V medijsko težko pričakovanem govoru ob prevzemu nagrade v mestni hiši Osla je Suu Kyijeva izpostavila, da ji je Nobelova nagrada leta 1991 znova vlila pogum in jo postavila na noge, poroča ameriška tiskovna agencija AP.
"Pogosto sem se med hišnim zaporom počutila, kot da nisem več del resničnega sveta. S prejemom Nobelove nagrade pa sem znova postala prava. Vrnila sem se nazaj v širšo človeško skupnost", je opisala.
"A kar je še pomembneje, Nobelova nagrada je pritegnila pozornost sveta našemu boju za demokracijo in človekove pravice v Burmi (Mjanmaru) in da ne bomo pozabljeni," je dejala.
Aung San Suu Kyi je leta 1991 nagrado za mir dobila za "njen nenasilen boj za demokracijo in človekove pravice". Vodja mjanmarske opozicije je bila takrat že v hišnem priporu, v katerem je pristala, ker vladajoča vojaška hunta ni želela priznati zmage njene Narodne lige za demokracijo na volitvah leto dni pred tem.
Na podelitev nagrad v Oslo bi Suu Kyijeva takrat sicer lahko odpotovala, a se je bala, da ji hunta nato ne bo dovolila vrnitve domov, zato so nagrado tedaj prevzeli njej zdaj že pokojni soprog, Britanec Michael Aris, in njuna sinova Alexander in Kim.
66-letna Suu Kyijeva je bila iz hišnega pripora, v katerem je v minulih 22 letih preživela kar 15 let, izpuščena konec leta 2010. V Mjanmaru so namreč po desetletjih grobe vojaške diktature takrat počasi začeli uvajati demokratične reforme. Na aprilskih volitvah je zasedla poslanski sedež, maja pa so ji oblasti izdale potni list, nakar je prvič po 24 letih zapustila domovino.
Po Suu Kyijevi bo edini še živeči lavreat, ki ni prevzel prestižne nagrade, zaprti kitajski disident Liu Xiabao. Nagrajen je bil leta 2010, a je Kitajska nagrado zavrnila kot farso.
Na njegovo usodo je danes v Oslu opozoril tudi predsednik Nobelovega odbora za podelitev nagrade za mir Thornbjorn Jagland. Ob predaji nagrade Suu Kyijevi je izrazil upanje, da bo nagrado lahko kmalu osebno prevzel tudi Liu, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Jagland je spomnil tudi "na druge nagrajence, ki niso mogli osebno v Oslo po nagrado" in ki so si prav tako zaslužili položaj v zgodovini - "Carl von Ossietzky (1936) zaradi njegove borbe proti Hitlerjevi Nemčiji ter Andrej Saharov (1975) in Lech Walesa (1983) zaradi njunega boja proti sovjetskemu komunizmu".
