Ozadje zgodbe seveda sega v Washington, kjer ima republikanska stranka v kongresu tesno večino sedmih poslancev in zaskrbljeno čaka kongresne volitve prihodnje leto. Ne samo zaradi tradicije, da stranka s predsednikom v Beli hiši na teh »vmesnih« volitvah (med predsedniškimi) ostane bolj ali manj potolčena in izgubi podporo v kongresu, ampak zaradi vse bolj očitnega odpora vse večjega dela Američanov do ukrepov sedanje vlade.

Zato predsednik Donald Trump in njegovi zavezniki iščejo vse načine, da bi do jeseni 2026 izcedili vsaj nekaj politične prednosti. Pri tem preobračajo norme in zakone ter preizkušajo, kako daleč segajo meje delovanja izvršne oblasti. Del tega je izredno močeradenje, premeščanje volivcev v nova, pogosto zelo čudaško oblikovana volilna okrožja, tako da bi imeli republikanski kandidati veliko več možnosti za izvolitev, Teksas pa je le prvo bojišče, na katerem preizkušajo sporno taktiko.

Spopad se je začel po pismu dveh visokih uradnikov s pravosodnega ministrstva – imenovala ju je Trumpova vlada – v katerem sta teksaškim oblastem »izrazila skrb«, da štiri volilna okrožja v tej zvezni državi naj ne bi bila skladna z ustavo, ker imajo v njih rasne manjšine večino. Ustavni pravniki so nemudoma poskočili in dejali, da sta si uradnika zelo po svoje razložila odločitev enega od pritožbenih sodišč. To je namreč menilo, da zakon o volilni pravici ne ščiti tako imenovanih »koalicijskih okrožij«, v katerih koalicije (rasne) manjšine predstavljajo večino volivcev.

Toda to še ne pomeni, da je zaradi tega treba takšna volilna okrožja, ki so pogosta po vseh ZDA, na vrat na nos preoblikovati. Konservativni guverner Teksasa Greg Abbot se ni zmenil za pomisleke, ampak je mahal s pismom, podkrepljenim z besedami predsednika, da je treba »preprosto ponovno zarisati meje okrožij, pa bomo dobili pet (poslanskih) sedežev«.

Pravica lopova

Spreminjanje volilnih okrožij je običajno na vsakih deset let, ko se Američani preštejejo, nato pa na podlagi števila prebivalcev ponovno odločijo, koliko od 435 poslanskih sedežev v kongresu pripada posamezni zvezni državi. Če te pridobijo ali izgubijo sedež, morajo na novo oblikovati svoja volilna okrožja, kar je priložnost za močeradenje, ustvarjalno risanje izjemno skrivenčenih mej, tako da ima posamezna stranka izrazito prednost. Gre za staro rano ameriške demokracije, prakso uporabljata obe stranki, le da republikanci precej bolj odločno.

Profimedia

Zelo neobičajno je, če do takšnega preoblikovanja pride sredi obdobja med dvema štetjema prebivalstva. Republikanci v Teksasu ne skrivajo, da gre za »bistven korak k ohranitvi republikanske večine v kongresu«. Vsa štiri menda »neustavna« teksaška okrožja se namreč odločno nagibajo k demokratom, predlog za preoblikovanje volilnega zemljevida, ki ga je v lokalni parlament poslal guverner Abbot, pa je zasnovan tako ustvarjalno, da bi v konservativni zvezni državi demokrati zelo verjetno ostali brez petih poslancev v Washingtonu.

Po teksaških zakonih meje volilnih okrožij določa tamkajšnji parlament, zato je desnica sklicala izredno sejo in nanjo kljub protestom demokratov uvrstila predlog za spremembe. Desnica ima v 150-članski poslanski zbornici prepričljivo večino z 88 sedeži. A ne dovolj prepričljivo, da bi lahko preprečila zadnji poskus opozicije, obstrukcijo dela poslancev. Po pravilih morata biti na seji spodnjega doma navzoči vsaj dve tretjini (= 100) poslancev, da lahko opravlja svoje delo. Zato so se demokrati odločili za jedrsko možnost, pred dobrim tednom jih je 57 (od skupaj 62) pripravilo prtljago in zapustilo zvezno državo, dovolj, da parlament ni sklepčen. Zatekli so se v trdno demokratske zvezne države, kot so Illinois, New York in Massachusetts, saj je bilo jasno, da jih čaka republikansko maščevanje.

Ker je teksaško vrhovno sodišče že pred leti razsodilo, da lahko vodje predstavniškega doma manjkajoče poslance »fizično prisilijo k udeležbi«, je guverner teksaškim rangerjem, ki so del policijskih sil, ukazal, naj privedejo ubežnike. Vendar rangerji nimajo pooblastil zunaj svoje zvezne države. Med pobeglimi demokrati se je širil strah, da bo Trump nadnje poslal zvezne agente, predsednik ga je še poglobil z izjavo, da »jih bo morda res moral«. A ni jasno, s kakšno pravno podlago bi utemeljil takšno dejanje, saj demokrati ne kršijo zvezne zakonodaje. »Ne razumem, zakaj bi se (zvezna policija) FBI sploh vpletala v to. To je teksaška politika in FBI nima nobene pravice, da bi poskušal uveljavljati teksaško državno zakonodajo,« je prepričan Richard Painter, namestnik predsednikovega pravnega svetovalca v drugi vladi republikanca Georgea Busha mlajšega.

Po teksaški zakonodaji lahko poslanca, ki se izogiba opravljanju svojega dela, vsak dan kaznujejo s 500 dolarji globe. Tamkajšnje oblasti hkrati grozijo, da bodo morebitno finančno pomoč kaznovanim poslancem obravnavali kot obliko podkupnine in jih obtožili korupcije. Pravosodni minister Teksasa Ken Paxton je že začel preiskavo politične organizacije Powered by People, ki jo vodi nekdanji demokratski zvezni poslanec Beto O’Rourke, saj jo sumi, da financira bojkot. A se O’Rourke ne zmeni za grožnje. »Tip, ki je bil obtožen podkupovanja, se loteva ljudi, ki skušajo preprečiti krajo kongresnih sedežev,« je spomnil, da so pred dvema letoma celo republikanski poslanci potrdili obtožbe ministra o prejemanju podkupnin (a so ga senatorji nato oprostili).

Strah ubežnikov

Paxton in Abbott skušata doseči, da bi demokratom po sodni poti odvzeli njihove poslanske mandate. Guverner je na tamkajšnje vrhovno sodišče, ki ga v celoti nadzorujejo republikanski sodniki, vložil izredno zahtevo za razrešitev poslanca Gena Wuja, vodjo demokratov v predstavniškem domu. To upravičuje s pravno precej sporno trditvijo, da so odsotni zakonodajalci dejansko zapustili svoje položaje. Pravosodni minister pa je hitro dodal, da bodo podobne zahteve vložili proti vsem pobeglim demokratom.

Ti so v Chicagu sredi minulega tedna morali iz hotela zaradi lažnega preplaha o podtaknjeni bombi. Čeprav policija tega ni povezala z njihovimi političnimi tekmeci, se je zdelo, da gre za del stopnjevanega pritiska nanje. »Uporabljajo trde, nekonvencionalne, avtoritarne taktike, ki jih pred tem nismo videli. Ves čas moramo paziti,« je njihove strahove opisal Ron Reynolds, demokrat iz Houstona, ki je bil del skupine v chicaškem hotelu.

Profimedia

Osuplost nad trdorokim odzivom temelji na preteklih izkušnjah. Demokrati so namreč že večkrat uporabili taktiko tovrstne obstrukcije, nazadnje pred štirimi leti zaradi zaostrovanja volilne zakonodaje. Razplet je bil vedno podoben, najprej jeza republikancev, nato nekaj civilnih nalogov za aretacijo, ki jih zunaj Teksasa ni mogoče izvršiti, vse pa se je končalo brez hujših posledic, ne pravnih ne političnih. Tokrat je drugače, pritiske pa morajo zdržati do srede prihodnjega tedna, ko se izredna seja uradno konča. Toda guverner lahko prihodnje mesece vedno znova sklicuje nove izredne seje, demokrati pa se bodo težko v nedogled izogibali svojim osebnim in finančnim obveznostim, še posebej ker imajo mnogi poslanci še druge službe.

V preteklosti so se po nekaj tednih vedno vrnili in nejevoljno opazovali, kako republikanci mimo njih sprejemajo sporne zakone, leta 2021 ostro volilno zakonodajo, 2003 so se z begom iz države upirali takratnemu spreminjanju mej volilnih okrožij, a popustili do tretje izredne seje. Podobno (ne)uspešni so bili bojkoti v drugih zveznih državah, demokrati v Minnesoti so se januarja vdali po treh tednih, v Oregonu so republikanci leta 2023 vztrajali kar šest tednov in demokrate prisilili, da so omilili ukrepe za varovanje splava in nadzor nad orožjem. A se je nato več lokalnih senatorjev moralo odpovedati ponovni kandidaturi, ker so kršili pravilo o več kot desetih neupravičenih odsotnostih.

Tema do dna

Kaj je torej motiv opozicije, če takšni protesti običajno ne delujejo? »Demokrati se nadejajo, da bodo celotno državo opozorili na dogajanje v Teksasu in tega povezali z nacionalnim pritiskom, ki so ga deležni,« meni Brandon Rottinghaus, profesor politologije na Univerzi v Houstonu. Pri tem ima v mislih jasno izražene želje Trumpa, da republikanci preoblikujejo volilni zemljevid Teksasa v njegovo korist in mu z ohranitvijo večine v kongresu omogočijo nadaljevanje njegovih politik. Upornim demokratom je z usmerjanjem pozornosti na republikansko manipuliranje uspelo konflikt razširiti daleč preko meja Teksasa in opozoriti, da je ta samo prva domina in bodo kmalu na vrsti tudi drugi.

Bela hiša ne skriva prizadevanj, da bi se teksaški scenarij razširil povsod, kjer ima desnica oblast v lokalnih parlamentih. »Gre za še nekatere druge zvezne države. Dobili bomo še tri ali štiri ali pet dodatnih sedežev v kongresu,« je predsednik napovedal sporno taktiko. Na njegovem merku naj bi bili vsaj še Misuri, Indiana, Florida, New Hampshire in Ohio, kjer spodbuja in prepričuje republikanske voditelje, naj predčasno oblikujejo nova kongresna okrožja v korist stranke. Podpredsednik J. D. Vance je prejšnji teden lobiral pri republikanskem vodstvu Indiane, naj stre odpor svojih strankarskih kolegov v tamkajšnjem parlamentu, saj se upirajo željam Bele hiše po tovrstnih posegih.

Na drugi strani tudi demokrati ne stojijo križem rok. Politična organizacija House Majority PAC, ki zbira denar za demokrate v kongresu, je napovedala, da bo zbrala 20 milijonov dolarjev za podporo demokratskim kandidatom, ki imajo vsaj minimalne možnosti za zmago v sicer močno republikanskem Teksasu. Iz zveznih držav z demokratsko večino prihajajo grožnje, da se bodo tudi sami lotili prerazporejanja volilnih okrožij, »proti ognju se bomo borili z ognjem,« je napovedal guverner Kalifornije Gavin Newsom. Oziroma kot je dejal teksaški upornik Trey Martinez Fischer, »če se Trump spušča v tekmo do dna, ga bomo pričakali na ciljni črti«.

Iskanje mej

Drsenje proti političnemu dnu je spodbudila tudi odločitev vrhovnega sodišča iz leta 2019, po kateri se risanje okrožij glede na strankarsko pripadnost »upravičeno zdi krivično«, kot je za republikansko večino zapisal predsednik sodišča John Roberts, a so hkrati sklenili, da gre za politično in ne ustavno vprašanje. Zato so odločitev o tem, ali naj bo takšno manipuliranje dovoljeno, prepustili zveznim državam. »V marsičem smo na neraziskanem ozemlju. Zaradi tega si mnogi tisti, ki odločajo o volilnih okrožjih, pa naj bodo strankarsko pristranski ali ne, na neki način prizadevajo preizkusiti, kje so meje (dovoljenega),« meni Kareem Crayton s pravne fakultete Univerze v New Yorku, nekdaj pa svetovalec demokratov v Alabami pri tovrstnih vprašanjih.

Profimedia

Demokrati še zdaleč niso nedolžne ovčice pri iskanju tovrstnih mej, v nekaterih zveznih državah, ki so jih obvladovali (na primer v Illinoisu, Marylandu in Nevadi), so tudi sami načrtno oblikovali volilna okrožja globoko v svojo korist. Le da so republikanci pri tem veliko bolj sistematični, leta so si načrtno prizadevali za osvajanje vodilnih položajev na ravni posameznih držav. Do leta 2022, ko je potekalo zadnje (redno) risanje volilnih okrožij po preštevanju prebivalstva, so imeli nadzor nad procesom v devetnajstih, demokrati le v sedmih, kar jim je omogočilo, da so utrdili svoj položaj. Temeljni tehniki sta stiskanje, ko skušajo čim več volivcev opozicije stlačiti v čim manj volilnih okrožij, ali pa razbijanje, ko jih tako razpršijo po številnih okrožjih, da nikoli ne tvorijo večine. Včasih hkrati uporabijo obe, večino stisnejo v eno ali dve okrožji, druge razpršijo po preostalih.

Rezultat je, da stranka lahko celo brez večinske podpore volivcev še vedno osvoji večino sedežev. V Severni Karolini je desnica leta 2016 komaj prilezla čez polovico vseh glasov, a vseeno dobila deset od trinajstih sedežev v kongresu. Še bolj v oči bijoč je bil razplet v Wisconsinu dve leti pozneje, ko so demokrati na glasovanju za lokalni parlament dobili podporo 53 odstotkov volivcev, republikanci pa so si vseeno razdelili 63 od 99 poslanskih mest. Lokalna sodišča so sčasoma razsodila, da so tako začrtana okrožja pristranska in kršijo ustavo, vendar je razplet sodnih bitk trajal leta, vmes pa so njihovi snovalci nemoteno pobirali politični plen.

Obžalovanje reform

V ameriški politiki že leta potekajo prizadevanja, da odpravijo takšne prakse, ki spodkopavajo volilni sistem. Toda reforme za omejevanje močeradenja in vpliva politikov na risanje okrožij so podpirali predvsem demokrati. Tako so v več državah, kjer so na oblasti, vključno z Arizono, Kalifornijo, Koloradom in Michiganom, imenovali neodvisne komisije za pripravo poštenih volilnih zemljevidov. To pa pomeni, da se bodo precej težje na republikansko preoblikovanje okrožij odzvali z enako mero.

Profimedia

Razmere so spodbudile zanimivo (in hkrati žalostno) samorefleksijo med tistimi demokrati, ki se že leta borijo proti manipuliranju z volitvami, vključno z nekdanjim pravosodnim ministrom Ericom Holderjem. Sedaj pravi, da se morajo demokrati na republikanska dejanja odzvati z enako mero: »Sprejeti moramo te izjemne korake z upanjem, da bomo nato lahko rešili demokracijo in jo na koncu ozdravili.«

Guvernerka New Yorka Kathy Hochul je prejšnji teden zagotavljala, da bodo v njeni zvezni državi po potrebi spremenili ustavo in ukinili neodvisno komisijo. Kljub temu da je vrhovno sodišče New Yorka leta 2022 zavrnilo agresiven poskus demokratov, da okrožja oblikujejo izrazito v svojo korist, in je stranka lani morala pripraviti veliko bolj zadržano razdelitev volivcev. Podobno Newsom iz Kalifornije grozi z referendumom o novih, za republikance izrazito škodljivo oblikovanih okrožjih, s katerim bi obšel neodvisno komisijo.

To je spodbudilo odpor pri republikancih, ki bi najbolj občutili jezo nasprotnega pola. Poslanca Kevin Kiley iz Kalifornije in Mike Lawler iz New Yorka sta vložila vsak svoj predlog zakona, s katerim bi ustavila preoblikovanja volilnih okrožij pred novim štetjem prebivalstva. Njun cilj je predvsem preprečiti svojo politično upokojitev, saj sta izvoljena v okrožjih, ki bi v takšni politični oboroževalni tekmi lahko postala tarča demokratov. Toda v Trumpovem krogu so menda prepričani, da imajo republikanci več možnosti kot demokrati pri preoblikovanju volilnih zemljevidov.

Bela hiša je za zaščito svoje moči pripravljena na vse večja politična tveganja in ne sliši svarilnih glasov, kot je teksaški republikanski strateg Brendan Steinhauser. Po njegovih besedah se lahko prizadevanja republikancev za preoblikovanje okrožij hitro »izjalovijo, če bo dovolj demokratskih guvernerjev, ki bodo volilne zemljevide preoblikovali v škodo republikancev na ravni vseh ZDA«. Pritrjuje mu analiza časnika The Economist, po kateri demokrati z močeradenjem v teoriji lahko desnici izpulijo 35 kongresnih okrajev, v katerih je lani na volitvah zmagal Trump, republikanci pa levici 34, v katerih je bila zmagovalka demokratka Kamala Harris. Kar pomeni, da napovedana totalna politična vojna nima zmagovalca.

Pot brez povratka

Demokrati v kongresu jeseni 2026 ob sedanjem razmerju moči potrebujejo le tri dodatne poslance, da bi lahko obrzdali Trumpovo preoblikovanje ZDA. Zato je dogajanje v Teksasu postalo tako pomembno, če jim namere uspejo in se demokrati drugod ne odzovejo z enako mero, bodo potrebovali zmago osmih dodatnih poslanskih kandidatov. Kar je precej, kljub temu da je podpora Trumpu že padla na podobno raven kot v njegovem prvem mandatu, ko je na kongresnih volitvah 2018 modri val s položajev izrinil kar 30 republikanskih poslancev. Čemur se ne more upreti niti najbolj agresivno manipuliranje z volitvami.

Profimedia

Razen tresenja za svoje stolčke obstaja tudi idealističen pogled, da močeradenje maje temelje demokracije, saj si politiki izbirajo volivce, namesto da bi volivci izbirali politike. Takšno ustvarjanje »varnih« okrožij, kjer vedno zmaga ena stranka, hkrati spodbuja skrajnost, politike skrbi le še, kako se prikupiti svoji strankarski bazi, ne pa širši javnosti. Vrhovna sodnica Elena Kagan, ki se leta 2019 ni strinjala z večino, da se najvišja sodna oblast ne bo vmešavala v volilno manipuliranje, je v ločenem mnenju opozorila, da »takšne prakse ogrožajo naš sistem vladanja«. Ukrivljanje demokracije traja, dokler se ta ne zlomi – ponavadi tiho, na robu legalnosti in sčasoma.

Hkrati grob boj za oblast poteka v ozračju vse bolj avtoritarnega delovanja ameriškega predsednika. Priča smo odstranjevanju politikov, ki mu oporekajo, reviziji zgodovine, kriminalizaciji opozicije, zahtevam po popolni zvestobi in ubogljivosti načeloma neodvisnih institucij. V četrtek je pozval, naj pri štetju prebivalcev ne upoštevajo nedokumentiranih priseljencev, kar je v nasprotju z ustavo, po kateri je treba prešteti »vse prebivalce ZDA«.

Kolumnist New York Timesa Thomas Friedman ugotavlja, da je Trumpov ukaz neodvisnemu vladnemu uradu za ekonomsko statistiko, »naj postane prav tako velik lažnivec kot on sam«, doslej eden najnevarnejših drugega mandata. »Če se bo ravnanje, ki ga je ta vlada kazala v prvih šestih mesecih, nadaljevalo in stopnjevalo vsa štiri leta, Amerike, kot jo poznate, ne bo več,« opozarja.