To je bil začetek tega, čemur danes pravimo »schengensko območje«, ki trenutno obsega 31 držav. Sedemindvajset jih je članic EU, v območju pa so tudi Norveška, Švica, Islandija in Liechtenstin. S 1. januarjem letos sta se območju pridružili Bolgarija in Romunija, Republika Irska in Velika Britanija imata omejeno članstvo, Ciper pa se na članstvo še pripravlja.

»Sporazum o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah« je mednarodni sporazum med evropskimi državami, ki je uveljavil ukinitev mejnih kontrol na notranjih mejah na schengenskem območju, gibanje oseb in prestop notranjih mej, okrepljeno sodelovanje med policijami in carinami držav podpisnic sporazuma in nadzor ter način prestopanja na zunanjih mejah tega območja. Sporazum obravnava tudi način in potrebno dokumentacijo za vstop oseb ali blaga tretjih držav (vključujoč schengenski vizum) in določa pogoje za gibanje tujcev ter dovoljenja za bivanje.

Osnovna ideja je zagotavljanje pravice do prostega prehajanja notranjih meja, kot protiutež pa temeljitejši mejni nadzor na zunanjih schengenskih mejah, predvsem zato, da ustavi nezakonito priseljevanje, tihotapljenje drog, trgovino z ljudmi in druge nezakonite dejavnosti.

Evropska komisija rada opisuje potovanje brez nadzora za večino Evropejcev kot enega od »draguljev evropske združitve«. Roko na srce, to je tudi res. Ko je Slovenija leta 2004 postala polnopravna članica EU, še nismo imeli pravega občutka tega članstva, saj smo morali na mejnih prehodih še vedno stati v vrstah in se identificirati z osebnimi dokumenti. To, da smo enakopravni člani Evropske unije, smo v popolnosti doživeli šele leta 2007, z vstopom v schengensko območje, ko smo lahko po vsej Uniji potovali svobodno in na mejah s sosednjimi državami ni bilo več mejnih prehodov. No, morda so ponekod stavbe še ostale, a najpomembnejše je, da smo meje izbrisali iz naših glav.

Toda na žalost ta svoboda ni trajala dolgo. Pred dobrim desetletjem se je Evropa, zlasti njene najrazvitejše države, prvič resneje soočila s pomanjkanjem delovne sile in tedanja nemška premierka Angela Merkel je večkrat povabila prebivalce drugih celin, naj pridejo v razvito Evropo, kjer jih čaka delo. Običajnemu pretoku migrantov se je nenadoma odprl nenadzorovan množični val beguncev, ki so v nekaj mesecih preplavili Evropo, saj jih mejne kontrole na schengenskih mejah niso mogle dovolj učinkovito spuščati v območje EU. Obmejne schengenske države so se nemočno soočale z nalogami, ki so padle samo nanje, namesto da bi se učinkovito organiziralo skupno delovanje vseh članic pri nadzoru evropskih meja.

Pa bi se lahko. Zametki takšne organiziranosti so nastali že pred dvajsetimi leti, ko je bila ustanovljena Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah. Leta 2016 jo je zamenjala agencija EU Frontex oziroma Evropska agencija za mejno in obalno stražo, s sedežem v Varšavi. Frontex se na svoji spletni strani predstavlja kot center odličnosti za dejavnosti mejnega nadzora na zunanjih mejah EU, ki si izmenjuje obveščevalne podatke in strokovno znanje z vsemi državami članicami in sosednjimi državami, ki niso članice EU, na katere vplivajo migracijski trendi in čezmejni kriminal.

Zveni lepo, kajne? Toda ob najhujšem migrantskem valu tega »centra odličnosti« ni bilo čutiti. To so ugotovile tudi evropske ustanove. Evropski parlament je leta 2021 v svojem poročilu zapisal, da je Frontex spregledal dokaze o nasilnem vračanju prebežnikov na zunanjih mejah EU. Istega leta pa je tudi Evropsko računsko sodišče ugotovilo, da Frontex državam članicam ne nudi dovolj podpore za boj proti nezakonitemu priseljevanju in čezmejnim kaznivim dejanjem.

Danes ni kaj dosti bolje. Težava je, da je Frontex bolj logistična služba kot kaj drugega. V njem dela nekaj več kot 2.500 ljudi iz 29 držav, šele zdaj pa postavljajo prvo uniformirano službo v Evropi – stalno enoto Frontex. A to je šibka služba, morala pa bi šteti mnogo več policistov, kot je zdaj vseh zaposlenih. Ljudi, ki bi v vsakem trenutku lahko varovali evropske meje. Fizično, ne na papirju.

Vsled pomanjkanja enotnega pristopa so države EU začele ukrepati v nasprotju s Schengenom. Nemčija je uvedla nadzor na vseh kopenskih mejah z devetimi sosednjimi državami. To se od uvedbe Schengena še ni zgodilo. Od leta 2015 so na južni meji Nemčije z Avstrijo vzpostavljeni nadzori, ki odvračajo migrante, ki prihajajo po tako imenovani balkanski poti. Tudi Francija je zaradi grožnje terorizma od leta 2015 ponovno uvedla mejne nadzore, vendar so bili ti le redko izvedeni celovito. Mejni varnostni nadzor so okrepile tudi Danska, Norveška in Švedska. To so storili tudi Avstrijci in Italijani na meji s Slovenijo, mi pa smo uvedli začasni mejni nadzor na meji s Hrvaško in Madžarsko, ki ga prav tako podaljšujemo.

Evropski parlament in Komisija sta večkrat poudarila, da morajo biti sistematične kontrole identitete na notranjih mejah schengenskega območja »absolutna izjema« in skrajni ukrep, kot določa Zakonik o schengenskih mejah. Vsaka država članica lahko uvede mejne kontrole za šest mesecev. Kontrole se lahko podaljšajo za največ dve ali v skrajnih primerih tri leta. Utemeljitev kontrole je potem – pogosto z malo domišljije – treba spremeniti. Ponovno pa se lahko uvedejo za največ dve leti. A ta pravila se ne spoštujejo. Evropska komisija nikoli ni začela postopkov zaradi kršitev zakonika o mejah, čeprav nekatere države nadzorujejo svoje meje že deset let.

Skratka, škarje in platno svobode gibanja v schengenskem območju je v rokah Evropske komisije. Ta pa, namesto da bi okrepila Frontex, ne naredi nič. Ni pa ji nerodno, da kljub temu slavi 40. obletnico evropske svoboščine oziroma »dragulja evropske združitve«, ki iz dneva v dan izginja pred našimi očmi.