namreč vzpostavila enačba Italijan je fašist, Slovenec ali Hrvat, torej Slovan pa je komunist. Tudi zgodba o Gladiu, ki je dolga povojna leta ustrahoval slovenske prebivalce Nadiških in Terskih dolin, je široka in razvejena. Vem sicer, koga imate v mislih, pa ga tu ne bomo omenjali. Ko ste mi razkrili, da ga poznate kot izjemno vljudnega in prijaznega človeka, sem takoj pomislil na opise tistih, po večini so to moški, ki jih okolica pozna kot uglajene gospode, ki vedno pozdravijo, nekega dne pa zakoljejo bivšo ženo, ženo ali partnerico.

Povrnimo se v preteklost, čeprav so preživeli v Dachauu na spominsko ploščo z velikimi črkami zapisali NIKOLI VEČ, so se grozote taborišč po drugi svetovni vojni ponovile na Balkanu. Trenutno stanje ob slovensko-italijanski meji ni alarmantno, odnosi med državama so na zelo dobri ravni, pred leti je bil med predsednikoma Mattarello in Pahorjem narejen celo poskus sprave v Bazovici. Je pa res, da družbena omrežja kar mrgolijo od italijanskih desničarskih in iredentističnih skupin, kjer si ne samo lažni profili in troli dajejo duška s tem, da bo Italija znova zasedla Istro in Dalmacijo. No, hvala bogu diskurz še ni v uradni agendi italijanske države, težko pa rečemo, da ljudje, ki razmišljajo na določen način, ne podpirajo politične opcije, ki je danes v vladi pri sosedih.

Ste tudi sami kdaj doživeli kakšen nacionalistični izpad z italijanske strani?

Izpade sem doživljal v preteklosti, danes ne več. Mi pa dijaki in dijakinje povedo, da se znana psovka za Slovence v Trstu še kdaj zasliši. Seveda beseda boli in je bolela tudi ko sem bil mlajši, še bolj pa je bolelo, ko so me v osrednji Sloveniji imeli za Italijana. Sčasoma sem se tudi tega navadil oziroma (ne)zavedno zbadljivko sem se naučil odkloniti z argumenti. Kako lahko nekdo, ki ne samo da me pozna osebno, očitno pa slabo pozna tudi splošno situacijo ob meji, razpravlja o moji identiteti?

Se absolutno strinjam. Mark Twain je nekoč dejal, da so vsa posploševanja napačna, vključno s tem v mojem vprašanju: kako ocenjujete odnose med slovenskim in italijanskim prebivalstvom?

Odnosi med prebivalstvom so korektni, želel bi si predvsem več Italijanov, ki bi se odločali za učenje slovenskega jezika. Te možnosti v svojih šolah na Tržaškem, Goriškem in Videmskem razen nekaterih izjem nimajo. Obstajajo sicer tudi taki starši, ki niso slovensko govoreči, a za svoje otroke izberejo izobraževanje v šolah s slovenskim učnim jezikom. Nekatere pri tem seveda vodi odprtost do someščanov drugega jezika in kulture, nemalokrat pa so razlogi praktičnega značaja, in sicer da je slovenska šola bližje, da ponuja več dejavnosti, da je otrok v razredih manj. Slišal sem tudi, pa ne vem, koliko je v tem resnice, da je prišel popolnoma neslovensko govoreči otrok v slovenski vrtec ali šolo, ker njegova starša nista želela, da bi na večinski šoli bil v stiku z izvenevropskimi priseljenci ali njihovimi potomci. Situacija je paradoksalna. Nekoč smo bili žrtev mržnje in rasizma zaradi svoje različnosti Slovenci, če je ta primer resničen, pa smo postali veliko bolj sprejemljivi, ker smo drugače od sodobnih migrantov vsaj belopolti ...

Kako pa gledate na slovensko-italijanske odnose na državi ravni? Kakšna voditeljica je gospa Meloni, za katero vemo, da je v mladosti ravno tako jurišala kot fašistka, ampak to so bile morda le najstniške zablode?

Mislim, da sem za Giorgio Meloni prvič slišal leta 2004, ko je podmladek takratne italijanske neofašistične stranke AN Fronte della Gioventu na enega od nadvozov na primorski hitri cesti H5 v bližini Kopra razobesil provokativen napis, češ da ima vstop v EU za Slovenijo svojo ceno, ki je spoštovanje Italijanov. Voditeljica skupine je bila še ne tridesetletna Giorgia Meloni. No, sami smo tedaj na italijansko narodno skupnost na Obali gledali z veliko zavisti, in sicer da je na Koprskem in drugje veliko bolj prisotna vidna dvojezičnost kakor v Trstu, kar je bilo nedvomno res. Ni skrivnost, da simpatije do Giorgie Meloni goji tudi marsikateri Slovenec, denimo prvak trenutne opozicije, ki ji je čestital ob volilni zmagi leta 2022, na kar smo se z dvema kolegoma javno obregnili v časopisih Delo in Primorski dnevnik.

Jure Klobčar

Po eni strani razumem, da obe stranki družijo pogledi na marsikatero odprto vprašanje, po drugi pa ne smemo pozabiti, da je italijanski nacionalizem na vzhodni meji vedno deloval agresivno proti Slovencem in Hrvatom. Zato se mi zdi tudi prisotnost nekaterih evropskih poslancev največje opozicijske stranke na odprtju razstave o fojbah najmanj neoportuno, da ne rečem kaj drugega. Zmotno je namreč biti prepričan, da bomo italijanski desnici, torej nacionalistom postali simpatični ali bolj sprejemljivi, če se bomo pred njimi stalno posipali s pepelom za dogodke ob koncu druge svetovne vojne, predvsem za povojne poboje.

Zgodovina se v teh krajih ni začela maja 1945, ampak veliko prej. O tem govori poročilo slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki je začela delovati leta 1993, izsledke pa objavila sedem let kasneje. Žal so danes za marsikoga le mrtva črka na papirju, podobno kot arbitražni sporazum s Hrvaško, ki ga je Borut Pahor podpisal leta 2009. Eden od redkih, ki mu je javno oporekal, je bil namreč prav pisatelj Boris Pahor, kasneje se je izkazalo, da je imel zelo prav.

Kako bi se politično opredelili?

Težko se politično opredeljujem.

Ste levičar?

Če je levičar tisti, ki glasuje za stranko Levica, to prav gotovo nisem. Razen osebnih simpatij, ki jih lahko gojim do nekaterih njenih predstavnikov, me njihova agenda ne prepriča. Prav tako tudi Kordiševa cepitev levo od Levice. Če se vrnem v gimnazijska leta, ne morem mimo tega, da je bilo tedaj v modi biti levičar. Sošolci so prihajali k pouku z majicami Che Guevare, okrog vratu so nosili kefijo, po straniščih so pisali levičarska gesla – seveda v italijanščini – in še bi lahko naštevali. Tudi nekateri profesorji, predvsem mlajši, so nas skušali indoktrinirati v tej smeri. Dobro se spominjam, kako smo morali pri uri italijanščine nekega dne pri šolski nalogi komentirati neki citat Che Guevare, ker pa je bilo meni tega takrat dovolj, sem pikro napisal, da me za Cheja briga ko za lanski sneg, saj o situaciji Slovencev v Italiji ni imel pojma, vprašanje, če je sploh vedel, da Slovenci obstajamo. No, danes na Cheja gledam popolnoma drugače.

V Evropi se na oblast zopet vzpenja desnica, vendar sedaj, ko je vseeno treba nekako obraniti evropsko zemljo, kulturo, tradicijo pred navali migrantov, to morda ni nujno slabo, kajti kakor vidimo, se večina evropskih držav ni sposobna uspešno spoprijeti z vse večjim številom prebivalcev iz dežel tretjega sveta, in tako nastajajo migrantski žepi, v katerih ljudje, ki so mislili, da se v EU cedita mleko in med, pravzaprav životarijo, niso se sposobni integrirati, države jih niso sposobne vključiti v evropski vsakdan?

Spet bom citiral primer Italije, čeprav je Slovenija v desetletjih skupne države doživela veliko migracij predvsem z njenega juga, so neevropski ljudje začeli prihajati v Italijo že veliko prej. Že v 90. letih so se na italijanskih plažah pojavljali potujoči prodajalci spominkov in drobnarij, ki so jim ljudje rekli vucumpra, ki je nekakšna spačenka za italijanski besedi vuoi comprare – želiš kupiti. Glede vzpona desnice in populizmov pa je vsaj po mojem takole, da ljudem ponujajo najenostavnejše odgovore na vprašanja, ki so v resnici zelo kompleksna. Res je, da smo bili tudi evropski ljudje v preteklosti migranti v čezmorskih državah. Kanada, ZDA. Argentina in Avstralija so sprejele ogromno slovenskih ljudi. Bistvena razlika pa je, da je med Evropo in naštetimi ocean in da je bilo zato lažje nadzorovati, po potrebi pa tudi zavrniti tiste, ki so bili ali se morda samo zdeli neprimerni.

Verjamem, da si vsak človek zasluži boljše priložnosti za življenje, ampak če bo EU na stežaj odprla vrata migrantom, je to lahko podobno, kot bi sprejela trojanskega konja. Milton Friedman je dejal, da je nemogoče imeti odprte meje in socialno državo, tega ne vzdrži noben ekonomski računi. Žal to pomeni, da moramo biti manj humani?

Teze, ki ste jo navedli, ne poznam podrobneje. Mi pa na misel ob vašem vprašanju prav gotovo pride madžarski premier Viktor Orban in njegova skrajno restriktivna politika do migracij, ki je težko razumljiva, če nisi Madžar ali če vsaj malo ne poznaš madžarske stvarnosti. Zanimivo je, da je Madžarska leta 1989 prva odstranila bodečo žico na meji z Avstrijo, dobro poltretje desetletje kasneje pa je spet postavila veliko hujšo ograjo na meji s Srbijo. Madžari so si v času perestrojke želeli znova pripadati evropskemu prostoru, in to si želijo tudi danes. Sebe namreč predstavljajo kot branike evropske identitete. Če k temu dodamo še, da je njihova država skoraj povsem ravninska in da so v preteklosti doživeli ogromno invazij, mongolsko, osmansko, v novejših časih pa zatrtje vstaje leta 1958, ter da so po prvi svetovni vojni izgubili dve tretjini ozemlja svoje krone – na nekaterih območjih, ki so pripadla drugim državam, so bili sicer v večini, marsikje pa ne – je ograja na meji s Srbijo popolnoma razumljiva.

Zakaj Avstrijci že deset let nadzorujejo mejo s Slovenijo pa tudi tisto z Madžarsko, če Madžari tako zelo dobro opravljajo svojo nalogo?

V tem vidim predvsem pomanjkanje skupne evropske politike na tem področju.

Vidim, da današnji najstniki praktično več ne govorijo v slovenskem jeziku. V Ljubljani prevladujeta angleščina in srbohrvaščina, ki se mešata z ljubljanskim slengom. Kako je na vašem koncu, je veliko italijanščine v slovenščini?

Italijanščina in slovenščina jezikovno interagirata že od nekdaj. Na Primorskem Slovenec preklinja v italijanščini, marsikateri tržaški, goriški ali furlanski izraz je slovenskega izvora. Dejstvo pa je, da se večina dijakov na naših šolah med seboj pogovarja v italijanščini, kar je rezultat dolgoletne asimilacije. Sploh pa ni nujno, da so v slovenskih šolah v Italiji najboljši tisti dijaki, ki jim je slovenščina materinščina. Poučujem že 15 let in neredko se zgodi, da je najboljši dijak tisti, ki se doma pogovarja v italijanščini. Hkrati pa velja tudi, da jezik pri marsikom ne določa več nujno identitete. Poznam »čiste Italijane«, ki so se naučili slovensko, ki se ob priliki oblečejo v slovensko narodno nošo in podobno. Ciljati moramo na kvaliteto, ker kvantitete že zdavnaj nimamo več.

Sva priča izumiranju slovenščine?

To je zelo močna trditev. Mislim, da sva priča korenitim spremembam in še večjim izzivom v jeziku. Če bi rekli, da jezik izumira, pomeni, da smo se sprijaznili z njegovim koncem.

Tudi v romanu Enajst mesecev žitne kave opisujete zamejsko tematiko – kako je nastala ta knjiga?

Tudi ta knjiga je nastala na spodbudo Literinega urednika Uršiča, čeprav sva uredniško delo nato opravila z Aljažem Krivcem. Ne bi rekel, da je v njem tematika zamejska, bolj trdim, da je obmejna. Glavni lik namreč išče stik z neko pristnostjo, vanjo so vštete tudi nekdaj zatajene narodnostne korenine, a še zdaleč ne samo te. Veliko je govora o odnosu med podeželjem in mestom, med ljudmi na splošno, o ljubezni, celo o absurdih italijanskega šolskega sistema. Če želite brati tipično zamejsko književnost, jo boste našli pri Mariju Čuku in njegovih treh romanih Pena majskega vala, Molk koloradskih hroščev in Prah. Tam so zamejstvo in njegova bistvena vprašanja postavljena v središče.

Jure Klobčar

Sam sem v središče želel postaviti posameznika in na Trst pogledati z druge strani, s periferije, morda podobno temu, kakor je pred več kot sto leti naredil Scipio Slataper z romanom Moj Kras. Prepričan sem tudi, da je višek slovenske književnosti v Italiji, vsaj kar se pripovedništva tiče, ne samo slogovno dosegel Marko Sosič. Njegova prerana smrt pred štirimi leti je povzročila hud manko in težko se bo našel avtor, ki ga bo dosegel, kaj šele presegel.

Koliko je v vašem pisanju vas osebno? Koliko ste avtobiografski?

To je vprašanje, ki ga pisatelji zelo neradi slišimo, še bolj neradi pa nanj odgovarjamo.

Zakaj ste nehali pisati blog, ki ste ga sicer redko osveževali, pa vendar? Zadnja objava je iz leta 2020?

Moj blog je začel nastajati leta 2017 kot nekakšen protest proti slovenski literarni sceni, ki sem jo tedaj dojemal kot izredno nenaklonjeno in zaprto. Na njem so se znašli – in so še danes tam – zapisi, ki jih nisem mogel objaviti drugje, denimo v literarnih revijah ali na spletnih straneh. Nekateri so se kasneje znašli tudi v knjigah, govorim predvsem o kratkih zgodbah, en prevod pa je bil uvrščen tudi v priložnostno brošuro na Dnevih poezije in vina leta 2020. Povabili so namreč italijansko pesnico, ki sem jo leto poprej prevedel. Bloga ne osvežujem več iz dveh poglavitnih razlogov: tako ali drugače mi je uspelo si utreti pot na slovensko literarno sceno, poleg tega pa so se stvari po hčerkinem rojstvu temeljito spremenile.

Radi potujete z motorjem? Kje vse ste bili z njim?

Zanimivo vprašanje. Motor je zame nekakšna razvada, podobna denimo kajenju. Imate kadilce, ki celotno življenje kadijo in ki umrejo stari 90 ali več let zaradi padca ali druge fizične poškodbe, na drugi strani pa imate take, ki zbolijo za rakom na pljučih ali za srčno-žilnimi boleznimi, čeprav so vse življenje živeli zdravo. Motor je nekaj podobnega, užitek, hkrati pa nevarnost. Z motorjem sem bil doslej v sedmih državah, poleg Slovenije in bližnje Italije še na Hrvaškem, v Avstriji, na Madžarskem, Slovaškem in v Romuniji. Motor je prikladen tudi glede iskanja parkirnega mesta. Ne boste verjeli, a sem edino kazen za nepravilno parkiran motor plačal v Ljubljani, in sicer pred sodiščem na Tavčarjevi, čeprav sem sedel nekaj desetin metrov od njega ter ga umaknil takoj, ko sta prišla redarja na kolesih mimo.

Nasploh radi potujete?

Rad potujem, čeprav me tesnoba pri tem večkrat ovira. Sem edini človek, ki ga poznam, ki je bil v Londonu in je tja prišel po kopnem in morju, ne pa po zraku. Od tega je sicer že zelo dolgo, bilo je v prejšnji polovici mojega življenja. Saj ne da bi me bilo strah letala. Zgodilo se je namreč, da sem bil v začetku marca v okolici Bratislave, kamor sem se namenil delat na svojem novem literarnem besedilu. Že drugi dan pa me je skoraj iz niča zajela močna tesnoba, tako da sem moral svoje bivanje prekiniti in se predčasno vrniti domov. Reči moram tudi, da sva z ženo precej potovala pred izbruhom koronakrize in rojstvom hčerke. Dogodka sta dejansko sovpadala, med njima je bilo le mesec dni razlike. Sedaj ko je hčerka malce večja, bo znova priložnost za daljše poti. Dejansko mislim, da me tesnoba nezavedno opozarja, naj več časa preživim z ljudmi, ki jih imam rad, saj družina in otroci danes niso več popolnoma samoumevni, pa tudi veliko časa sem v določenem življenjskem obdobju že preživel sam, kar z vidika duševnega zdravja prav gotovo ni bilo koristno. Je pa hkrati tudi res, da človek za ustvarjanje potrebuje mir, odmik in samoto. Očitno je potrebno le najti pravo ravnovesje.

Prebrala sem, da ste se zapeljali tudi do Blatnega jezera na Madžarskem, da so vam ljudje rekli, da ste pogumni. Benka Pulko, najina kolegica, je z motorjem obkrožila svet, in tako je nastala njena knjiga Pocestnica.

Za Benko Pulko sem seveda že slišal, knjigo sem tudi že imel v rokah, a je žal nisem prebral. Prvi motor sem kupil, ko sem bil star 40 let in ko se mi je rodila hčerka. Čeprav večina moških ob rojstvu otroka motor proda, sem jaz šel v nasprotno smer. Dejansko sem tedaj v sebi spet malce postal otrok. Ko sem bil najstnik, mi starša za nič na svetu ne bi kupila niti mopeda. Zadovoljevati sem se moral z bicikli. Ker sem bil znan po tem, da sem jih hitro uničeval, mi je oče kupoval vedno cenejše, in začarani krog je bil kmalu sklenjen. Dejansko je potovanje z motorjem nekakšen hibrid med avtomobilom in kolesom. Podobnost z avtomobilom je ta, da tega ne poganjajo noge, s kolesom pa da si v dobrem in slabem veliko bolj izpostavljen vsemu, kar srečaš ob poti. Nisem tiste vrste motorist, ki bi polagal ovinke in za vsako ceno iskal adrenalin. Nesreča se sicer lahko zgodi vsakomur, kljub temu pa sem prepričan, da cesta ni dirkališče in da se ne splača tvegati. Najbolj mi je všeč umirjena vožnja po vijugasti cesti, še bolj v senci dreves. In takih je pri nas nešteto.

Jure Klobčar

Kaj ste počeli na Blatnem jezeru, domačini mu pravijo Balaton?

Dejansko sem se tedaj vračal z avtovleko. Zgodilo se je namreč, da sem prejšnji dan z motorjem obstal nedaleč stran od romunskega mesta Arad. Motor je med vožnjo ugasnil in ni želel več vžgati. Zato sem poklical asistenco. Ker je šlo za novo stvar, ki je bila še v garanciji, sem zahteval, da mi morajo zagotoviti prevoz do najbližjega servisa. A bil je petek popoldne, najbližji servis pa je bil v skoraj 200 kilometrov oddaljeni Budimpešti. Zato je še istega večera iz Slovenije krenil karavan s prikolico za motorje. Po celonočni vožnji sta šoferja, ki sta se izmenjevala za volanom in spanjem, prispela v Arad, kjer smo motor naložili in ga peljali na servis v 800 kilometrov oddaljen Koper. Definitivno pa je šlo pri teh mojih solističnih motopodvigih za iskanje in preseganje meja, ne samo državnih, ampak tudi osebnih. Od tedaj je minilo natanko eno leto, v katerem pa se je zgodilo toliko reči, da si ponovitve česa takega danes sploh ne domišljam več.

Se res učite madžarsko?

Res se učim madžarsko.

Zakaj ste se odločili za ta jezik? Zdi se hudimano težak?

Čeprav se zdi težak, je vsaj meni zelo fascinanten. Njegovega učenja sem se lotil po spletu okoliščin. Moja žena je Štajerka, njena sestra, torej moja svakinja, pa že skoraj štirideset let živi v Murskem Središču, kraju na levem bregu Mure ob slovensko-hrvaško-madžarski tromeji nedaleč od Lendave. Brez težav lahko rečem, da Prekmurje bolje poznam od kake bližnje slovenske pokrajine, denimo Dolenjsko ali Belo krajino. In podobo Prekmurja nedvomno določa tudi tam živeča madžarska narodna skupnost. Ko sem začel pogosteje zahajati na Madžarsko, sem najtežje prenesel to, da razen vljudnostnih besed in pozdravov nisem razumel ničesar. Kot nekdo, ki obvlada vsaj en slovanski, en romanski in en germanski jezik, se bom vsaj malo znašel tudi drugod, recimo na Nizozemskem, Poljskem ali v Španiji. Na Madžarskem, še posebej v manjših krajih, kjer je znanje angleščine še zelo površno, pa vsakršna jezikovno-sorodstvena logika odpove.

Drugi razlog za moje učenje madžarščine pa je tudi malce idejni. Prepričan sem, da je treba jezik sosedov poznati. Če bi naši italijanski sosedje vsaj pasivno obvladali slovenščino, bi naša materinščina ne bila venomer v podrejenem položaju v vsakdanjih pogovorih. Sam sem se italijanščine naučil kot otrok, nemščine kot najstnik, hrvaščine pa malo tu, malo tam. Čeprav ima Slovenija z Madžarsko najkrajšo mejo in je pri nas na račun vzhodnih sosedov prisotnih kup stereotipov, že krajši izlet po Madžarski razkrije povsem drugačno podobo. Čeprav madžarski jezik ni indoevropski, so Madžari povsem evropski narod, ki je dal krščanstvu, tako katoliškemu kakor tudi reformiranemu izredno bogato izročilo. Tudi madžarski gradovi so zelo ogleda vredni.

Kaj menite o bližajočem se referendumu o pokojninskem dodatku za zaslužne umetnike?

Pred približno dvajsetimi leti sem na Tržaškem sledil soočenju v zvezi z enim od tolikih referendumov, ki so (bili) v Italiji. Nekdo je tedaj pripomnil, da gre pri razpisu tovrstnega posvetovanja dejansko za poraz politične elite, saj so jo ljudje izvolili z jasnim namenom, da bo v njihovem imenu sprejemala odločitve. Pri referendumu, ki ga omenjate, pa se mi zdi še dodatno problematično to, da se tiče kulture, enega redkih področij, ki je narod v preteklosti bolj združevalo kakor ločevalo. Dovolj je pomisliti na odločujočo vlogo, ki so jo konec 80. in v začetku 90. let pri demokratizaciji in osamosvojitvi imeli intelektualci.

Po drugi strani pa lahko rečem, da izhajam in še danes delam v sistemu, italijanskem, ki ne pozna samozaposlenosti v kulturi in tega, da bi država plačevala prispevke umetnikom. Če za model vzamemo slovensko stvarnost v Italiji, bomo takoj opazili, da je (bila) večina literarnih ustvarjalcev, vključno z mano, zaposlena v pedagoških poklicih. Uspešni italijanski pisatelji pa lahko zaradi velikega trga preživijo od prodaje. To tehtnico znova nagne na drugo stran. Če ob tem dodam, da podoben zakon, ki dodeljuje pokojnine zaslužnim ljudem, poznajo tudi v Italiji – iz leta 1985, poimenovan po Luigiju Bacchelliju – se tehtnica znajde znova nekje na sredini.