Starejši bralci se boste spomnili izjave pokojnega ameriškega državnega sekretarja Henryja Kissingerja, ki se je konec prejšnjega stoletja pritoževal nad tem, da v Evropi nima pravega sogovornika oziroma telefonske številke, na katero bi poklical in se pogovoril o nujnih mednarodnih vprašanjih.

Ta svetovno znani diplomat je Evropsko unijo s to izjavo spodbudil, da je z Lizbonsko pogodbo ustanovila položaj visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Toda če bi bil Henry Kissinger danes še živ, bi ugotovil, da tudi na znani telefonski številki Kaje Kallas ne bi dobil jasnih odgovorov na svoja vprašanja.

Verjetno zato, ker skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije res obstaja bolj na papirju kot v resnici. V zadnjem času postaja od zunanje precej enotnejša varnostna politika. Vendar ne toliko po zaslugi poenotenja mnenj znotraj Unije, temveč mnogo bolj po zaslugi Nata, saj je večina članic EU tudi članic zavezništva.

Trumpov pritisk na vse članice Nata, da bistveno povečajo izdatke na vojaškem področju, zlasti za nakup orožja, je zlasti večje in tradicionalno pomembnejše države članice obeh povezav usmeril v večje oboroževanje in celo povečano lastno izdelavo orožja. Vse članice pa s tem ne soglašajo.

Zlasti ne Španija, ki je zato trn v peti tako podpornicam ZDA kot tudi državam s severa Evrope, ki zmotno vidijo v krepitvi oboroževanja edino in najboljšo obrambo pred Rusijo. Doslej je bila na španski strani tudi Slovenija, vlada pod taktirko obramboslovca Janše pa je to stališče obrnila za 360 stopinj in je najbližja nemškemu stališču.

Instagram

Vse članice EU pa niso tudi članice Nata. Takšne so štiri: Avstrija, Ciper, Irska in Malta. Avstrija ima nevtralnost zapisano celo v svoji ustavi. Z Natom sicer sodeluje v programu Partnerstvo za mir, a ni pričakovati, da bi se spremenil njen nevtralni pogled na tem področju.

Podobno tudi ne Irska. Irska ima dolgo tradicijo vojaške nevtralnosti, z Natom pa sodeluje predvsem pri mirovnih operacijah. Enako tudi Malta. Poseben primer pa je Ciper. Otok je razdeljen na grški in turški del in tako Grčija kot Turčija sta aktivni članici Nata, Ciper pa ni v Natu in ni niti član programa Partnerstvo za mir.

A kljub razlikam so krizne razmere v svetu in številne vojne evropsko varnostno politiko precej približale skupnemu imenovalcu.

V zunanji politiki vsaka država po svoje

Najprej moramo vedeti, kaj za države članice EU in Unijo kot celoto pomeni zunanja politika. Mnogi v ta pojem namreč mešajo tudi medsebojne odnose med državami članicami na mednarodnem in drugih področjih. Ti odnosi so v resnici notranja politika Evropske unije.

Zunanja politika pa so odnosi držav članic z državami, ki niso v EU, in to z vsemi, ki so v Evropi ali pa na kateremkoli drugem kontinentu.

Iskanje skupnih poti na tem področju nima dolge tradicije. Zato se odnos do zunanje politike razlikuje od države do države in tudi pri najbolj zapletenih vprašanjih je težko priti do skupnega imenovalca. Najbolj v nebo vpijoča primera sta odnos do Izraela na eni strani in do Rusije na drugi.

Američani se s predstavniki EU sploh nočejo več pogovarjati in prisegajo zgolj na stike s posameznimi evropskimi državami, Rusi pri pogovorih o tem, kako bi končali vojno v Ukrajini, vloge EU niti ne omenjajo, Kitajci pa Evropsko unijo na diplomatskem parketu bolj ali manj ignorirajo.

Unija nikakor ni zmogla enotne obsodbe vojaških grozot v Gazi kot genocida. Roko na srce, tega doslej (morda prav zato) ni zmoglo niti Meddržavno sodišče, pred katerim Južna Afrika vodi tožbo proti Izraelu zaradi kršitve konvencije o genocidu. Sodišče je izdalo začasne ukrepe, s katerimi je Izraelu ukazalo, naj prepreči dejanja genocida, vendar bo o glavni tožbi glede obstoja genocida razsojalo šele naslednje leto.

Zdi se, kot da čakajo, da bo genocid opravljen do konca, potem pa ga bodo za takšnega tudi razsodili. Enako, kot čakajo nekatere članice EU, na čelu z Nemčijo, ki si s tem zdravi komplekse zaradi svoje genocidne antisemitske politike pred in med drugo svetovno vojno.

A to genocid je. Konvencija OZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, ki je začela veljati leta 1951, v drugem členu definira genocid kot katerokoli dejanje, storjeno z namenom, da se do kraja ali delno uniči narodna, etnična, rasna ali verska skupina. Gre za pobijanje, povzročanje hudih telesnih poškodb in naklepno izpostavljanje skupine življenjskim razmeram, ki privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja.

Profimedia

Malenkost več enotnosti je pri odnosu do Rusije, ki jo zaradi vojne v Ukrajini obsoja večina evropskih držav. Strah pred Rusi je najmočnejši v baltskih državah in na Poljskem, pa tudi v njej bližnji Skandinaviji. Denimo, Finska in Švedska sta do leta 2022 sledili politiki vojaške neuvrščenosti. Po ruskem napadu na Ukrajino pa sta se odločili za pridružitev Natu. Finska je vstopila v Nato aprila 2023, Švedska pa marca 2024.

Pravijo, da ko te enkrat piči kača, se bojiš še zvite vrvi. Nas Rusija že dolgo ni pičila in zato lahko z večjo distanco gledamo na te procese. Večina Slovencev ostro obsoja vojno v Ukrajini, obenem pa je vse več tistih, ki smo prepričani, da miru ne bo, dokler se Evropska unija ne bo odločila z Rusijo pogovarjati.

Slovenci smo večinsko namreč med tistimi, ki se jim včasih zdi ravnanje severnejšega dela Evrope precej neracionalno. Zlasti baltskih držav in Poljske. Skrbijo pa tudi poteze Nemčije, ki Rusijo nevarno izziva, kar ima lahko resne posledice. Seveda je to razmišljanje naše javnosti, medtem ko uradna slovenska politika niha med Janševo odklonilnostjo do Rusije in Stevanovićevim navdušenjem nad njo.

Med državami Evropske unije velja največja zadržanost do ostre drže proti Rusiji za Madžarsko (zlasti še v času Orbana) in Slovaško, ki pogosto poudarjata lastne nacionalne interese.

Nekatere druge države, na primer Ciper, pa se zavzemajo za previdnost zaradi gospodarskih in energetskih vplivov. Zaradi močnih finančnih, kapitalskih in zgodovinskih vezi z Rusijo namreč Ciper tradicionalno deluje bolj zadržano pri sprejemanju ostrih ukrepov, ki bi škodovali obojestranskemu gospodarstvu.

V tej neodločnosti in neenotnosti, kako ravnati z Rusijo, seveda stopajo na politični parket odločevalcev drugi, na EU pa niti ne računajo več.

Zmedena politika Komisije in ostri Borrell

Različna stališča o ključnih zunanjepolitičnih vprašanjih pa ne obstajajo samo med državami članicami, temveč tudi med institucijami Evropske unije. Z mednarodno politiko se ukvarjajo tako Evropski svet, Evropska komisija kot Evropski parlament. Slednji je po navadi najbolj kritičen do javnih stališč prve in druge veje evropske oblasti. Žal pa parlamentarni predlogi in stališča le redko naletijo na odprta ušesa drugih dveh temeljnih ustanov EU.

Največji konflikt med vsemi tremi ustvarja Evropska komisija, ki upodablja neke vrste evropsko vlado. V preteklih mandatih ni bilo zaznati tolikšnih trenj med institucijami, v zadnjih dveh pa je vse bolj slišati, da si prva dama Komisije Ursula von der Leyen prisvaja vse več pristojnosti, ki ji po Lizbonski pogodbi ne pripadajo.

Profimedia

Najbolj nazorno je o tem za bruseljski Politico javno spregovoril nekdanji vodja zunanje politike EU Josep Borrell. Predhodnik Kaje Kallas je bil neizprosen. »Komisija ne govori v imenu Evropske unije; Komisija zastopa le Komisijo,« je poudaril Borrell.

Medtem ko so sedanji in nekdanji funkcionarji zasebno trdili, da je Komisija postopoma širila svoj diplomatski vpliv, je Borrell prvi nekdanji visoki predstavnik, ki tako neposredno trdi, da je izvršna veja EU, varuh pogodb, dejansko prestopila mejo, določeno v zakonodaji EU. Za to krivi predvsem njeno predsednico Ursulo von der Leyen in tudi Kajo Kallas.

Očita jima odgovornost za slabo stanje v evropski diplomatski službi, uradno Evropski službi za zunanje delovanje (EEAS). O krizi v tem organu ne govori samo bivši visoki predstavnik, ampak vse več evropskih diplomatov in o tem so se razpisali tudi svetovni mediji, kot so Financial Times, Politico inReuters.

Ta služba je po ocenah številnih analitikov in diplomatov iz mandata v mandat v slabšem stanju, Kaja Kallas pa je po njihovem mnenju prešibka, da bi jo reformirala. Strokovnjaki trdijo, da se kakovost analiz evropske diplomacije ne more niti primerjati s tisto na angleškem ali francoskem zunanjem ministrstvu, kaj šele s State Departmentom.

In namesto da bi predsednica Komisije službo krepila, ji raje jemlje najboljše kadre in jih zaposluje v svojem kabinetu, s tem pa si prilašča pristojnosti, ki ji jih evropska pogodba ne daje. Ugotovitve številnih strokovnjakov za mednarodne odnose so tako identične pripombam uglednega španskega diplomata Josepha Borella.

Borrell je resno kritiziral tudi Hrvatico, komisarko za Sredozemlje Dubravko Šuico. Ta se je junija srečala z izraelskimi vladnimi predstavniki, in to le nekaj dni po tem, ko je izraelski zunanji minister Gideon Sa'ar prekinil stike z visoko predstavnico EU Kajo Kallas zaradi medijskih poročil, da je primerjala izraelsko ravnanje s Palestinci v Gazi z Južno Afriko v času apartheida.

»S kakšno avtoriteto gre komisarka Šuica v Izrael in tam govori, da se EU in Izrael ljubita, da se strinjata in praznujeta vlogo Izraela na področju miru in stabilnosti, medtem ko je hkrati visoki predstavnici EU za zunanjo politiko s strani Izraela prepovedan vstop v to državo?« se je vprašal nekdanji visoki predstavnik EU za zunanjo politiko in dolgoletni ugledni španski diplomat iz Katalonije Joseph Borrell.

Šibkost Kallasove v aferi Fajon

O tem, kako se lahko čez noč spreobrne neka skorajda sprejeta odločitev znotraj Komisije, in o nespoštovanju procedure in pravil znotraj nje priča afera z imenovanjem Tanje Fajon na mesto posebne odposlanke EU za regijo Sahel v Afriki. Samo zato, ker to ni bilo všeč njenemu političnemu nasprotniku v Sloveniji, se je visoka predstavnica Kaja Kallas, ki jo je ves čas podpirala, podelala v hlače.

Nekulturni in nediplomatski očitki o nesposobnosti Tanje Fajon, ki so iz vladnih pisarn na Gregorčičevi ulici romali po Evropi, so (glej ga zlomka, kaj spet?!) kot argument navajali laži. Laži o tem, da je bivša zunanja ministrica kršila slovenski postopek pri kandidiranju na to mesto. Torej postopek, ki ga v Sloveniji sploh nimamo predpisanega.

Najbolje je to pojasnil doc. dr. Faris Kočan s katedre za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede. Za bruseljski neodvisni portal Euroactiv je izjavil: »Slovensko pravo regulira zgolj zasedanje funkcije evropskega komisarja. Rušenje Fajonove je bilo – v procesnem smislu – politično, ampak argument za rušenje je bil postopkovne narave.

Profimedia

Evropska komisija je potrdila, da so bila tekom procesa imenovanja spoštovana vsa pravila. Kar pomeni, da je bil argument, s katerim je na koncu Kaja Kallas klecnila oziroma ga 'posvojila', že v izhodišču neustrezen, ker primarno bremeni Evropsko komisijo oziroma njo kot vodjo službe, ki je zadolžena za vodenje celotnega postopka.

Kazenske ovadbe s strani MZEZ so zato zgolj dober manever za zakrivanje političnega v procesnem. Če je v Kaji Kallas kaj (politične) odgovornosti, pa je danes čas za to, da ponudi svoj odstop. Zato, da zaščiti institucijo visokega predstavnika.«

Podobno je tudi stališče še sedmih držav EU, ki so kritizirale odločitev Slovenije, da prepreči svoji nekdanji zunanji ministrici pridobitev najvišjega položaja v Evropski službi za zunanje delovanje v Bruslju, je razkril Euractiv. Kritizirali pa so tudi umik Kaje Kallas in hitro imenovanje manj izkušene danske kandidatke.

Tako se vsi sprašujemo, ali je mogoče, da v skrbno postavljeni organizacijski strukturi EU lahko pravilno voden postopek kadrovske izbire nekega funkcionarja čez noč in z izmišljenimi argumenti zruši vsak lokalni politik. In to samo zato, ker je politični nasprotnik kandidata in ker je politična skupina, katere član je, najmočnejša skupina v EU?!?

Upognjena hrbtenica Kaje Kallas očitno dokazuje, da lahko in da politika vse bolj prodira tudi v evropske ustanove. S tem odriva strokovnost in posledično na mednarodnem področju slabi vlogo Evropske unije v svetu.

Američani se s predstavniki EU sploh nočejo več pogovarjati in prisegajo zgolj na stike s posameznimi evropskimi državami, Rusi pri pogovorih o tem, kako bi končali vojno v Ukrajini, vloge EU niti ne omenjajo, Kitajci pa Evropsko unijo na diplomatskem parketu bolj ali manj ignorirajo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.