Macronu se obeta še en mandat v Elizejski palači

Prvi krog predsedniških volitev v Franciji bo 10. aprila, drugi pa dva tedna kasneje, 24. aprila, torej na isti dan, kot bodo parlamentarne volitve v Sloveniji.

Boj za to, kdo se bo poleg Macrona uvrstil v drugi krog volitev, se bije med tremi kandidati, Valerie Pecresse iz vrst desnih Republikancev, ter skrajnima desničarjema, Marine Le Pen in Ericom Zemmourjem.

Ker je precejšen delež volivcev še neodločen, pa analitiki opozarjajo, da se do aprila lahko še marsikaj spremeni.

Macron, ki je zaradi zavlačevanja z uradno najavo predsedniške kandidature deležen kritik protikandidatov, se skuša v javnosti predstaviti kot državnik. V zadnjih dneh je bil zelo dejaven pri reševanju rusko-ukrajinskega spora, obenem je napovedal renesanso francoske jedrske industrije.

Glede na v ponedeljek objavljeno anketo inštituta Ifop-Fiducial bi Macron v prvem krogu osvojil 25 odstotkov podpore, kar je celo odstotna točka več kot v prvem krogu leta 2017. Zmagal bi tudi v drugem krogu, ko naj bi z lahkoto opravil tako s Pecressovo kot voditeljico skrajno desnega Nacionalnega zbora Le Penovo.

Pecressova lahko po sedanjih anketah računa na okoli 15 odstotkov glasov, njena priljubljenost pa se je od decembra, ko so jo izbrali na strankarskih volitvah, nekoliko zmanjšala. Ta teden ji je udarec zadal še nekdanji minister Eric Woerth, ki je podprl Macrona, češ da je najboljša izbira za zavarovanje francoskih interesov.

Na skrajni desnici se za primat bojujeta veteranka v francoski politiki Le Penova in politični novinec, populist Eric Zemmour.

Medtem ko slednji od svojih radikalnih stališč, zlasti glede priseljencev in islama, ter razpihovanja sovraštva ne odstopa, se skuša Le Penova, ki se je pred petimi leti z Macronom neuspešno pomerila v drugem krogu volitev, z nekoliko bolj umirjeno retoriko prikupiti tudi sredinskim volivcem. Tako na primer ne govori več o izstopu iz EU.

Le Penova je pred kratkim v intervjuju za Le Figaro Zemmourja obtožila, da zgolj reciklira teme njene stranke ter se ne bori za zmago desnice, temveč za to, da bi jo pokončal.

Nelagodje Le Penove je še večje, potem ko je podporo Zemmourju izrazila tudi njena nečakinja Marion Marechal, s katero sta se sicer politično razšli.

Medtem so razmere na levem političnem polu še bolj razdrobljene kot na zadnjih volitvah, saj se za predsedniški položaj potegujejo številni kandidati, ki predstavljajo širok spekter strank, od komunistov do zelenih. Njihove možnosti za uvrstitev v drugi krog volitev pa so praktično nične.

Na neuradnih primarnih volitvah levice je sicer največ podpore osvojila nekdanja pravosodna ministrica Christiane Taubira. Drugo mesto je zasedel kandidat Zelenih Yannick Jadot, tretje skrajni levičar Jean-Luc Melenchon, četrto pa evropski poslanec Pierre Larrouturou.

Kandidatka socialistov, pariška županja Anne Hidalgo je bila šele peta, kar je bil nov udarec njeni pešajoči kampanji. Številni se ob tem že sprašujejo, kakšna bo usoda nekdaj močne socialistične stranke.

A glasovanje ni premostilo razlik na levici, več kandidatov pa z njim ni hotelo imeti nič.

Doslej je kandidaturo najavilo več kot 30 posameznikov, ki morajo do 4. marca mora zbrati najmanj 500 podpisov izvoljenih politikov iz najmanj 30 različnih departmajev. Na voljo je bazen okoli 42.000 županov, regionalnih svetnikov, poslancev in svetnikov v departmajih.

Nekateri kandidati, tudi Zemmour in Le Penova, naj bi imeli po pisanju francoskih medijev kar nekaj težav pri zbiranju podpisov. Zakon iz leta 2016 namreč določa, da je treba imena podpornikov javno objaviti. Zemmour je kritičen, češ da jih to izpostavlja pritiskom.

Koliko kandidatov je zbralo dovolj podpisov, bodo uradno objavili 7. marca.

Kot piše francoska tiskovna agencija AFP, je med temami v kampanji za zdaj veliko pozornosti namenjene vlogi policije in varnosti v državi.

Pecressova je tako že napovedala, da se bo v primeru njene zmage proračun za policijo v prihodnjih petih letih povečal za 50 odstotkov, Le Penova bi vrste policistov v prihodnjih petih letih okrepila za 20.000 mož, Zemmour pa trdi, da se policisti v predmestjih soočajo s konfliktom civilizacij.

Po drugi strani pa vprašanje podnebnih sprememb zaenkrat ostaja na obrobju.

Če bo Macron aprila zmagal, bo prvi francoski predsednik po Jacquesu Chiracu, ki mu bo to uspelo. Njegova predhodnika, socialist Francois Hollande in Nicolas Sarkozy iz vrst desne sredine, sta se morala namreč od Elizejske palače posloviti po le enem mandatu.

Volitve, tako predsedniške kot parlamentarne, ki jim bodo sledile, bodo sicer potekale v času, ko Francija predseduje Svetu EU.