Friedrich Merz bo zdaj sledil Merklovi kot tretji kancler CDU, ki bo vladal s pomočjo SPD (pred njima je še v 60. letih veliko koalicijo sestavil Kurt Georg Kiesinger). V sodobni nemški politiki je to nikoli idealno partnerstvo postalo malodane neizogibno. Obe tradicionalno največji nemški stranki ne dominirata več toliko kot v 20. stoletju, ko sta včasih skupaj obvladovali celo 90 odstotkov bundestaga. Danes njuno zavezništvo komaj pride čez večino, še zlasti po letošnjih volitvah, ko imata obe skupaj 328 poslancev v 630-članskem nemškem parlamentu. 

Merz si tudi ne more domišljati, da je dobil posebej širok mandat s strani volivcev. Njegova CDU/CSU je namreč dobila komaj 28,5 odstotka glasov, kar je zelo slabo za stranko, ki je najmočneje zaznamovala nemško politiko po drugi svetovni vojni. To je pravzaprav drugi najslabši volilni rezultat v njeni zgodovini – bolj klavrno se je s 24 odstotki odrezala samo še pred štirimi leti.

SPD mu še ni čisto odpustila njegovih napadov med volilno kampanjo, ko je Merz včasih nastopal tako ostro, kot da mu na kraj pameti ne pade, da bi šel kdaj v koalicijo s socialdemokrati.

Merz je z zmago le deloma povrnil zaupanje Nemcev v svojo stranko, moral pa bo tudi dokazati, da je boljši kancler, kot je bil njegov predhodnik Olaf Scholz. Vladanje s koalicijo le dveh strank bi mu moralo delo nekoliko olajšati, a izzivi pred njim so še večji od tistih, s katerimi se je od leta 2021 spoprijemal njegov predhodnik. Okrepiti bo moral nemško in tudi evropsko obrambo, spoprijeti se bo moral z izzivi migracij in posledičnim vzponom skrajne desnice v Nemčiji, predvsem pa bo moral poživiti upehano nemško gospodarstvo, zlasti industrijski sektor. 

V Evropi se bo poskušal uveljaviti kot voditelj celine in odvzeti primati francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, ki se bo najkasneje čez dve leti poslovil. Pričakovati je, da bo Merz lažje kot Scholz našel skupni jezik s tistimi evropskimi voditelji, ki jih zanaša proti Trumpu in Putinu, ne da bi jim preveč popuščal. Vprašanje je, kako se bo obnesel v odnosih z ZDA, Rusijo in Kitajsko – bo dosegel kaj več kot drugi voditelji članic EU ali šefinja Evropske komisije Ursula von der Leyen?

A gremo po vrsti, najprej mora sestaviti vlado in t. i. velika koalicija še ni čisto gotova stvar. Čeprav je dejansko najbolj realna opcija in čeprav se zdi, da je glavnina nemških volivcev zadovoljna/sprijaznjena s takim razpletom, sta si stranki pri nekaterih ključnih vprašanjih daleč narazen in zbliževanje stališč za znosno štiriletno kohabitacijo se utegne zaplesti.

Merz je na volilni večer optimistično omenjal veliko noč (20. april) kot rok, v katerem si želi doseči koalicijski dogovor, a že dan kasneje je potencialne partnerje iz SPD razburil z izjavo, da bi bilo treba spremeniti fiskalno pravilo, ki strogo omejuje dovoljeni proračunski primanjkljaj – pa ravno zdaj, ko bo Nemčija zaradi povečanih izdatkov za obrambo potrebovala dodatne milijarde. SPD mu še ni čisto odpustila njegovih napadov med volilno kampanjo, ko je Merz včasih nastopal tako ostro, kot da mu na kraj pameti ne pade, da bi šel kdaj v koalicijo s socialdemokrati.

Verjetno najmočnejše zagotovilo, da bosta CDU/CSU in SPD nazadnje le našli skupni jezik, je strah pred propadlimi koalicijskimi pogajanji in ponovnimi volitvami, na katerih bi se obe stranki še slabše odrezali. Zlasti socialdemokrati si ne morejo privoščiti novega debakla, saj je 16,4-odstotna podpora na teh volitvah celo najslabši rezultat, ki ga je stranka dosegla od Bismarckovih časov.