Volitve v največjem slovenskem mestu pa niso zanimive samo letos, ampak so bile politično razburljive tudi v preteklosti. Zelo zanimive in napete so bile tako občinske volitve v Ljubljani leta 1911.
Z žensko volilno pravico nad trdnjavo liberalcev
Ljubljana je bila trdnjava liberalcev, zato je SLS v deželnem zboru Kranjske leta 1910 sprejela novo volilno zakonodajo za občinske volitve, po kateri je občinsko volilno pravico dobilo tudi veliko žensk. Poleg davkoplačevalk in posestnic so lahko volile tudi učiteljice in upokojene učiteljice.
Skupaj so ženske na ljubljanskih volitvah leta 1911 predstavljale petino vseh volivcev. Poleg tega so lahko ženske prvič tudi sodelovale v volilnih komisijah.
Za žensko volišče v Ljubljani je bilo določeno poslopje dekliškega liceja na Bleiweisovi cesti (danes je to Prešernova cesta), nasproti današnjega Narodnega muzeja Slovenije, v zgradbi, kjer so danes prostori slovenskega zunanjega ministrstva.
Napadi in pljuvanje na uršulinke
Razširjena ženska volilna pravica je zelo razburila liberalce, zlasti zaradi uršulink, ki so bile v Ljubljani (uršulinke so kot učiteljice imele volilno pravico). Organizirali so demonstracije pred voliščem, piskali, pljuvali na uršulinke, kričali nanje, tako da je morala policija zapreti in zastražiti Bleiweisovo cesto.
Kljub razširjeni ženski volilni pravici so znova zmagali liberalci, župan Ljubljane je tako postal Ivan Tavčar. Zaradi prve svetovne vojne so bile znova občinske volitve v Ljubljani šele aprila 1921. Tokrat ženske niso smele voliti, saj je to preprečil Beograd.
Na volitvah so relativno zmago dosegli liberalci, a so v novoizvoljenem občinskem svetu stopili skupaj odborniki SLS, narodni socialisti, socialisti in komunisti ter za novega župana izvolili narodnega socialista Antona Peska, za podžupana pa socialista Ljudevita Periča.
Ljubljana dobila prvega socialističnega župana
SLS naklonjeni časnik Slovenec je takrat pisal o koncu liberalne centralistične strahovlade, liberalno časopisje pa o »klerikalno-komunistični zvezi«. Peska pa je kmalu na županskem mestu zamenjal Perič, ki je tako postal prvi socialistični župan Ljubljane.
Oktobra 1922 so se SLS, socialisti in komunisti povezali v Zvezo delovnega ljudstva in na novih občinskih volitvah istega leta dobili največ glasov – tudi po zaslugi tega, ker so se liberalci pred volitvami razklali na dva tabora.
Nosilec liste Zveza delovnega ljudstva je bil socialist Perič. Zveza delovnega ljudstva je po prevzemu oblasti preimenovala precej ljubljanskih ulic. Tako je politični idol socialistov in komunistov ter utemeljitelj marksizma Karl Marx v Ljubljani dobil Marxov trg (današnji Turjaški trg), ideolog SLS Antona Mahnič (ta je umrl leta 1920) pa Mahničevo cesto. Poleg teh dveh ulic pa je šlo liberalcem tudi precej v nos, da je mestni arhivar postal komunist Vladimir Fabjančič.
Komunisti razdrejo koalicijo s SLS
A oblast Zveze delovnega ljudstva ni dolgo zdržala skupaj, in sicer zaradi nasprotovanja komunistov na slovenski ravni. Ti so bili nezadovoljni s sodelovanjem ljubljanskih komunistov s SLS, zato so Fabjančiča in Lovra Klemenčiča izključili iz komunistične partije. Ljubljanski komunistični odborniki so tako zapustili vladajočo mestno koalicijo.
V Ljubljani so nato zavladali upravniki, ki jih je imenoval Beograd. Nove občinske volitve so bile leta 1927. Na njih so oblast v Ljubljani spet dobili liberalci, ki so že naslednje leto preimenovali Marxov trg v Novi trg, Mahničevo ulico pa znova vključili v Bleiweisovo ulico.
Vira: Vasilij Melik, Začetki ženske volilne pravice; Protiliberalno občinsko vodstvo v Ljubljani 1921-1923