Ta nasprotuje vojaškim posredovanjem ZDA po svetu ter zagovarja usmeritev, po kateri naj ZDA stavijo na diplomacijo in ne na »večno vojno«, poudarjajo v inštitutu, ki je dobil ime po nekdanjem ameriškem predsedniku in zunanjem ministru Johnu Quincyju Adamsu (1767–1848).
Milijarder Charles Koch je z bratom Davidom lastnik mednarodne korporacije Koch Industries, ki se ukvarja z naftno in kemično industrijo, energetiko, rudninami, izdelavo različnih izdelkov in financami. Brata Koch, ki imata nizozemske korenine in sta libertarne politične usmeritve, sta ena od največjih donatorjev republikanski stranki in sta dolgo narekovala smer omenjeni stranki, zato ju črtijo ameriški levičarji.
Sta zagovornika liberalne politike priseljevanja in nasprotnika protekcionizma. Z vzponom populističnega Donalda Trumpa se je moč njunega omrežja znotraj republikanske stranke zmanjšala, a Trumpova administracija z zmanjševanjem davkov in deregulacijo še vedno precej trobi v isti rog. Brata Koch tudi nasprotujeta uvedbi splošnega zdravstvenega zavarovanja, njuni lobisti pa širijo dvom, da so podnebne spremembe posledica človekovih dejanj, še piše FAZ.
Ameriški milijarder George Soros, ki je po rodu madžarski Jud in je obogatel s finančnimi naložbami, je na drugi strani eden od velikih podpornikov demokratske stranke. Ne desnici velja za nekakšnega strica iz ozadja, ki z denarjem podpira zagovornike globalizma in politike odprtih vrat za priseljence.
Dejstvo je, da Soros s pomočjo svojega Sklada za odprto družbo od padca berlinskega zidu naprej financira številne organizacije in posameznike v Vzhodni Evropi. Nekdaj je bil Sorosev štipendist tudi mladi in obetavni liberalni madžarski politik z imenom Viktor Orban, ki pa je zdaj postal njegov glavni sovražnik. Sorosa je v zadnji kampanji pred evropskimi volitvami Orban prikazoval kot zlobnega milijarderja, ki skuša z množičnim priseljevanjem uničiti krščansko Evropo.
Delovanje inštituta Quincy je že grajal eden od najbolj vplivnih ameriških neokonservativcev Bill Kristol. Ta je na tviterju poudaril, da je politika ameriške vojaške prisotnosti po svetu in razkazovanja ameriške moči skupaj s sklepanjem regionalnih in dvostranskih zavezništev in relativno svobodno trgovino omogočila 75 let miru in blaginje.
Inštitutu tudi očita, da zagovarja vračanje v 20. in 30. leta prejšnjega stoletja. To so bila leta ameriškega prostovoljnega izolacionizma, končala so se z izbruhom druge svetovne vojne, ki jo je zanetila Hitlerjeva Nemčija z Italijo in Japonsko.