Poslanec, ki predstavlja vse državljane in državljanke Republike Slovenije, mora biti zaupanja vredna oseba, to pa med drugim pomeni tudi to, da bo izvajal obljube, ki jih je ob volitvah obljubil svojim volivcem in strankarskim kolegom. Analize volitev kažejo na to, da volivci v povprečju volijo stranko in samo nekaj odstotkov kandidata.

Poslanec, ki je po izvolitvi zapustil stranko, je s tem prelomil dano besedo stranki in hkrati tudi prevaral volivce. Je s tem dejanjem res zaupanja vredna oseba, ki nas vse javno zastopa v Državnem zboru Republike Slovenije? Kakšna sta etika in morala takega poslanca, ki noče uresničevati predvolilnih obljub? Če bi bil pokončen in resnicoljuben, bi moral svoj mandat vrniti.

V družbah z zrelo demokracijo takih poslancev ne posadijo v zadnjo klop, temveč jih medijsko osamijo, saj ne predstavljajo več osebe, ki ji ljudje zaupajo. Vsaj en medij pri nas pa prestopnim poslancem po prenehanju mandata večkrat namenja prostor, da celo komentirajo aktualne politične dogodke, in se ob tem ne vpraša, kako ljudje sprejemajo njihove poglede, ko pa so v njihovih očeh popolnoma nevredni zaupanja.

Volivci imamo edino možnost, da tem ljudem na volitvah z njihovo neizvolitvijo dokažemo, da tako ravnanje obsojamo, saj kamor nezaupanje pride, od tam naklonjenost odide. Cuius edis panem, illius et aspice nutum. (Spoštuj voljo tistega, čigar kruh ješ.)

Menim, da je to vsaj do sedaj bila tabu tema, čeprav je zaupanje največji argument pri čustvenem odločanju volivca.

Večer