»Gre za pomemben dogodek v naši zgodovini, pomenil je tudi upor proti diktaturi kraljevine kralja Aleksandra in tudi pomenil neki predzačetek protifašističnega boja, ki je pozneje kulminiralo v ustanovitev osvobodilne fronte, kar čez nekaj dni praznujemo kot državni praznik,« je za POP TV pojasnila svojo navzočnost na prireditvi na Čebinah, kjer je bila tudi slavnostna govornica.
Seveda s tem kaže na svoje neznanje zgodovine in dejstev, ki jih morajo vedeti osnovnošolski otroci, sicer ne morejo končati zgodovine s pozitivno oceno. Komunistična partija Slovenije je bila ustanovljena leta 1937 kot del Komunistične partije Jugoslavije, ki je bila v takratni Kraljevini Jugoslaviji prepovedana zaradi zagovarjanja nasilnega prevzema oblasti.
Kralj Aleksander je bil takrat že tri leta mrtev, saj je bil leta 1934 umorjen v atentatu v Marseillesu. Jugoslaviji je vladal najprej kot regent, po smrti očeta kralja Petra I. Karađorđevića 1921 je bil okronan za kralja, leta 1929 pa je zaradi streljanja v narodni skupščini prevzel oblast in uvedel diktaturo. Po njegovi smrti se je diktatura omehčala, spet so bile dovoljene stranke, vendar le z jugoslovanskim imenom. Kakorkoli, Komunistična partija Slovenije se ni mogla upreti diktaturi kralja Aleksandra, ker je bil takrat že mrtev.
Prav tako njena ustanovitev ni pomenila začetka protifašističnega boja. Pravzaprav je ta že potekal, saj je bila v Španiji državljanska vojna med fašističnimi falangisti in republikanci, slednje so podpirali tudi komunisti. Povsod po Evropi so zato nastajale ljudske fronte, toda ob sklenitvi pakta Hitler-Stalin 1939 so se komunisti in nacisti znašli v zavezništvu, ki je trajalo vse do nemškega napada na Sovjetsko zvezo leta 1941.
Pozneje je bila Komunistična partija res ustanoviteljica Osvobodilne fronte, najprej se je imenovala Protiimperialistična fronta, preimenovala se je šele po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo. Toda osvobodilni boj si je prilastila. Njeni zavezniki v Osvobodilni fronti so morali podpisati Dolomitsko izjavo, po kateri so se odpovedali samostojnemu političnemu delovanju in so tako povojni prevzem oblasti prepustili Komunistični partiji.
Osvobodilni boj je zlorabila za nasilen prevzem oblasti in krvavi obračun s političnimi nasprotniki, ki je kulminiralo, če uporabim ministričine besede, v množične povojne poboje, uvedbo enopartijske diktaturo, preganjanja kritikov oblasti, vohunjenje nad državljani, ki jim oblast ni zaupala, Goli otok in druge zapore, mučenje in druge kršitve osnovnih človekovih pravic.
Skratka, ustanovitev komunistične partije nima nobene povezave z junaškim partizanskim bojem proti okupatorju, saj ga je s svojo zlorabo in nasiljem očrnila in zlorabila. Nobena normalna evropska demokratična stranka ne slavi totalitarizma in totalitarnih strank. Ministrica za kulturo pa bo morala vzeti roke kakšno zgodovinsko knjigo oziroma učbenik, da bo vsaj vedela, kdaj je bila diktatura kralja Aleksandra in dogodki, ki so sledili.