Čez manj kot tri tedne so predsedniške volitve v ZDA. Kaj bo po vašem mnenju prinesla zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris?

Nas ne bi smelo toliko zanimati, kdo bo zmagal. Nas, še zlasti, če nismo v Ameriki, mora predvsem zanimati, kaj nam zmaga Trumpa ali Harrisove prinaša. Razumeti moramo, kaj se v Ameriki dogaja, kam se nagiba volilno telo, kje bo to pristalo in kakšen končni rezultat bo prineslo. Tri tedne pred volitvami tega še ne moremo napovedati, a mene ne skrbi toliko 5., ampak 6. november, skrbi me 6. januar.

Če bo zmagal Trump, tudi če samo za en glas, bo to pač dejstvo, njegova zmaga bo priznana in vse bo potekalo normalno. Če pa bo Kamala Harris zmagala z manj kot deset odstotki prednosti, se bo njena zmaga postavljala pod vprašaj, in to je tisto, kar me skrbi. Ta strah je utemeljen, ker smo vse to že videli, Trump pa še vedno ni priznal svojega poraza iz leta 2020. Zanikanje poraza je nekaj, kar je vgradil v svojo volilno kampanjo.

Tudi njegov podpredsedniški kandidat J. D. Vance je privatno rekel, da prizna rezultat volitev iz leta 2020, a javno tega ne bo povedal. Tako nor pa ni, ker potem bi jih slišal od Trumpa.

Da, na podpredsedniškem soočenju je bil Vance celo direktno vprašan, a se je izogibal odgovoru.

Še ena druga zgodba je, kaj si bodo lahko po volitvah še dovolili Trumpovi najbližji sodelavci. Tesen Trumpov poraz bi prinesel veliko negotovost. Zmaga Trumpa ali Harrisove je sicer kot noč ali dan. Čeprav je hkrati vse predvidljivo, vse bo nadaljevanje tega, kar smo že videli. Če bo zmagala Harrisova, bo to bolj kot ne nadaljevanje Bidnove politike. Mislim, da ona ni političarka, ki bi prinesla nekaj bistveno novega.

Če pa bo Kamala Harris zmagala z manj kot deset odstotkov prednosti, se njena zmaga postavljala pod vprašaj, in to je tisto, kar me skrbi.

Hkrati je treba povedati, da je Biden hočeš nočeš veliko politik prevzel od Trumpa. V politiki ni važno samo, kaj delaš, ampak tudi, kako delaš, tudi Biden včasih počne isto kot Trump, vendar na drugačen način. Tudi v primeru Trumpove zmage ne bi smelo biti presenečenj, ker Trump ni več neznanka. Pred osmimi leti nismo vedeli, kakšen predsednik bo, zdaj pa vemo. In vemo tudi, kaj nas mora skrbeti.

Slovencev in Evropejcev ne skrbi cena bencina v Ameriki, ali bodo ameriški študentje lahko vračali svoja posojila, kakšno bo stanje na ameriškem nepremičninskem, koliko stane košarica živil. Skrbi pa nas lahko, kaj bo Amerika počela v zunanji politiki, saj je to država, ki še vedno oblikuje svetovno politiko, brez nje se nič ne naredi.

Kaj bi specifično zmaga enega ali drugega pomenila za Slovenijo?

Če zmaga Trump, ne vem, ali bomo preživeli štiri leta pri tako nizkem deležu sredstev, ki jih namenjamo za obrambo. Kajti Trump resno misli, ko zahteva od članic Nata dvig izdatkov za obrambo. To zdaj ni več samo stvar ohranjanja stopnje sredstev za obrambo pri dveh odstotkih BDP, tudi nekateri v Evropski uniji že pravijo, da bi morali iti še višje, zlasti baltske države in Poljska. To bi znal biti resen izziv, in tu nam tudi Melania ne more pomagati.

Sicer pa pričakujem, da bodo v primeru Trumpove zmage na preizkušnji transatlantski odnosi, torej odnosi med ZDA in Evropsko unijo. Tu gre tudi za ekonomijo, in če bo šlo za nadaljevanje bolj protekcionistične ekonomske politike, bo naše gospodarstvo trpelo. Na splošno nimam težav pri naštevanju možnih negativnih posledic Trumpove zmage, pozitivnih pa pri tem ne vidim. Geostrateško so posledice potencialno veliko večje za EU. V Bruslju so rekli, da se pripravljajo na scenariji Trumpove vrnitve na oblast, kar je res birokratska izjava. Veliko prepozni smo, nimamo se kaj pripravljati, saj to bo hurikan najvišje kategorije.

Primož Lavre

Na katerega bi morali biti že davno pripravljeni.

Smešno pri vsem tem je, da mi vse to že vemo, vse smo že izkusili. Spomnite se, kakšna je prišla Merklova iz Washingtona po prvem obisku pri Trumpu. Prišla je domov in zaskrbljeno rekla, da je prišel čas, ko se moramo nasloniti na lastne sile. To je spodbudilo razprave o strateški avtonomiji EU, ki pa je ponesrečen izraz, ki ga v Washingtonu napačno razumejo, tudi demokrati so ga napačno razumeli. Mislili so, da gre za osamosvajanje, oddaljevanje Evrope od Amerike, od transatlantskih odnosov.

Jaz sem večkrat poskušal tudi slovenski diplomaciji povedati, naj si prizadeva za drugačen termin, kajti ko poveste en izraz, se pojasnjevanje izgubi že v prostoru. Ne gre toliko za avtonomijo, temveč za večjo strateško odgovornost Evropske unije na obrambnem področju, za njeno večjo strateško sposobnost in učinkovitost v okviru transatlantskih odnosov.

Če zmaga Trump, ne vem, ali bomo preživeli štiri leta pri tako nizkem deležu sredstev, ki jih namenjamo za obrambo.

Skoraj devet let sem preživel v ZDA, tudi v času, ko se je Amerika pod Obamo začela obračati od EU in se približevala Kitajski. Eden od razlogov je bil, da Amerika v Evropi enostavno ni videla akterja, ki bi ji bil sposoben pomagati. V New Yorku v Združenih narodih sem lahko videl, kako je ameriška diplomacija tesno delala z Norveško. Ta je čista transatlantska država, je bogata in ima drugačen način odločanja. Za Američane je bila odličen partner, saj jim je lahko takoj pomagala pri implementaciji politik, Evropska unija s svojo okostenelo nefunkcionalnostjo odločanja pa je postajala vse manj zanimiv partner za Ameriko.

Zato pravim, če bi govorili o večji strateški odgovornosti EU, o večji sposobnosti EU za odločanje, potem bi to lahko bilo zanimivo za Ameriko. V Evropi so se tega zavedali, pa niso nič naredili. Bistvena kvaliteta vsake zunanje politike je prilagajanje mednarodnim razmeram v tvojem okolju, in mi se dejansko nismo prilagajali. In zdaj bomo pisali scenarije za primer, če pride Trump? Ko bo Trump že v Ovalni pisarni, ne bo več časa za prilagajanje.

Mislite, da bo v primeru izvolitve Trump dočakal konec mandata? Star je 78 let, in kolikor se je omenjalo Bidnovo starost in opešanost, je tudi Trump že krepko v letih in kaže znake pešanja, tako fizičnega kot mentalnega.

Pri tem ne moreš nikoli z gotovostjo reči ne, a če že omenjate zdravje, so še drugi izzivi. Prestal je recimo dva poskusa atentata. Kar se tiče njegovega zdravja, je po mojem še vedno v dobri mentalni kondiciji.

Primož Lavre

Pa čeprav je nazadnje na dogodku, kjer naj bi odgovarjal na vprašanja volivce, prenehal sprejemati vprašanja in je na koncu pol ure predvajal glasbo ter zraven poplesaval?

Ni delovalo najbolje, a to je del njegovega jaza. On goji nekakšen sakro egoizem, ki je sicer oznaka za zunanjepolitično obnašanje držav v kategorijah realistične teorije. Tako se označuje država, ki zasleduje izključno svoj državni interes. Trump je oseba, ki ji v politiki ne gre za interese svoje države in njenih državljanov, ampak izključno za svoj interes. Pri tem uporablja populistična orodja, njegov besednjak je zelo anahronističen, zelo rudimentaren, zelo ubog, ampak tak je. Take nastope ima od nekdaj. Jaz sem ga v Ameriki večkrat srečal, on zna precej bolje od Kamale komunicirati z ljudmi. Je človek, ki svojemu občinstvu zleze pod kožo in mu zbuja občutek, da gre za politika, ki ve. kaj hoče in ki se bo postavil za navadne ljudi. Daje vtis, da je odločen, da bo nekaj naredil, to je nekaj neverjetnega.

Gre samo za ustvarjanje vtisa, ne pa za prava dejanja.

Saj kaj pa je dejanskost v populizmu? Poglejte, kako je njegovo gibanje MAGA nastalo, omogočilo ga je koketiranje republikanske stranke s populizmom novega vala, ki je nastal predvsem s čajankarji v času Obame. To je ustvarilo idejno podlago za nastanek tega gibanja, in Trump je človek, ki je to prepoznal in je na teh temeljih ugrabil republikansko stranko.

Česar se republikanska stranka, vsaj ko gre za njeno vodstvo in establišment, zaveda, a je nemočna.

Izvirni greh je bil, ko se je sprejelo populizem nove generacije. Pred tem je le obstajala neka raven korektnosti v komuniciranju med demokrati in republikanci, odnosi so bili na dokaj visoki ravni, politični boji so bili v mejah razumnega dialoga, ki je bil spoštljiv, razumevajoč in ki je dopuščal, da gredo naslednji trenutek skupaj na kavo. Tega je zdaj konec, kar je nekaj neverjetnega. Vodstvo republikanske stranke je popustilo tem pritiskom in začel se je drugačen politični dialog, poln sovraštva in nespoštljivosti.

Spomnim se Jima Oberstarja (kongresnik slovenskega rodu iz Minnesote, op. p.). 36 let je bil v kongresu, nazadnje pa ga je v njegovem volilnem okraju, kjer se je običajno sprehodil do zmage, premagal totalno neznan človek, pripadnik čajankarskega gibanja. Oberstar je bil frapiran, ker ga ni v političnem duelu premagal nekdo, ki bi ga on prepoznal kot tekmeca, pač pa ga je novi val populizma, naperjenega proti »washingtonskemu močvirju«. Populisti radi govorijo, da bodo to močvirje izsušili, a pomembno je samo, da mu nasprotuješ. Eden tistih, ki temu močvirju nasprotuje na vse možne načine, je Paul Gosar (slovenski kongresnik iz Arizone, op. p.), ki je postal eden najbolj ortodoksnih pripadnikov čajankarskega gibanja.

Primož Lavre

In ki je tako globoko zabredel v teorije zarote in ima tako skrajna stališča, da mu je celo lastna družina obrnila hrbet in volivce pozivala, naj ne volijo zanj. Če greva na drugo temo: lahko kateri od kandidatov reši enega glavnih ekonomskih problemov ZDA, to je selitev delovnih mest v druge države s cenejšo delovno silo?

Ravno to je pomemben del ameriške politike, ki dokazuje, da ni bistvene razlike med demokrati in republikanci. Biden se ni odrekel politiki svojega predhodnika, samo pod drugim sloganom je poskušal promovirati v Ameriki narejene produkte in dvignil je carine za izdelke iz Kitajske. Ne gre pričakovati, da bi Kamala Harris tu naredila kak odmik, toda, ponavljam, v politiki je važno tudi, kako nekaj delaš. Trump pa napoveduje grobo politiko, ki v še večji meri spodbuja protiukrepe, česar se je treba bati. A volivci verjamejo njegovi obljubi, da bo samo dvignil carine, in bodo ljudje lepše živeli. Jasno, kdo pa ne bi rad tega slišal. V resnici to ne bo tako enostavno, protekcionizem bo prisoten v eni ali drugi obliki in treba je vedeti, da ima protekcionizem vedno dva konca in da ni samo enostranska politika. Če bo svet s Trumpom šel po poti večjega protekcionizma, izolacionizma, bo imelo to negativne ekonomske, predvsem pa geopolitične posledice za svet.

Kako resen problem je za Ameriko priseljevanje iz Latinske Amerike?

Vprašanje migracij je zadnjih deset let postalo glavno politično orodje pohoda na oblast z uporabo populističnih sloganov in politik. Ko gledam Ameriko, imam vedno pred očmi primer Nizozemske, kjer sem služil zadnji veleposlaniški mandat. Geert Wilders je politik, ki je vso svojo politiko gradil ravno na migrantih in tudi takratna vladajoča stranka Marka Rutteja je koketirala z volivci, za katere je vedela, da so dovzetni za protimigrantsko politiko. Rezultat je, da imate danes Wildersa na oblasti. To se je zgodilo tudi z Ameriko.

Samo gradnja zidu na meji z Mehiko tega problema ne bo rešila, zid ne bo zaustavil migracij. Tu velja povedati nekaj, kar se morda premalo poudarja. Za učinkovito ameriško politiko je potrebna primerna stopnja soglasja med predsednikom in kongresom, doseči danes soglasje v kongresu pa je velika stvar. In ravno to je uspelo Bidnu.

Njega se je vedno podcenjevalo, ampak Obama ga je vzel za podpredsednika ravno zato, ker je nekdo, ki je znal sklepati dogovore v kongresu. No, Bidnova administracija je z republikanci dosegla dogovor o reformi priseljenske politike, a je nato Trump, ki je ukradel republikansko stranko, republikancem naročil, naj odrečejo podporo reformi. S tem je namreč demokratom odnesel močan segment predvolilne kampanje.

Lastne interese je postavil pred interese države.

Migracije so danes za ves svet velik problem, ampak gre za obvladljivo vprašanje , če imaš politično soglasje za reševanje. Američanom je to skoraj uspelo rešiti v kongresu, nato se je vse podrlo. Kaj pa bo Trump naredil, če pride nazaj v Belo hišo? Pravi, da bo takoj sledil izgon nezakonitih priseljencev. Ta retorika je nevarna, ker je res ušla nadzoru.

Primož Lavre

Pred kratkim je v Sloveniji živeči Američan Noah Charney dejal, da ZDA niso več država, v kateri bi si želel živeti. Dežela sanj in priložnosti, kot pravijo Ameriki, naj bi to bila za vedno manj ljudi – vsaj ko gre za ameriške državljane. Kako komentirate tak pogled Američana na njegovo domovino?

Nikoli ne bom pozabil, ko smo se čez zvezno državo Maine na severu ZDA vračali iz Kanade in nas je carinica vprašala, od kod prihajamo in kam gremo. Iz Kanade in v New York, smo ji rekli, ona pa samo joj, kako bi si jaz to želela, še nikoli nisem bila tam. Ljudje živijo v svojih mehurčkih, mobilnost ni odlika ameriške družbe, razen ko gre za službe. Amerika je lahko lepa, ampak jaz čisto verjamem, da je nekomu bolj všeč v Sloveniji. Sploh ni primerjave, kvaliteta življenja je pri nas veliko boljša. Če v ZDA živiš v velikem mestu, imaš prednosti, ampak vsak korak, ki ga tam narediš, da bi dvignil kvaliteto svojega življenja, te bo toliko stal, da boš nazadnje spoznal, da nisi nič posebnega naredil, čeprav si zapravil veliko denarja.

Menjava Bidna kot kandidata se je za demokrate izkazala za pravo odločitev, toda ali je bila Kamala Harris res najboljša izbira?

Zame je to odraz dozorelosti ameriške politike na demokratski strani. Prej sem rekel, da je Trump ugrabil republikansko stranko, ki je odpovedala na vsej črti že v letih 2015 in 2016, ko se mu ni zoperstavila. Še pred tem je ta stranka po nepotrebnem pokurila dva odlična kandidata, Johna McCaina v prvem spopadu z Obamo in potem v drugem spopadu Mitta Romneyja. Pokurili so ju zelo nespametno, pred temi volitvami pa iskanja drugih kandidatov sploh ni bilo.

V Bruslju so rekli, da se pripravljajo na scenariji Trumpove vrnitve na oblast, kar je res birokratska izjava. Veliko prepozni smo, nimamo se kaj pripravljati, saj to bo hurikan najvišje kategorije.

Demokrati pa so se znašli. Zakaj Kamala Harris? Mislim, da je demokratska stranka tukaj pokazala modrost in odločnost v hitrem odločanju. Videli so, da je najboljše, da se vsi zberejo okrog enega kandidata. Ali je najboljši ali ne, bo ostalo neodgovorjeno vprašanje, ampak če tega ne bi bilo, lahko z gotovostjo rečemo, da bi sledil kaos in tekmovanje kandidatov, ki bi bilo že preblizu volitvam.

Drugo vprašanje je bila izbira podpredsedniškega kandidata, pri čemer so si vzeli malo časa za premislek. Veste, pri Trumpu se vse stvari dogajajo v njegovi glavi, tudi če mu kaj govorijo, se bo sam odločil instinktivno, propulzivno, transakcijsko. Demokrati pa so le malo razmišljali, kaj potrebujejo. Jaz sem najprej mislil, da bo podpredsedniški kandidat guverner Pensilvanije Josh Shapiro, energičen mladi politik na čelu ene ključnih zveznih držav. Je resen in prodoren, toda Kamala Harris v tem trenutku ni potrebovala nekoga, ki bi ji pomagal vladati, temveč nekoga, ki ji lahko pomaga zmagati na volitvah.

Tim Waltz je bil prepoznan kot človek, ki zna nasloviti srednji beli razred, torej volivce, ki so še neopredeljeni ali pa Trumpu celo bližji. Zdaj še nisem mogel zaznati, ali je bil pri tem še uspešen, verjetno bomo to videli šele na volitvah. Številke so sicer zaradi elektorskega sistema neverjetne. Harrisova bo dobila Kalifornijo in njenih 54 elektorskih glasov, a tudi če v skupnem seštevku zanjo volita dva milijona ljudi več kot za Trumpa, lahko izgubi, saj na volitvah odloča nekaj tisoč glasov v t. i. »swing« državah, ki se lahko nagnejo na eno ali drugo stran. Če bo Waltz prinesel odločilne glasove v teh državah, potem bo opravil svojo nalogo.

Ali Kamali Harris res ne gre zaupati, kot pravi nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli?

Mene fascinira ta fascinacija slovenskega medijskega prostora z Mussomelijem. Ko sem jaz bil v Washingtonu, je bil on v Ljubljani in sva kar dosti komunicirala. Mussomeli je bil diplomat srednjega spodnjega ranga, ki v State Departmentu ni imel nobene besede, nobenega vpliva. Tudi ko imajo Američani regijske posvete, je glavni ameriški ambasador na Hrvaškem, njega se posluša. Mussomeli je v Slovenijo prišel po tem, ko je deloval v Afganistanu in Kambodži, pri nas pa je začutil neverjetno domač prostor, kjer je kar nenadoma postal zvezda. On je užival v tej vlogi, njegove izjave so sicer lahko zanimive, ampak so tudi nekredibilne in nerelevantne.

Primož Lavre

Kaj pove o Sloveniji, da nam Američani že nekaj časa za veleposlanike pošiljajo strankarske donatorje namesto kariernih diplomatov?

Slovenija ni sporna država, da bi kariernega diplomata morali imeti, skratka, nismo faktor, ki bi izkazoval potrebo po bolj trdni, jasni, kvalificirani diplomaciji. Se je pa razširil glas, da Slovenija ni samo dežela Melanie Trump, ampak je tudi zelo prijetna država za življenje, in tako je postala nagrada za strankarske donatorje. Nad tem ne smemo biti ne presenečeni ne užaloščeni, to je pač dejstvo.

Kako stresna pa je služba slovenskega veleposlanika v ZDA?

Jaz na veleposlaniškem položaju nisem doživel stresov s strani države, kjer sem deloval, prej sem jih od doma. Tudi ko so bile situacije kočljive, sem jih kot veleposlanik lahko reševal sam. Doma je vse preveč vplivov in silnic, zunaj imaš več manevrskega prostora, da kaj preprečiš. Bistvo uspeha diplomacije je tudi tisto, kar se ni zgodilo.

Fascinantno se mi zdi, da je bil atentat na predsedniškega kandidata v nekaj tednih skoraj pozabljen kot zgodba.

Verjetno je Trump računal, da bo vse skupaj dlje trajalo, ampak vse je bolj kratkega diha, tudi Kamala Harris in demokratski establišment sta verjetno pričakovala, do bo entuziazem ob njeni kandidaturi trajal dlje, a se je iztekel, in to je nekaj tednov pred volitvami glavni problem Harrisove. Prav tako je Trump izgubil veter v jadra. Ob atentatu, ko sem videl njegovo dvignjeno pest, sem rekel, zdaj smo pa tam, to bo maksimalno izkoristil in bo še bolj radikaliziral svojo volilno bazo. A zgodilo se je drugače. On tega seveda ni pozabil, mediji pa so izgubili zanimanje za to zgodbo, iščejo pač tisto, kar je aktualno. Kamali Harris gre tri tedne pred volitvami še najbolj v prid to, da ima očitno na voljo več denarja za kampanjo, ki ga lahko nameni za oglaševanje v ključnih zveznih državah.

Menite, da bo Trump v primeru zmage takoj prekinil pomoč Ukrajini in jo prisilil v mirovna pogajanja z Rusijo?

Iz Trumpovega prvega mandata se ne spomnim nobenega zunanjepolitičnega uspeha, če izvzamemo to, da se ni zapletel v kako novo vojno. Poznam Johna Boltona, Bushevega ambasadorja v Združenih narodih in Trumpovega svetovalca za nacionalno varnost. Je neokonservativec, ki nazadnje Trumpa ni več mogel prenašati zaradi njegovih nespametnih politik.

Bolton danes ugotavlja, da če Trump pravi, da bo že drugi dan po nastopu položaja rešil problem Ukrajine, je to le dokaz njegove nezrelosti in odsotnosti vsakega resnega zunanjepolitičnega koncepta. Njegov način delovanja je tak, kot ga je imel s Kim Jong Unom, ki je bil parodija zunanjepolitične iniciative. Bob Woodboard (ameriški novinar in publicist, op. p.) je dosti pisal o tem, to je impulzivna, transakcijska aktivnost v zunanji politiki, ki ne prinese rezultata, ampak se pa dobro sliši, češ jaz bom to rešil takoj.

Trump zna precej bolje od Kamale komunicirati z ljudmi. Je človek, ki svojemu občinstvu zleze pod kožo in mu zbuja občutek, da gre za politika, ki ve, kaj hoče in ki se bo postavil za navadne ljudi.

Seveda pa je ves svet zdaj v strahu in negotovosti, ali bo Trump res naredil to, kar napoveduje. V primerjavi s prvim mandatom zdaj ni več dveh stvari, ki sta Trumpa v prvem mandatu omejevali v zunanji politiki. Prva so svetovalci, kot so bili Bolton, James Mattis (nekdanji obrambni minister, op. p.) in drugi republikanski neokonservativci, ki so videli, da se tega, kar dela Trump, ne morejo iti. V njegovem mandatu je State Department zapustilo kar 60 odstotkov ambasadorjev ter skupaj četrtina zaposlenih. Zdaj bo lahko na ključne položaje vanj nastavil svoje ljudi, kadrovski cunami bo poskrbel, da ne bo nikogar, ki mu ne bi bil popolnoma poslušen.

Drugič, v kongresu, pravzaprav v obeh domovih, pa se je že znebil vseh z njim zunanjepolitično nekompatibilnih republikancev ali pa so ti spremenili obnašanje in mu ne bodo več nasprotovali. Za nas bo zunanja politika Trumpa velik izziv, ker ne bo prijetna, predvidljiva in bo oborožena z močnejšimi mehanizmi za izvajanje.

Primož Lavre

Kaj se bo zgodilo, če Trump dobi volitve in ga nato sodišče v kateri od zadev, ki jih vodijo zoper njega, obsodi na zaporno kazen?

Če bo izvoljen, bo šlo vse to mimo.

Mislite, da sodišče ne bo obsodilo aktualnega predsednika?

Jaz sem doslej tudi verjel v trdnost ameriške demokracije, pa več ne verjamem tako trdno. Ameriška demokracija je res prožna, sistem demokratičnega nadzora deluje, ampak odkar je ameriško vrhovno sodišče dalo absolutno imuniteto predsedniku, pomeni, da ima imuniteto za vse svoje odločitve, tudi take, zaradi katerih bi lahko prišel pred Mednarodno kazensko sodišče. Na tej točki se je izjemno izpostavila nefunkcionalnost ameriškega političnega sistema, vsi ti sodni procesi nimajo po moji oceni nobene realne možnosti, da bi okrnili funkcijo ali pa sedež predsednika.

Trumpu očitajo, da je tudi po odhodu iz Bele hiše ohranil stike s Putinom. Menite, da to drži?

Trump občuduje, ne bom rekel diktatorje, ampak močne ljudi. Ampak njemu ni zgled Putin, ki ga občuduje kot nekaj nedosegljivega. On se bolj zgleduje po Orbanu. Tistem Orbanu, ki bi ga pri nas nekateri utopili v žlici juhe, Trump pa ga časti kot velikega prijatelja in zaveznika. On sploh rad komunicira s takimi voditelji.

Demokratom škodi podpora demokratskega establišmenta Izraelu. Del volivcev, ki bi drugače volil demokratske kandidate, se je tudi zaradi tega obrnil proti stranki in verjetno ne bo šel na volišča.

Ameriška politika je včasih čudna. Prej sem govoril o Shapiru, ki je Jud – veste, v ameriški politiki nič ne moreš brez judovskega lobija, hkrati pa ameriška družba še ni pripravljena sprejeti tega, da bi poleg temnopolte ženske predsednice imeli še judovskega podpredsednika. Dejstvo je, da aktualna demokratska ameriška politika, z njo pa se seveda tudi Kamala Harris ne more res veliko odmikati od dosedanje politike do Izraela, predvsem zaradi strahu pred izgubo volilne podpore s strani judovskega lobija.

Se je pa razširil glas, da Slovenija ni samo dežela Melanie Trump, ampak je tudi zelo prijetna država za življenje, in tako je postala nagrada za strankarske donatorje.

Zadnji poziv ameriške administracije Izraelu, naj okrepi dobavo humanitarne pomoči za Gazo in izboljša tamkajšnje humanitarne razmere 30 dneh, sicer bodo ZDA razmislile o nadaljnji vojaški pomoči Izraelu, je dobra poteza. 30 dni je namreč rok, ki je že po volitvah, takrat se zna to res zgoditi, in Netanjahu je to takoj razumel. Več od tega pa Bela hiša zdaj ne more narediti, saj tvega izgubo glasov volivcev, ki podpirajo Izrael.

Nekaj podobnega je razkritje Melanie Trump, da podpira splav. Če to reče bivša in morda bodoča prva dama ZDA, potem ji nekdo prisluhne. Če bi Trump rekel kaj takega, bi razburil evangeličane, ki imajo v ameriški politiki skoraj tak vpliv kot judovski lobi. Zdaj se lahko Trump še vedno brani, da je to samo stališče njegove žene.

Lahko Jill Stein in podobni kandidati tretjih strank pomešajo štrene Harrisovi ali Trumpu?

Mislim, da tokrat ne. Po navadi so demokratom vzeli nekaj glasov, mislim pa, da tokrat ne bodo faktor.

Bomo v primeru nove Trumpove zmage končno dočakali obisk Melanie v Sloveniji?

Dvomim, zlasti zato, ker ji je umrla mama. Ta je bila tista, ki bi jo še znala pripeljati v domovino. A pustimo se presenetiti.