Renzi je vrstice časnikov polnil od leta 2010 z obljubami, da bo očistil državo, v kateri vlada ostarela skorumpirana elita. Leta 2009 je postal župan rodnih Firenc in se leto dni kasneje pojavil na nacionalnem političnem odru. Decembra lani se je zavihtel na čelo Demokratske stranke, poroča nemška tiskovna agencija dpa.
V tistem času je Renzi še zanikal, da bi želel strmoglaviti Letto. A že takrat številnih ni prepričal, saj ima mladi politik zgodovino neusmiljenih spopadov z rivali. V županski tekmi v Firencah je na primer potolkel svojega političnega mentorja, Lapa Pistellija.
"Enrico mi ne zaupa, a se moti," je Renzi še januarja zagotavljal v pogovoru za časnik Corriere della Sera. "Moje osebne ambicije so manj pomembne od ambicij države: sem del ekipe," je govoril takrat.
V četrtek pa je očitno le razkril pravi obraz, ko so strankarski veljaki na posebnem srečanju v Rimu odločali o preoblikovanju vlade. "Ljudje v politiki imajo pravico tvegati," je Renzi pojasnjeval po tej potezi. Letti se je zahvalil za opravljeno delo v zadnjih desetih mesecih, ob tem pa izpostavil "potrebo in nujnost začetka nove faze in dela nove vlade", ki bi morala zdržati vse do leta 2018.
Renzi je v svoji bleščeči politični karieri doslej zabeležil le en poraz, ko se mu ni uspelo povzpeti na položaj glavnega kandidata levosredinskega bloka na lanskoletnih volitvah. Porazil ga je Pier Luigi Bersani, ki pa mu nato ni uspelo prevzeti vodenja vlade, saj volitve niso dale jasnega zmagovalca. Po dolgotrajnem političnem kupčkanju se je Demokratska stranka vendarle dogovorila za sodelovanje s stranko nekdanjega premiera Silvia Berlusconija, a s kompromisnim premierom Letto.
V vmesnem času pa je Renzi očitno pripravljal teren zase. Poleti si je med drugim zagotovil sprejem pri najbolj vplivni ženski v evropski politiki, nemški kanclerki Angeli Merkel. Demokratsko stranko mu je medtem uspelo prepričati, da je prav on njihova najboljša opcija.
Nasprotno od Bersanija in številnih drugih pomembnih imen italijanske Demokratske stranke Renzi nima komunistične preteklosti. Je nekdanji krščanski demokrat, ki citira ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella in se raje druži z uspešnimi poslovneži kot sindikalisti.
Njegovi kritiki trdijo, da ima veliko stila, a malo vsebine. Enako naj bi veljalo za enega od njegovih vzornikov, nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira. Prav tako nekatere moti Renzijev odnos z Berlusconijem, s katerem je najverjetnejši novi italijanski premier prejšnji mesec dosegel dogovor o reformah volilne zakonodaje. Številni mu verjetno tudi ne bodo mogli hitro oprostiti izdaje Lette.
Na drugi strani je Renzi s svojim neformalnim stilom še posebej priljubljen pri mladih volivcih. Večkrat so ga videli kolesariti okoli Firenc, v javnosti pa se pojavlja v tesnih kavbojkah, usnjenih jaknah in z retro sončnimi očali na nosu. Na roke mu gre simpatični videz in fotogeničnost, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Najverjetnejši bodoči italijanski premier napoveduje radikalne spremembe v smeri krepitve pravne države v Italiji in ponovnega zagona opustošenega gospodarstva. Analitiki opozarjajo, da se mora Renzi kljub izkazanemu potencialu šele dokazati. Ob tem bo pomembno tudi, koga bo postavil v svojo vladno ekipo.
Renzi je bil rojen 11. januarja 1975 v Firencah. Študiral je pravo in se s politiko prvič srečal pri 19 letih, ko je sledil stopinjam svojega očeta, krščanskega demokrata. Leta 1994 je ustvaril odbor za podporo Romanu Prodiju, ki je vodil italijansko levo sredino v boju proti Berlusconiju.
Nato je več let delal v marketinškem podjetju svoje družine, leta 2001 pa je resno stopil v politiko kot lokalni organizator za krščansko levosredinsko stranko Marjetica. Junija 2004 je bil prvi kandidat leve sredine na volitvah v firenški pokrajini in je zmagal z 58,8-odstotno podporo. Pozornost države pa si je prislužil šele z zmago v županski tekmi.
Renzi je poročen z nekdanjo kolegico iz skavtskih vrst in ima tri otroke. Če mu uspe naslediti Letto, bo postal najmlajši italijanski premier po drugi svetovni vojni.