Izjavo je strojevodja podal na za javnost zaprtem sodnem zaslišanju v nedeljo, dele zaslišanja pa je objavil časnik El Pais. Ko je sodnik Garzona ponovno vprašal, kako je prišlo do iztirjenja, je ta odgovoril: "Iskreno vam povem, da ne vem. Sicer ne bi bil tako nor, da ne bi zaviral."

Garzon je obtožen povzročitve 79 smrti iz malomarnosti. Po zaslišanju ga je sodnik Luis Alaez izpustil proti plačilu varščine.

Strojevodja je pred sodnikom dejal še, da je pred nesrečo zaviral, a da je bilo iztirjenje "neizogibno". "Preden se je vlak prevrnil, sem aktiviral vse, a sem videl, da ne deluje," je povedal.

Podatki iz črne skrinjice so pokazali, da je imel vlak nekaj trenutkov pred nesrečo hitrost 192 kilometrov na uro, nekaj sekund pred nesrečo pa so bile aktivirane zavore. Ob iztirjenju je bila hitrost vlaka 153 kilometrov na uro, medtem ko je bila omejitev na danem odseku proge 80 kilometrov na uro.

Podatki so razkrili še, da je nekaj minut pred iztirjenjem strojevodja dobil klic na službeni telefon, da bi dobil navodila smeri, po kateri naj bi peljal do Ferrola.

Po poročanju nemške tiskovne agencije dpa ostaja omenjeni klic skrivnost. Kdo je klical Garzona, namreč ni znano. Jasno je, da klic ni prišel iz železniškega nadzornega centra, bi pa naj glede na podatke iz črne skrinjice prišel z enega od službenih telefonov železniške družbe Renfe.

Dpa se sicer sklicuje na policijo, da bi lahko klic prišel zelo od blizu - Garzona bi namreč utegnil klicati sprevodnik, ki je bil na istem vlaku. Ta nima dostopa do kabine strojevodje in lahko z njim govori le po telefonu, kar pa je dovoljeno le v nujnih primerih.

Sam strojevodja je sicer po pisanju dpa zanikal, da bi on pred nesrečo klical Garzona. Tudi Garzon preiskovalcem na zaslišanju ni povedal, da je imel klic. To jim je "povedala" šele črna skrinjica.