Gre za odmik od politične demokracije, v kateri je mogoče nadzor nad nosilci oblasti, hkrati pa vsaj relativna avtonomija institucij, ki oblast nadzirajo in nadzor tudi dejansko izvajajo. Pa pri tem ne govorim zgolj o dejanskem nadzoru, temveč tudi o hoteni pasivnosti številnih vodij nadzornih institucij, ki svojo nadzorno funkcijo izvajajo zgolj na papirju.  

Da ne bo pomote, v to shemo spada tudi Slovenija, v kateri nadzor nad nosilci javnih pooblastil že dolgo ni več možen. Nadzorne institucije v Sloveniji, mislim na celotno pravosodje, torej na policijo, tožilstvo in sodstvo, na medije ter na vrsto institucij, ki so tako ali drugače namenjene nadzoru ljudi, ki so nosilci javnih pooblastil in imajo v rokah moč. Gre med drugim za nadzor nad bankami, ki ga opravlja Banka Slovenije, za nadzor uprav podjetij, ki ga izvajajo nadzorni sveti ...

Vprašajte se na primer kdo vse že leta in leta sistematično odpoveduje pri nakupu bolj ali manj dragih stanovanj v Ljubljani in celotni Sloveniji? Nakup teh stanovanj služi kot parkirišče za nakraden denar in kot pranje tega denarja. Danes je Slovenija pralnica denarja s celotnega Balkana, je balkanski pralni stroj. Nikar se ne skrivajte pred resnico, priznajte si, da imamo Sloveniji že dolgo in potihoma avtoritarno vladavino, ki je sicer razpršena in potemtakem ni v rokah enega samega človeka ali stranke. Vendar je Slovenija navkljub temu avtoritarna država.

AfD pridobiva moč

S padcem Nemčije bo prišlo do dokončne vladavine avtoritarizma v Evropi, o tem ni nobenega dvoma. Nemčija si sicer želi, da bi obveljala za primer države, ki je politično demokratična. Hkrati pa populistična in skrajno desna Alternativa za Nemčijo, AfD, pridobiva moč. Vse kaže, da bo na volitvah 23. februarja dosegla nekaj več kot 20 odstotkov. Vendar to ne pomeni, da bo pri 20 odstotkih tudi ostala. Veliko mlajših ljudi ji je namreč naklonjenih, tako da rast stranke nikakor ni izključena. Stare, etablirane stranke novih socialnih medijev, ki jim sledijo mladi, nikakor ne nadzirajo in so nesposobne, da bi na njih objavljale dovolj privlačne vsebine.

Morda bo AfD na naslednjih volitvah, ki bodo leta 2029, celo prevzela oblast, če ne bo nova nemška vlada padla že prej in bo lahko zavladala že prej. Pri tem bo sledila vzorcu Avstrije, kjer se prevzem oblasti s strani skrajne desnice dogaja ravno v tem trenutku.

CDU nima veliko izbire

Težava je v tem, da krščanska demokracija oziroma unija (povezava med severnonemško CDU ter bavarsko Krščanko socialno unijo, CSU), ki bo na volitvah najverjetneje zmagala, pri tvorbi nove vladajoče koalicije namreč nima veliko izbire. Jasno je, da si mora, če želi vladati brez podpore AfD, za partnerja v koaliciji izbrati socialno demokracijo, SDP. Lahko bi sicer vladala z Zelenimi, vendar so nemški Zeleni najmanj od avgusta 2023 deležni sistematičnih blogerjev in komentatorjev Die Welta, medija, ki ga očitno obvladujejo krščanski demokrati. Sistematično jih blatijo tudi bavarski krščanski socialci.

Profimedia

K temu je treba prišteti še številne blogerje ter konservativne politične komentatorje. Vsi skupaj pojejo na isto vižo, zmeraj znova govorijo o istih temah, na primer o tem, da je nemški minister za gospodarstvo iz stranke Zelenih Robert Habeck pisec otroških knjig in zato docela neprimeren za ministra resorja, ki je ključni dejavnik nemškega prestiža in moči. Zato se Zeleni ne morejo povzpeti kot stranka, ki presega 15 odstotkov (ki jih dosega tudi SPD), pa bi se lahko. Dodati je treba, da so Zeleni tudi veliko preveč nerodni, da bi se lahko šli politiko, da so v svojem zavzemanju za ekološke cilje preveč radikalni.

Brez dvoma je nasprotovanje Zelenim tudi v interesu AfD, ki pa se neposrednim napadom na Zelene izogiba. Vendar s tem vse preostale politične stranke krepijo lastni položaj v nemški politični areni. Stvar je v tem, da Robert Habeck opozarja na dejanske probleme nemškega gospodarstva. Nemško gospodarstvo je namreč ujeto v prejšnje stoletje in ni gradilo na podjetništvu in inovativnosti, temveč se je oklepalo preživetega modela industrijskega razvoja. Ko druge politične stranke napadajo Zelene, se v bistvu zavzemajo za ohranitev preživetega razvojnega modela, Nemčijo hočejo po zgledu Donalda Trumpa v ZDA spet narediti veliko. Vendar je v gospodarskem zatonu in nemško gospodarsko kvečjemu stagnira. Nemci, o tem ni nobenega dvoma, ne prenesejo resnice.

Družba tihe sredine

Nemški sociolog Steffen Mau (s sodelavci) je leta 2023 objavil knjigo Sprožilne točke (Triggerpunkte) s podnaslovom Konsenz in konflikt v sodobni družbi (Konsens und Konflikt in der Gegenwartgesellschaft). Mau s sodelavci razpravlja o razliki med zgoraj in spodaj (razredna usmerjenost), znotraj in zunaj (etnična usmerjenost), mi in oni (spolna in drugačna raznolikost) ter o različnem odnosu do prihodnosti (ekološka usmerjenost). To so štiri vrste poglavitnih razcepov, s katerimi se spoprijema nemška družba tukaj in zdaj.

Mau ugotavlja, da je nemška družba družba tihe sredine. Ta sredina je tudi v večini. Na drugi strani pa so robovi nemške družbe izrazito glasni. Za glasno AfD se je v zadnji javnomnenjski raziskavi inštituta INSA (narejena je bila 12. februarja, torej 11 dni pred volitvami) opredelilo 22 odstotkov morebitnih volivcev (mimogrede, raziskava Sprožilne točke je pokazala, da sta dve najbolj radikalni stranki v Nemčiji AfD in Zeleni).

In ker nemška družba ni globoko razcepljena in se potemtakem ne sooča z izrazitimi spopadi, je treba družbeno konfliktnost proizvesti. Te strategije se je v zadnjih mesecih več kot očitno oprijela krščanska demokracija, , ki tako odgovarja na agresivnost Alternative za Nemčijo. Tako so se očitno odločili ljudje v volilnem štabu CDU.

Sprožilne točke

Natančno pri tem imamo opraviti s »sprožilnimi točkami« (»Triggerpunkte«). Sprožilna točka so na primer ljudje, ki prejemajo socialne doklade, torej tisti spodaj, ne pa tisti, ki so višje v družbeni hierarhiji. Sprožilna točka so kolesarji, ki vozijo večja kolesa, s katerimi vozijo tovore ali otroke, sprožilna točka so zvezdice, ko gre za spolne zaimke, na primer »učitelj*ica«). Zdi se, da so tudi v CDU prebrali knjigo Sprožilne točke. Izrazito problematizirajo socialne podpore (»Buergergeld«), ki jih prejemajo migranti, kot migracije nasploh, četudi se omejujejo na tiste nelegalne. Jasno tudi navajajo, da ne nasprotujejo tistim migrantom, ki so zaposleni in želijo delati. Pri tem nikoli ne omenjajo tega, da imajo v mislih migrante, ki so muslimani, četudi je povsem jasno, da gre predvsem zanje.

Ključni problem Nemčije je sicer gospodarska recesija, ne pa migranti. Kot kaže, je CDU doumela oz meni, da mora umetno sprožati cepitve, kar počne ob vsakem umoru, ki ga je zagrešil neki priseljenec ali posameznik, ki mu je bila zavrnjena prošnja za azil. Ti ljudje praviloma zelo dolgo čakajo na odselitev, ker je nemški pravni in birokratski sistem veliko preveč zapleten. V načelu pa velja, da je nemška birokracija postala sama sebi namen in da producira veliko preveč pravil, ki jim politični akterji vse težje sledijo.  

Profimedia

Prav to se dogaja tudi v Sloveniji, ko se izrazito problematizirajo migracije, čeprav niso ključni problema slovenske družbe niti jih ni neobvladljivo dosti, kar je sicer mogoče reči za Nemčijo. Je pa jasno, kdo na Slovenskem politično pridobiva s problematiziranjem migracij, četudi velja tudi to, da so migracije vse bolj sporne za precejšen del prebivalstva.

Identiteten družbeni in politični razcep

Se pa pomen posameznih razcepov s časom spreminja. Nekdaj je bil najpomembnejši razcep med cerkvijo in liberalnim, neverujočim meščanstvom, ga je kmalu nasledil razcep med delom in kapitalom, ki je po 2. svetovni vojni prevladoval v političnem življenju vseh razvitih družb. Danes razredni razcep zamira, zamenjuje ga razcep med zunaj in znotraj (Nemci in migranti) ter mi in oni (gre za vprašanje, kdo sem, sem Nemec, sem spolno jasno opredeljen kot ženska ali moški, ali pa to nisem), ter razcep med danes in jutri (gre za opredelitev za okolje ali pa to v očeh posameznika nima tako pomembne vloge).

Novi in prevladujoči družbeni in politični razcep je izrazito identiteten. Zadeva torej vprašanje, kdo sem kot posameznik, ni pa več interesen v smislu, da bi preizpraševal kdo dobi koliko denarja. Zaradi tega je tudi veliko bolj čustven in veliko manj racionalen, kar vodi do izrazitih odzivov, ki so velikokrat podzavestni. Čustveni razcep je veliko starejši od interesnega, je veliko bolj nerazumen, prihaja, kot bi rekli, iz želodca. Z njim je veliko lažje manipulirati, dodatne razlage pa so skoraj nepotrebne, razen tistih, ki vodijo do tega, da je človek še bolj nerazumen, še bolj čustveno zagnan.  

Danes imamo opraviti z razcepom med tradicionalnim-avtoritarnim-nacionalističnim (ti. TAN) ter zelenim-alternativnim-liberalnim (ti. GAL). Da je predstavnica prvega Alternativa za Nemčijo, o tem ni dvoma, kot ni dvoma o tem, da so predstavniki drugega Zeleni. Krščanska demokracija in unija sta izvorno bližje krogu TAN, vendar sta že sprejeli načela, ki so bližje krogu GAL, ker sprejemajo demokracijo ter pravice posameznikov, ki zadevajo njihovo raznoliko identitetno opredeljevanje. Kar je storil Friedrich Merz, predsednik CDU, je približevanje krogu TAN.    

Spet bližje kapitalu

Sedaj poskuša Merz vrniti stranko tja, kjer je bila pred kanclerovanjem Angele Merkel pred 19 leti, torej jo bolj ozavestiti glede »law and order«, jo postaviti bližje kapitalu, jo usmeriti bolj pronemško. Ima pa s tem velike težave, ker se mora soočiti z bivšo kanclerko in krogom, ki ji je blizu, in ker se mora soočiti z edinima strankama, s katerima lahko oblikuje koalicijo, torej SPD in Zelenimi, ki sta precej bolj socialni in naklonjeni različnosti, kot je bila krščanska demokracija v preteklosti.

Profimedia

Ker se ne sme naslanjati na podporo AfD (vsako hoteno ali nehoteno naslanjanje na AfD je proglašeno za rušenje »požarnega zidu«, ti. »Brandmauerja«, v skladu s tem je vsako sodelovanje z AfD naperjeno proti demokraciji). S tem je postala krščanska demokracija ujetnica strank, ki sta bistveno bolj socialni in bistveno bolj naklonjeni družbeni (spolni in etnični) raznolikost od krščanskih demokratov. Tako je zmerno desna krščanska demokracija postala ujetnica strank z leve strani političnega spektra. Na levo oziroma v center pa jo je pripeljala, še enkrat, Merklova. Zaradi tega je izgubila svojo politično identiteto.

Nestabilna, za lase privlečena koalicija

V zvezi z navedenim se zastavlja vprašanje koalicije, ki jo bo krščanska demokracija oziroma unija tvorila po volitvah. Ker so bili Zeleni s strani konservativnih sil v Nemčiji sistematično in več let blateni, kar jim je zagotovilo politično prevlado, pa z Zelenimi sedaj ne morejo več tvoriti koalicije ali pa bo to težje. Markus Soeder, predsednik krščanskih socialcev iz Bavarske, CSU (gre za sestrsko stranko CDU), je koalicijo z Zelenimi večkrat izrecno zavrnil. Zato ostane edina možna koalicija z nemškimi socialdemokrati, SDP.

Tako se nam obeta »velika koalicija«, koalicija krščanske unije s socialdemokrati, torej s stranko, ki ji je mar le še za politične privilegije in lastne koristi njenih funkcionarjev. V primeru SPD gre za stranko, ki jo vidnejši socialni demokrati že leta in leta sistematično zapuščajo, ker je izrazito skorumpirana in sledi le še zasebnim interesom njenih predstavnikov. Obeta se nam torej še ena nestabilna, za lase privlečena koalicija.

Edina rešitev bi bila povezava z AfD, ki ima podobno liberalen gospodarski program, četudi je ta manj socialen. To pa, nenazadnje, krščanski uniji ustreza. Četudi tega ne bo nikoli priznala. Da, so razlike med njima, ki zadevajo njun odnos do ZDA, Putina in vojne v Ukrajini, ter demokracije, kot je uveljavljena v Nemčiji. Ne gre namreč pozabiti, da je AfD naklonjena remigraciji, torej prikrito nasilni odstranitvi priseljencev in prosilcev za azil, ter da je nenaklonjena demokraciji in demokratičnim institucijam. To pa je za krščansko unijo izrazito nesprejemljivo. Na drugi strani pa je treba dodati, da je nemško gospodarstvu izrazito zastarelo, da še vedno deluje v skladu z načeli, ki so ga povzdignii v času po 2. svetovni vojni.

Nemčija je, to je dejstvo, nenaklonjena podjetništvu in korenitim inovacijam. To pa je nekaj, kar je bližje AfD. Da pa so v Nemčiji potrebne korenite gospodarske reforme, o tem ni dvoma. Sicer bo potopljena v stagnacijo, ki se bo dotaknila tudi nas v Sloveniji.