Zadnja leta smo dobili vtis, da se je glavni del polemik okoli zgodovinskih dogodkov naše medvojne preteklosti že polegel.
Morda smo dobili občutek, da se je stara generacija nekako pomirila s stvarnostjo v kolikor že ni pomrla.
Sem ter tja še kakšna proslava in peripetije okoli nje, pa kakšno romanje z nekaj antikomunistične navlake in smo nekako shajali.
Potem pa se oglasi Spomenka Hribar, z velikim pamfletom dolgim nekaj strani. Na novo obudi vso kalvarijo po dolgem in počez.
Njen članek ne prispeva k spravi in miru, ki ju oznanja že leta. Njen spis me je razočaral. Ne morem verjeti, da nekateri ljudje ne morejo živeti brez travm, kot da jim le ter krojijo življenje in zavest.
Kot da so te najvažnejše kar nas obdaja, za tisto kar živimo in kar je končni smisel. Pa se mi postavi vprašanje"komu je njen spis namenjen?"
Moji starši so mrtvi. Sam sem prebral in slišal, kar sem lahko in skušam doumeti, da je bil to usoden čas za naš narod s katerim se je treba sprijazniti in živeti. Z vsem dobrim in zlim.
Mojih otrok tovrstna premlevanja in mlatenja že davno prežvečenih stvari ne zanimajo. Težko bi jim sploh dopovedal, da je to pomemben del naše zgodovine, saj živijo v popolnoma drugačnem času in razmerah. Zato se spet in spet poraja vprašanje za koga gospa Spmenka to piše, komu je to namenjeno?
Ne verjamem v teorije zarote, da je to naročeno, da kdo stoji za tem in ne vem še kaj. Zdi se mi, da gre za preprosto samopromocijo ljudi, ki se boje, da jih bomo pozabili in zato žanjejo vedno eno in isto naprej, do bridkega konca in še dlje. Sedaj se bodo oglasili še drugi, ki bodo polemizirali in spet ne bo ne konca ne kraja.
Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na neodgovorno politiko časopisa Delo, ki sploh objavi tako načelno sporen tekst, saj se najbrž zavedajo posledic, ki niso v korist sploh nikomur, razen tekočemu računu gospe Spomenke. Želim, da bi bog dal Spomenki ljubega zdravja in miru na stara leta, ko bi bilo bolje, če bi pripovedovala pravljice vnukom.
dr. Luj Šprohar, Ljubljana