tank, želva, lopa Svet24.si

Foto: Ukrajinci zajeli nenavadno rusko »želvo«

906923_138-naplavinepasjirep1 Svet24.si

Naplavine zasule tlakovan prehod čez Pasji rep

stanislav zore brezje 2023 Necenzurirano

Pridiga nadškofa Zoreta o evtanaziji in ...

luka doncic pf Reporter.si

Dončić, Golob in starleta: popisujemo ozadje ...

televizija navijac Ekipa24.si

Jezni slovenski navijač se je po prejetem zadetku...

Vili Resnik Njena.si

Vili Resnik ni nikoli želel postati pevec

sesko Ekipa24.si

Benjaminu Šešku smo pokazali posnetek njegove ...

Svet

Spopad patriarhov za prevlado v pravoslavju

Deli na:
Spopad patriarhov za prevlado v pravoslavju

Patriarha Ciril in Bartolomej leta 2018 – njuna naslednja srečanja niso bila več tako prisrčna. - Foto: Profimedia

Globalno pravoslavje, ki mu pripada okoli 250 milijonov vernikov po vsem svetu, je v zadnjih letih postalo novo torišče konflikta med Rusko federacijo in ZDA; prorusko frakcijo kajpada pomeni Ruska pravoslavna cerkev (RPC) pod vodstvom patriarha Cirila, proameriško pa ekumenski patriarhat v Carigradu, na čelu katerega je od leta 1991 patriarh Bartolomej I.

Medtem ko vodstvo RPC odločno podpira in celo blagoslavlja agresijo svoje države zoper sosednjo pravoslavno in slovansko Ukrajino, jo je ekumenski patriarh odločno obsodil in poudaril, da oborožena sila nikakor ni dopustna za razreševanje meddržavnih sporov.

Bolj ali manj intenzivne napetosti med ekumenskim patriarhatom ter daleč najštevilnejšo in najbogatejšo avtokefalno pravoslavno cerkvijo – RPC, ki jih povzroča boj za prevlado v svetovni pravoslavni ekumeni, trajajo že stoletja, spor med obema glavnima centroma moči in vpliva v pravoslavju pa je z vso silovitostjo izbruhnil 1. januarja 2019, ko je carigrajski patriarh Bartolomej izdal listino (tomos) o priznanju avtokefalnosti Pravoslavne cerkve v Ukrajini (PCU). Po oceni poznavalcev je bil to najhujši udarec za moskovski patriarhat po boljševiški revoluciji leta 1917; treba je namreč imeti v mislih, da je še pred dobrim desetletjem na ozemlju Ukrajine bilo kar 40 odstotkov vseh parohij (far) RPC in podobna je bila tudi demografsko-finančna teza Ukrajine znotraj ruskega pravoslavja.

Na Cirilov odgovor, da so »voditelji Ukrajine nelegitimni in da jih bodo ljudje strmoglavili«, je Bartolomej baje cinično odvrnil: »Na dolgo bi lahko razpravljali tudi o legitimnosti voditeljev Rusije.«

Poleg tega je Ukrajina, kot sem že večkrat pisal, fundamentalnega pomena za rusko nacionalno in versko identiteto: Kijev je bil namreč središče Kijevske Rusije (Rus), prve države vzhodnih Slovanov in moskovska velika kneževina, ki je v 15. stoletju postala najmočnejša vzhodnoslovanska državna entiteta, svojo nacionalno-politično identiteto pa je konstantno gradila na tezi, da je edina legitimna naslednica Kijevske Rusije. Isto je veljalo tudi za carsko Rusijo in Ruski imperij (od začetka 18. stoletja dalje).

Burno avgustovsko srečanje

Moj dobri znanec, grški novinar Aleksandros Massavetas, ki se že desetletja poglobljeno ukvarja z odnosi med raznimi pravoslavnimi cerkvami, je v konec leta 2019 izdani knjigi Tretji Rim – Moskva in tron pravoslavja natančno popisal in analiziral zagrizen diplomatsko-obveščevalno-propagandni spopad v zvezi s priznanjem avtokefalnosti PCU. Med drugim je v knjigi navedel tudi pričevanje nadškofa Elpidornosa, enega od najtesnejših sodelavcev patriarha Bartolomeja, o kratkem obisku poglavarja RPC Cirila pri Bartolomeju konec avgusta 2018.

Za Cirila, ki je v carigrajsko četrt Fanar (turško Fener), kjer je že stoletja sedež ekumenskega patriarhata, pripotoval v spremstvu več deset cerkvenih dostojanstvenikov, varnostnikov in obveščevalcev, je bil to zadnji poskus, da v neposrednem dialogu z Bartolomejem slednjega vendarle prepriča, naj ne prizna avtokefalnosti PCU. Kot je Massavetasu zaupal Elpidornos, je srečanje od vsega začetka potekalo v ozračju hude napetosti in nezaupanja. Bartolomej je namreč takoj obtožil Cirila, da RPC pod njegovo taktirko spodkopava ugled in položaj ekumenskega patriarhata, kajpada s ciljem, da bi primat v pravoslavnem svetu pripadel moskovskemu patriarhatu.

Foto: Profimedia - Ruska pravoslavna cerkev je besna, ker se je ekumenski patriarh Bartolomej postavil na stran Ukrajincev.

Po nadškofovih besedah je Ciril te obtožbe zanikal – ne ravno prepričljivo, saj je s skremženim obrazom gledal v tla – nato pa je pogledal Bartolomeja v obraz in z rotečim glasom rekel: »Vaša svetost, nikar ne poslušajte ukrajinskih razkolnikov! Nikoli nismo in ne bomo opustili prepričanja, da sta Rusija in Ukrajina, katere zgodovinsko ime je Mala Rusija, ena država in en narod. Za nas je nemogoče, da bi ločili Kijev od naše države, kajti v Kijevu se je začela naša zgodovina.« Bartolomej je to kratko cerkveno-zgodovinsko lekcijo moskovskega gosta namrgodeno poslušal, nato pa je s hladnim in vzvišenim glasom dejal: »Ukrajinci se ne počutijo dobro pod ruskim nadzorom in si želijo polne cerkvene neodvisnosti, tako kot so pač tudi politično neodvisni. Dolga leta že prejemam in osebno poslušam njihove peticije in pozive, tako s strani njihovih cerkvenih predstavnikov kot tudi od najvišjih političnih voditeljev Ukrajine.«

Na Cirilov odgovor, da so »voditelji Ukrajine nelegitimni in da jih bodo ljudje strmoglavili«, je Bartolomej baje cinično odvrnil: »Na dolgo bi lahko razpravljali tudi o legitimnosti voditeljev Rusije.« Za tem je ruska delegacija besno odvihrala iz prostorov patriarhije in nemudoma odletela nazaj v Moskvo.

Razkol v pravoslavju

Bartolomejevo priznanje avtokefalnosti PCU in ruska agresija na Ukrajino sta očitno povzročila nepovraten razkol v že sicer tradicionalno globoko razdeljenem svetovnem pravoslavju: na eni strani imamo tabor pod vodstvom carigrajskega patriarha, kamor se uvrščajo predvsem večina grško govorečih cerkva (v Grčiji in na Cipru ter aleksandrijski patriarhat), PCU, Romunska pravoslavna cerkev, od leta 2022 avtokefalna Makedonska pravoslavna cerkev in Pravoslavna cerkev v ZDA. Po mnenju izvedencev sta v tem taboru tudi Pravoslavni cerkvi v Bolgariji in Gruziji, ki pa tega ne obešata na veliki zvon, saj se bojita povračilnih ukrepov cerkvene (in posvetne) Moskve.

Še bolj sporen pa je za ruske pravoslavne hierarhe sedanji ekumenski patriarh Bartolomej, ki ga žigosajo kot »teološko krivoverskega«, »naklonjenega liberalizmu in LGBT-lobiju«, kot »bedno lutko v rokah ZDA in Nata« ipd.

Nasprotni tabor seveda vodi RPC, vanj pa spadajo Srbska pravoslavna cerkev ter patriarhata v Antiohiji in Jeruzalemu. Kot pojasnjuje ameriško-ruska izvedenka za globalno pravoslavje Victoria Smolkin, je prorusko stališče starodavnih patriarhatov v Antiohiji in Jeruzalemu, ki že dolga stoletja delujeta v pogosto sovražnem muslimanskem okolju, v veliki meri mogoče pojasniti z dejstvom, da sta bila zlasti v zadnjem desetletju deležna velike materialne in politične podpore Rusije, ki se želi vnovič uveljaviti tudi kot država zaščitnica »preganjanih pravoslavnih kristjanov« na Bližnjem vzhodu.

Amerika – zaščitnica ekumenskega patriarhata

Kot je za grške medije povedal uradni predstavnik ekumenskega patriarha v Grčiji, metropolit Teodoritos, so ruske obveščevalne službe in diplomacija predvsem v letih 2019–2022 izvajale pravo defamacijsko kampanjo zoper patriarha Bartolomeja; poskušali so ga prikazati kot prikritega homoseksualca in nasploh kot razuzdanca, ki naj bi se zasebno najraje oblačil v kavbojke in ohlapne srajce ter pil kokakolo in poslušal »dekadentni« džez. Predvsem pa naj bi bil financiran in usmerjan s strani glavne ameriške obveščevalne službe Cie.

Po mnenju Massavetasa in ameriškega publicista Michaela W. Davisa zadnja ruska obtožba sploh ni čisto iz trte izvita, kajti uradni Washington je že od sredine prejšnjega stoletja sicer neformalni, a mogočni zaščitnik ekumenskega patriarhata v Carigradu; ta mora namreč funkcionirati v pretežno sovražnem okolju muslimanske Turčije, med hladno vojno pa je bil pomemben element v protikomunistični strategiji Zahoda na čelu z ZDA. Davis poudarja: »ZDA tudi v sedanjem obdobju močno podpirajo krepitev položaja ekumenskega patriarhata znotraj globalnega pravoslavja.

Kler RKC izven ruskih meja, kot vse kaže, nadaljuje nadvse bogato in »slavno« tradicijo neskrupuloznega vohunjenja za rusko državo in vpletanja v notranje zadeve držav gostiteljic. Tako so bolgarske oblasti septembra lani izgnale ruskega arhimandrita Vasiana in še dva duhovnika RKC (po rodu Belorusa), ker »so se ukvarjali z nezakonitimi dejavnostmi v prid geopolitičnim ciljem Moskve«. Ameriški protiobveščevalni organi so istega meseca nedvomno ugotovili, da duhovnik RPC Dmitrij Petrovski poskuša rekrutirati pravoslavne duhovnike, redovnike in vernike v ZDA za sodelovanje z ruskimi obveščevalnimi službami. Petrovski se je aretaciji izognil s predčasno vrnitvijo v domovino. Februarja letos pa so grške oblasti odrekle gostoljubje ruskemu redovniku in nuni, saj sta med grškim klerom širila prorusko propagando, jih nagovarjala k proruskemu delovanju in kritizirala stališče uradnih Aten do vojne v Ukrajini.

In sicer in dveh razlogov. Prvi je ta, da to nujno zmanjšuje vpliv rivala, torej moskovskega patriarhata … Drugi razlog pa je, da so reformistično usmerjeni ekumenski patriarhi voljni sodelavci pri ameriškem širjenju demokratičnih in liberalnih vrednot po vsem svetu.« Po Teodoritosovih besedah so Rusi celo nagovarjali turške oblasti, naj aretirajo patriarha Bartolomeja (ki je turški državljan), češ da vohuni za Grčijo in ZDA.

Cia in patriarhi

Davis, ki je pred leti natančno prečesal tiste arhivske zbirke Cie in State Departmenta, s katerih je bila umaknjena označba tajnosti, je ugotovil, da so ameriški politiki, diplomati in obveščevalci finančno podpirali in politično usmerjali že carigrajskega patriarha Atenagoro I. (1948–1971) in njegovega naslednika Demetrija I. (1972–1991).

Sedanji ekumenski patriarh Bartolomej pa naj bi bil ameriškim oblastem še posebej pri srcu; je namreč goreč zagovornik varovanja okolja in boja zoper klimatske spremembe, poleg tega pa želi posodobiti in znatno liberalizirati teološko doktrino pravoslavja glede številnih aktualnih vprašanj (odnos do žensk/ženskega duhovništva, problematika LGBTQ , medverski dialog itd.).

Američani zelo cenijo dejstvo, da Bartolomej ni v preteklost zazrti in skrajno konservativni dogmatik, ampak si prizadeva svetovno pravoslavje uskladiti s sodobnimi trendi na raznih področjih, kajpada v okvirih, ki jih še dopuščata pravoslavna vera in etika. Tako se je poleti 2022 v samostanu na grškem otoku Lezbosu srečal s skupino istospolno usmerjenih vernikov in vernic in jim zagotovil, da so »tudi oni božji otroci« in da »so dobrodošli v Pravoslavni cerkvi«, kajti »srčika krščanstva je ljubezen do Boga in bližnjega«.

»Bedna lutka v rokah ZDA in Nata«

Da bi lahko izvedel doktrinarno posodobitev pravoslavja, se patriarh Bartolomej sistematično zavzema za občutno povečanje pristojnosti ekumenskega patriarha; ta ne bi bil več zgolj primus inter pares (prvi med enakimi) med poglavarji lokalnih pravoslavnih cerkva, temveč bi po svoji funkciji in polnomočjih postal podoben rimskemu papežu, ki je – vsaj načeloma – absolutni vladar Katoliške cerkve (KC). Tem načrtom Fanarja odločno nasprotujejo vodstvo RPC in druge proruske nacionalne cerkve v okviru globalnega pravoslavja: predvsem stalno lansirajo tezo, da si patriarhat, pod njegovo neposredno cerkveno jurisdikcijo sodi le nekaj milijonov vernikov v Turčiji, Grčiji in drugod po svetu, sploh ne bi več smel lastiti atributa ekumenski (svetovni, vsesplošni).

Še bolj sporen pa je za ruske pravoslavne hierarhe seveda sedanji ekumenski patriarh Bartolomej, ki ga žigosajo kot »teološko krivoverskega«, »naklonjenega liberalizmu in LGBT-lobiju«, kot »bedno lutko v rokah ZDA in Nata« ipd. Nekateri ruski cerkveni dostojanstveniki in teologi so celo prepričani, da bi morale »pravoverne« (beri: skrajno konservativne in prorusko usmerjene) lokalne pravoslavne cerkve Bartolomeja in njegove podpornike razglasiti za »krivoverske odpadnike« in jih uradno ekskomunicirati iz »skupnosti pravovernih«.

Moskva – tretji Rim?

To je po moji oceni le zadnja verzija stare ruske fantazmagorije, da je prav Rusija zadnje oporišče »čiste pravoslavne vere«, ki naj bi jo zlasti carigrajski patriarhi izdali oziroma prodali. Njen zgodovinski izvor je v koncilu, ki je med letoma 1431 in 1449 potekal v Firencah in Ferrari: na njem so predstavniki bizantinskega cesarja in carigrajskega patriarha v strahu pred turško nevarnostjo privolili v unijo s Katoliško cerkvijo in s tem priznali papeški primat. Rusi (in Srbi) so podreditev papežu brezpogojno in demonstrativno zavrnili.

Ko je Carigrad maja 1453 kljub vojaški in finančni pomoči katoliškega Zahoda po večmesečnem obleganju padel v turške roke, so si Rusi to veliko tragedijo za celotno krščanstvo razlagali kot božjo kazen, ker so Bizantinci »izdali« pravoslavje in se priklonili papežu, že prej pa so sprejemali »grešne poganske ideje« zahodnoevropske renesanse.

Znano je, da so ruski hierarhi večinoma prepričani, da je Katoliška cerkev, potem ko so na 2. vatikanskem koncilu v 60. letih prevladali »modernistični heretiki«, a v fazi »ireverzibilnega zatona«.

V tem obdobju se je v tedanji Veliki moskovski kneževini postopoma razvila ideologija o Rusiji kot »zadnji trdnjavi prave vere« in o Moskvi kot »tretjem Rimu«, kot je v slavnem pismu moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. leta 1515 zapisal menih Filotej iz Pskova: »Pobožni car! Poslušaj in zapomni si, da so se zdaj vsa krščanska kraljestva združila v eno – tvoje carstvo. Dva Rima sta padla, tretji – Moskva trdno stoji in četrtega ne bo!«

Rusko pravoslavje z glavo v srednjem veku

Številne izjave in odločitve današnjih ruskih cerkvenih in posvetnih oblasti dokazujejo, da te močno verjamejo v to in si vsestransko prizadevajo uresničiti ta srednjeveški religiozno-nacionalni mit. Tako v Kremlju kot tudi v Danilovskem samostanu (sedež moskovskega patriarhata) pa so trdno prepričani, da je geopolitična obnova t. i. ruskega sveta (russki mir) oziroma »vzhodnoslovanske pravoslavne civilizacije«, ki naj bi segala od Bresta na poljsko-beloruski meji do Vladivostoka, temeljni pogoj za ponovno vzpostavitev Rusije kot svetovne velesile ter kot »mogočne trdnjave in svetilnika čistega pravoslavnega krščanstva«, ki je v konfliktu na življenje in smrt z »odpadniškim in satanskim Zahodom«.

Le tako si je namreč po mojem mnenju mogoče razlagati ideološko-programsko izjavo, ki jo je 27. marca objavil Svetovni kongres ruskega ljudstva – v njem imajo glavno besedo visoki kleriki RPC na čelu s patriarhom Cirilom – v kateri je bila oborožena agresija Ruske federacije zoper Ukrajino razglašena kot »sveta vojna« in »nova faza nacionalnega osvobodilnega boja« proti »kriminalnemu kijevskemu režimu in njegovemu sponzorju in zaščitniku – kolektivnemu Zahodu«. Množično pobijanje starcev, posiljevanje žensk, ugrabljanje otrok, barbarsko uničevanje infrastrukture in kulturnih spomenikov ter ropanje domov v »bratski Ukrajini« je torej po trdnem prepričanju voditeljev ruskega pravoslavja sveta in osvobodilna vojna …

V zadnjih letih sem za Reporter nekajkrat bolj obširno in poglobljeno pisal o dogajanju v RPC po tem, ko je bil metropolit Ciril (civilno ime Vladimir Gundjajev) januarja 2009 izvoljen za patriarha. V vrstah njenih klerikov so se v sorazmerno kratkem času na vodilne položaje povzpeli izrazito nazadnjaški, imperialistično in versko šovinistično usmerjeni posamezniki, kot je metropolit Pskova in Porhova Tihon Ševkunov. Zanj poznavalci trdijo, da je kot Putinov osebni spovednik v okviru RPC dejansko celo bolj vpliven od samega patriarha.

Foto: Profimedia - Rusi v agresiji v Ukrajini ne prizanašajo cerkvam.

»Modernistični heretiki« v Vatikanu

Ševkunov, ki je zaprisežen nasprotnik ekumenizma, je večkrat javno razlagal, da mora RPC postati globalna cerkev »izvornega in nepotvorjenega krščanstva«, ki bo s svojo konservativnostjo, intenzivnim misijonarjenjem in tesnim sodelovanjem z državnimi organi Rusije (beri: predvsem z obveščevalnimi službami) v naslednjih 25–30 letih v svoje vrste pripeljala vsaj 200 milijonov ljudi, in sicer tako novih vernikov iz nekrščanskih držav kot tudi konservativnih kristjanov (protestantov in katolikov) na Zahodu, ki so čedalje bolj zgroženi nad modernističnimi tokovi v katolištvu in zlasti protestantizmu (vse večja vloga žensk pri vodenju cerkva, rahljanje tradicionalne spolne morale, vse bolj prisoten verski sinkretizem itn.).

Znano je, da so ruski hierarhi večinoma prepričani, da je Katoliška cerkev, potem ko so na 2. vatikanskem koncilu v 60. letih prevladali »modernistični heretiki«, v fazi »ireverzibilnega zatona«. Ševkunov se posledično nadeja, da bo rusko pravoslavje – če bodo kajpada prej navedeni pogoji izpolnjeni – kmalu postalo zelo resen tekmec Katoliške cerkve za prevlado v svetovnem krščanstvu.

Lažna krščanska Rusija

Množično pobijanje starcev, posiljevanje žensk, ugrabljanje otrok, barbarsko uničevanje infrastrukture in kulturnih spomenikov ter ropanje domov v »bratski Ukrajini« je po trdnem prepričanju voditeljev ruskega pravoslavja sveta in osvobodilna vojna …

Kot so nedavno poročali nekateri ruski in zahodni mediji, nameravajo ruske oblasti v tesnem sodelovanju z RPC v prihodnjih letih vzpostaviti od30 do 40 naselij po celotnem ozemlju Ruske federacije, kamor naj bi potem naseljevali konservativne krščanske družine in posameznike iz zahodnih držav. Načrtujejo, da se bo tako v Rusijo priselilo vsaj več sto tisoč, morda pa celo nekaj milijonov ljudi.

Ruski prorežimski in še posebej cerkveni mediji sicer redno objavljajo precej pocukrane zgodbe o tovrstnih družinah in posameznikih, ki so »končno našli srečo in zadovoljstvo v resnično krščanski Rusiji«, kjer jim ni več treba trpeti »zahodnega materializma, dekadence, LGBTQ-indoktrinacije, pornografije« itd.

No, če pa malo pobrskamo po internetu, pa hitro naletimo tudi na nič manj številne zgodbe o takšnih družinah in posameznikih, ki so se po prihodu v Rusijo premislili in se bolj ali manj hitro vrnili v svoje domovine na Zahodu, saj so spoznali, da je današnja Rusija s svojo avtokracijo, neoimperialističnim militarizmom, oligarhi, pandemijo razpada družin, vseprisotnima alkoholizmom in narkomanijo vse kaj drugega kot »prava krščanska družba«.