Celovško letališče že nekaj let povezuje ta del Srednje Evrope z enim od centrov španskega turizma: v dveh urah in pol vas letalo iz Celovca dostavi v Alicante na španski obali. Topli pomladanski meseci so že tu, pred vrati je dolgo in vroče poletje, in celovško letališče je pred dobrim tednom dni v Španijo odpeljalo odpravo avstrijskih in slovenskih novinarjev.

Marko Medvešek

Okoli petina potnikov z letališča na oni strani Karavank so Slovenci in tudi na poletu za Alicante jih je bilo nekaj slišati. Še več je bilo, po govorici sodeč, Špancev, ki so se vračali s turističnih in poslovnih obiskov. Alicante je namreč eno največjih letališč v Španiji, še precej večje od sosednjega valencijskega letališča, gonilo razvoja pa so bila skozi desetletja turistična središča lokalne Coste Blance in sosednje Coste de Valencie.

Stari ljudje in mali psi

Avstrijsko-slovenska ekipa je prvo noč v Španiji prespala v čisto pravi palači. Hotel Kazar v mestu Ontinyent (dobro uro od Valencie) je namreč nekdanja palača lokalnega tekstilnega mogula, zgrajena v 20. letih prejšnjega stoletja v tisti čas popularnem obujenem »mavrskem« slogu. Več desetletij je bila stavba zapuščena, nato pa je bila v zadnjih letih prejšnjega tisočletja prenovljena in spremenjena v hotel. Članica odprave je imela srečo, da je dobila sobo v impresivnem stolpu in zjutraj je navdušeno razlagala, da se je počutila kot srednjeveška princesa. Preostanek dneva se je lahko počutila kot moderna princesa, saj so jo čakale protokolarno-delovne obveznosti – v njenem primeru snemanje promocijskih vsebin za družbena omrežja celovškega letališča.

Marko Medvešek

Prebujanje v podeželskem španskem mestu je za Slovenca, ki išče lokal za jutranjo kavo, zanimiva izkušnja. Na ulicah je bilo videti kar precej ljudi na poti v službo ali po opravkih, a iskanje odprtega bara se je končalo z razočaranjem. Da Španci zjutraj nimajo navade kofetkati in da je nekaj odprtih kavarn moč najti le v strogem centru mesta, je razlagal lokalni vodnik. Pa saj nazadnje ni bilo niti časa za še en »solo café« (močan črn ekspreso), saj smo se morali po ulicah, polnih starih ljudi z malimi psi (najbolj prikladnimi za mestno življenje) prebiti do prvega cilja na našem raziskovanju tega dela Španije.

Španska Bistrica

Nekdanja tekstilna tovarna v Ontinyentu je danes muzej, ki obuja spomine na veličastno industrijsko preteklost mesta, ki je bilo nekoč eno od centrov tekstilne industrije v Španiji. V muzeju so na ogled starinske naprave, na katerih je skozi stoletja tkala, pletla in vezla vojska delavk in delavcev, a so jih že zdavnaj izrinili moderni stroji, proizvodnja tekstila pa se je iz Evrope v glavnem preselila na druge celine. Nekatere naprave prepoznaš kot preje ali drugo primitivno tekstilno avtomatiko, med razstavljenimi artikli pa so tudi taki, ki bi jih brez pomoči vodnika zlahka razglasili za mučilne naprave.

Marko Medvešek

Ontinyent se tako kot številna španska mesta ponaša z mavrsko-krščanskim festivalom, na katerem že od leta 1860 zaznamujejo krščansko zavzetje mesta v 13. stoletju. Ljudje se oblačijo v Mavre in križarje, zaigrajo bitko, potem pa je veselica. Zanimivo je, da se udeleženci festivala že nekaj časa raje oblačijo v arabska oblačila, nekdanji izrazito krščanski praznik je danes tudi opomnik močne in dolge muslimanske zgodovine kraja, regije in države. Drug večji festival v mestu so Velikani in velikoglavci (Gigantes y Cabezudos), na katerem orjaške lutke (od zgodovinskih likov do Popaja) po mestu lovijo poredne otroke. Sicer to ni unikatna tradicija Ontinyenta, podoben festival imajo namreč v mnogih drugih španskih mestih, tudi v bližnji Xativi, ki smo jo obiskali naslednji dan.

Temperature v mestu so bile pri nizkih 20 stopinjah, a poleti je lahko v zaledju Valencie kar vroče. Takrat se krajani Ontinyenta hodijo hladit v Pou clar, tolmune in studenčke reke Clariano nedaleč od centra mesta. Po naše bi temu rekli kar Bistrica, vodnik nam je zagotovil, da je poleti tam nadvse prijetno, čeprav je tudi naval precejšen, zato si je treba svoj prostor za piknik ob vodi rezervirati.

Marko Medvešek

Harem in Borgijci

Sledil je obisk mesta Anna, kjer smo po kosilu in prvem od mnogih srečanj z rižem obiskali »malo Alhambro«, kot domačini obiskovalcem predstavljajo palačo grofov Cervellón. Srednjeveška palača je šla skozi številne inkarnacije in je danes muzej, katerega najbolj atraktiven del je urejen v mavrskem slogu. V Anni so pred leti angažirali umetnike in mojstre iz Maroka, ki so glavno dvorano in »harem« opremili v stilu, kakršen je bil za te kraje značilen v islamskem obdobju. Za protiutež so drugi deli palače urejeni v gotskem, renesančnem in baročnem slogu – kot v časih, ko je bil grad eden od mnogih v lasti razvpite španske rodbine Borja. Najslavnejši člani te družine so si ime ustvarili v Italiji, kjer so preimenovani v Borgia postali ena najslavnejših renesančnih rodbin s celo dvema papežema: Kalistom III., njegovim nečakom Aleksandrom VI., Aleksandrovima otrokoma Lucrezio in Cesarejem ter papeževim prapravnukom svetim Frančiškom Borgio, če naštejemo le najbolj znane.

Marko Medvešek

Od neandertalcev do prekletega kralja

Še bolj je z Borgijci povezana sosednja Xativa, ki je tudi rojstni kraj Rodriga Borgie (kasneje papeža Aleksandra), v mestu pa je vrsta točk, kjer so živeli, jih zgradili ali se tam sprehajali. Tudi po orjaškem gradu nad mestom so nekdaj odmevale stopinje Borgijcev.

Utrdba nad Xativo je sicer še veliko starejša od rodbine. Že neandertalci so si našli zavetje v jamah na vrhu hriba, kasneje je čez te kraje šla Hanibalova armada na poti v Rim, v obratni smeri pa rimske legije, ko so šle pregnat Kartažane z Iberskega polotoka. Skozi stoletja in različne vladarje je utrdba rasla, se z enega grajskega vrha razširila še na drugega in postala gigantska, neosvojljiva trdnjava, po potrebi pa tudi zapor. Do 3000 branilcev je z lahkoto našlo zavetje v njej, a jih toliko ni bilo nikoli potrebnih – nekaj ducatov mož je lahko branilo grad, ki ga do razvoja topništva ni bilo mogoče zavzeti. Pa še takrat se osvajalci niso trudili z naskokom strmine: ko je v vojni za špansko nasledstvo Xativo leta 1707 zavzela vojska kasnejšega kralja Filipa V., se je zadovoljila s požigom mesta in pokolom meščanov, gradu na hribu pa je prizanesla. V spomin na krutost, ki so jo vojaki burbonskega kralja izkazali mestu, je bil Filipov portret v krajevnem muzeju leta 1940 obrnjen na glavo in tako visi še danes.

Marko Medvešek

Nevihta

Za ogled muzeja je potrebne nekaj organizacije, zato pa je brezplačna in hitro dostopna druga vpadljiva umetnina v Xativi. Stenska poslikava na ulici starega mesta je stvaritev Tonija Espinarja, prikazuje pa legendo o dveh prepirljivih in zelo hrupnih puščavnicah, ki sta šli na živce domačinom, zato so prosili Boga, da jih odreši. Nebeški oče je poslal silovito nevihto, ki je razklala goro, na kateri sta živeli ženski, ju s tem ločil in posledično ljudem prinesel mir. Slikar je domiselno (ali bogokletno, kakor za koga) v svojo stvaritev poleg tradicionalnih elementov (puščavnica, Bog, ikona Device Marije) vključil tudi superjunakinjo Storm (Nevihta) iz stripov Možje X, s katero je poosebil božjo nevihto iz legende.

Razgled z grajskega obzidja je fantastičen, pokrajina je kot na dlani: pod gradom staro mestno jedro, nato novejši del, sosednja naselja, reka, železniške proge in avtoceste ter sosednji vrhovi, okrašeni z utrdbami. V oči pade tudi okrogla stavba v mestu, za katero se po posvetu z vodnico izkaže, da je to, kar smo mislili: arena za bikoborbe. Pred nekaj desetletji je bila prenovljena in dobila je novo streho, vendar že dolgo sameva, ker mlajšim generacijam ta krvavi spektakel ne diši več. Nasploh se zdi, da Špancem ni preveč do tega, da bi tujim gostom predstavljali ta del svoje tradicije – bikoborsko areno v Xativi smo lahko občudovali samo od daleč z grajskih zidov, v Valenciji pa so nam jo pokazali le od zunaj in nas raje odvedli na sosednjo železniško postajo.

Marko Medvešek

Roke stran od kozarcev

V Španiji se dobro je, v Valencii in okolici pa to pomeni, da bo na mizi skoraj neizogibno riž. Za regijo je namreč značilna pridelava riža, zlasti v laguni La Albufera, ki danes zlagoma izginja. Tudi v zaledju Valencijee so obale jezer spremenili v nasade riža, ki se znajde skoraj na vsakem jedilniku kot paelja ali kakšna druga jed. Arroz al horno, po naše pečeni riž, je ena taka tradicionalna lokalna jed s krvavicami, svinjino in še nekaterimi poljubnimi dodatki, ki je v ponudbi vsake krajevne restavracije. V velikih ponvah pripravljene paelje in podobne jedi se zaužije po ustaljenem obredu: natakar jo postavi na mizo, jedci potegnejo na plan telefone in jo poslikajo z vseh strani, nato pa ima najbolj lačen v rokah že servirno žlico. Je se počasi in izdatno, zato si je pametno vnaprej rezervirati čas za siesto. Zraven pa seveda vino, lokalno in izjemno pitno, ali pivo (»Una Cerveza por Favor!«).

Marko Medvešek

Na tem mestu svarilo: če ste v Španiji za mizo v družbi domačinov in je ob vas poseden ekstra energičen govorec, ki si pri komunikaciji izdatno pomaga s kriljenjem z rokami, ne bodite v zadregi pri premeščanju kozarcev izven njihovega dosega. V nasprotnem primeru se prav lahko zgodi, da boste iz restavracije šli taki, kot da vam je ušlo v hlače. In bog pomagaj, če bo v kozarcih rdeče vino.

Park v reki

Za konec izleta je bila na vrsti še Valencija, tretje največje mesto v Španiji in vse bolj priljubljena turistična destinacija. Nazadnje je bilo mesto v svetovnih medijih lansko jesen po katastrofalnih poplavah, ki so v regiji zahtevale več kot 230 življenj. Sami Valenciji je bilo v glavnem prizaneseno, kar gre predvsem na račun katastrofe iz preteklosti. V poplavah leta 1957 je namreč reka Turia, ki je tedaj tekla skozi središče mesta in je sploh redno poplavljala, vzela več kot 80 življenje. Mestne oblasti so sklenile, da je treba nekaj narediti, in preusmerile so tok reke iz centra v novo urejeno strugo južno od mesta. Turia tako ne zaliva več Valencije, so pa zato na udaru naselja ob novi strugi, kar se je pripetilo tudi lani.

Marko Medvešek

Ljudem so oblasti leta 1957 dale na izbiro: hočete strugo reke Turie spremeniti v park ali avtocesto? Pametno so se odločili za ozelenitev nekdanje rečne struge, ki je danes eden od centrov družbenega življenja v Valenciji. Poleg zelenic in dreves so tam zdaj športna igrišča, lokali in tudi svetovno znano Mesto znanosti in umetnosti, futuristični kompleks z opero, kinom, muzeji in oceanografskim parkom. Španski gostitelji so nas naložili na kolesa in nas popeljali na kolesarski ogled po parku – veter je v toplem pomladanskem popoldnevu pihljal in hladil kolesarje, zato je bilo prav prijetno, ne bi se pa te ture želeli lotiti okoli poldneva v juliju ali avgustu.

Entuziastični vodnik Pablo pričakovano kar ni mogel prehvaliti čudes, ki jih ponuja njegovo mesto in še zlasti park, najbolj vesel pa je bil, ko nam je lahko demonstriral čudežno akustiko oboka pod muzejem znanosti. Najprej nas je umestil v kot oboka, nato pa kot razposajen otrok stekel kakih 50 metrov na drugo stran in se nato z normalno jakostjo glasu pogovarjal z nami – oblika oboka namreč prepreči razpršitev akustičnih valov. Maravilloso, bi rekli Španci. Ali bolje: meravellós, kot pravijo domačini v valencijščini, lokalni varianti katalonščine. Obiskovalec regije bo brž opazil, da so številni zapisi v dveh jezikih, španščini in valencijščini, do katere so v teh krajih nadvse zaščitniški.

Marko Medvešek

O Vizigotih nič dobrega

V 19. stoletju, obdobju velikega gospodarskega razcveta mesta, so v Valencii kot še marsikje drugje,sprejeli retrospektivno zelo nespametno odločitev, da porušijo starodavno obzidje. Tega res niso več potrebovali za obrambo, hkrati so mesto odprli za širitev in gradbeni razcvet, a hkrati so žrtvovali pomemben del svoje zgodovine. Od nekdaj mogočnih zidov je ostalo le dvoje od originalnih dvanajstih vrat, pa še ta so v znatni meri na novo zgrajena, potem ko so po opustitvi prvotnega in nato še sekundarnega namena (nazadnje sta utrdbi ob vratih služili kot zapora, eden za plemiče, drugi za ženske) grdo propadla.

Je pa zato veliko več ostalo v notranjosti nekdanjega srednjeveškega mesta. Korenine Valencije segajo še v rimske čase in najstarejše zgradbe imajo temelje iz antičnih časov. Vse civilizacije in imperiji so pustili svojo zapuščino v mestu, od Rimljanov, Arabcev in nato raznih španskih kraljestev. Izjema so očitno Vizigoti, germanski barbari, ki so Iberskemu polotoku vladali od druge polovice petega do začetka sedmega stoletja. Prav zabavno je bilo poslušati vodnika, ki je šel skozi zgodovino tega ali onega kraja in bil prisiljen priznati, da za Vizigoti ni ostalo bogvekaj. Malce jim delajo krivico, res pa je tudi, da temelji cerkve, razstavljeni in zaščiteni za steklom, delujejo prav uborno v primerjavi z vpadljivim veličastjem Rimljanov, Mavrov ali Aragoncev.

Marko Medvešek

Kot v Parizu

Današnjemu staremu jedru Valencije je najmočnejši pečat vtisnilo 19. in še začetek 20. stoletja. Iz tistega časa so impozantne stavbe v centru, vključno z mestno hišo, centralno tržnico in že omenjeno železniško postajo, čudovitim primerkom valencijskega art nouveauja, navdihnjenega z arhitekturo Pariza, Dunaja in drugih evropskih metropol tistega obdobja. Na ulici, obkrožen s stoletje starimi palačami, imaš skoraj občutek, da si sredi Pariza – tudi ljudi je skoraj toliko, kar gre domačim vse bolj v nos.

Pravi turistični izbruh se je v Valenciji začel šele po letu 2014 in v nekaj letih temeljito spremenil življenje v mestu. Znani so protesti prebivalcev Barcelone, sitih množičnega turizma, ravno nekaj dni pred našim obiskom Španije so po državi potekali odmevni protesti zaradi pomanjkanja stanovanj, in Valencija je med tistimi španskimi mesti, ki so najbolj prizadeta. Odkar so kraj odkrili turisti, so se najemnine v kratkem času podvojile, saj vse več lastnikov stanovanja oddaja turistom – celo ena od naših vodnic je priznala, da je silovita podražitev nepremičnin zanjo problem.

Marko Medvešek

V podobni stiski so študentje. Valencia je namreč eno največjih univerzitetnih središč v Španiji z ogromno študentsko populacijo. Okoli 85.000 študentov, med njimi na tisoče tujih, je v mestu, in ker v študentskih domovih zanje ni prostora, so tekmeci za najemniška stanovanja, ki pa jih je zaradi turizma vse manj in tudi vedno dražja so. Zgovoren grafit Tourists go home (Turisti, pojdite domov) na zidu v starem mestu je neizogibno izzval malce slabe vesti.

Svila in sveti gral

A za sočustvovanje z izkoriščanimi domačini ni bilo veliko časa, saj nas je taista vodnica, ki je tožila zaradi cen nepremičnin, neustavljivo gnala naprej. Iz art nouveauja smo hitro prišli v srednji vek, v ozke ulice aragonske Valencije in do veličastne stare Svilnate borze, zgrajene v 15. in 16. stoletju. V njej so valencijski trgovci prodajali svilo iz regije. V Španijo so jo prinesli že Arabci in je bila glavno gonilo mestne ekonomije od 15. pa vse do 19. stoletja, ko so konkurenca iz drugih držav, vzpon bombažne pridelave in nazadnje še epidemija, ki je ugonobila večino sviloprejk v Sredozemlju, naredile konec Valenciji kot eni od evropskih prestolnic svile. Kmetje so se sčasoma znašli in se preusmerili v pridelavo pomaranč, trgovci so tudi našli drugo blago, svilnata tekstilna industrija pa je bila okleščena in je pri življenju ostala predvsem na račun Cerkve in tradicionalne valencijske ženske mode.

Marko Medvešek

Da je bil vpliv Rimskokatoliške cerkve v srednjeveški in kasnejši Španiji izjemen, nekako veš že prej, a šele ko od blizu vidiš vedno nove mogočne cerkve in samostane, se zaveš, da si v trdnjavi evropskega katolištva. Tudi če je moderna Španija v znatni meri sekularna in Cerkev ne more več diktirati politike in usmerjati družbenega življenja, je dobrih 90 odstotkov Špancev vsaj krščenih, cerkve pa imajo na vsakem vogalu: od skromnih bazilik do gigantskih gotskih katedral, kakršna je tudi stolnica v Valenciji. 

Zgrajena v 13. stoletju na temeljih nekdanje mošeje (pred tem vizigotske cerkve, a spet, koga zanimajo Vizigoti), se je skozi stoletja še razširila in vključuje romanske, renesančne, baročne in modernejše elemente. Je tudi dom svetega grala, keliha iz ahata, ki naj bi bil uporabljen pri Jezusovi zadnji večerji. Z njim sta maševala papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., po mnenju krščanskih zgodovinarjev je valencijski kelih najverjetnejši kandidat za avtentični sveti gral (samo v Španiji so sicer trije kelihi, za katere trdijo, da so pravi). V najslabšem primeru je vsaj iz pravega obdobja, stoletje pred ali po začetku našega štetja. Čisto verjetno je, da gre za kelih, ki je bil v Jezusovih rokah in ki vsebuje njegovo kri – nasprotno pa ni nobenega dokaza, ki bi to ovrgel, razglaša brošura, ki jo dobiš v katedrali.

Marko Medvešek

Na plažo kdaj drugič

Na koncu smo prišli tudi do morja. Največja javna plaža v Valenciji je več kilometrov dolga in tudi do 100 metrov široka. Posejana je z mikroskopsko drobnim peskom in le predstavljali smo si lahko, kako je videti poleti. Sredi aprila je glede na velikost delovala precej prazno, plavalce pa si zlahka preštel. Zaradi še vedno hladnega morja so oprezno stopicljali vedno globlje, po gležnjih namočili kolena, bedri, nato pa je marsikomu že zmanjkalo poguma. Na koncu plaže je marina, ki pa v tem letnem času še ni bila posebej polna in v njej ni bilo videti prav impresivnih jaht in jadrnic. Poleti, ko se na plažo zgrnejo tako domačini kot turisti, v marini pa svoja plovila zasidrajo milijarderji in zvezdniki, je čisto drugače.